Jelo z veliko dela

Konzumova štabna eksperimentalna kuhinja obratuje do preklica ukrepov za ustavitev širjenja novega koronavirusa in ponovnega odprtja gostinskih obratov po državi.

Sestavine

Za juho:
dva kurja ali piščančja hrbta (ali šest perutničk), manjši por, dva korena, kos gomoljne zelene, lovorov list, strok ali dva česna, šopek peteršiljevega zelenja, nekaj zrn črnega popra, sol

Za torteline:
280 g bele moke (tip 500, še raje pa 400), 3 jajca, brizg olivnega olja, brizg belega vinskega ali jabolčnega kisa

Za nadev:
z onih dveh hrbtov ali perutničk obrano meso, kos parmezana, jajce, pehtran, poper, drobtine (po potrebi)

»Mamma mia, saj sem ko kakšna italijanska nona – non stop nekaj prčkarim po kuhinji,« je med videokonferenco Konzumovega kriznega štaba potarnal šefinšpektor, katerega podobo je bilo po štirih tednih celodnevnega kuhljanja in večernih inventur špajze in hladilnika komajda še moč stlačiti v (še dobro da) ležeči format monitorja. Na podlagi videza in zapisane izjave mu je štab soglasno dodelil pripravo vsebine tokratne izdaje Konzuma, nadejajoč se resne mamonsko-nonovske robe. To smo nato tudi dobili in jo zdaj delimo s cenjenim bralstvom.

Če se bosta, draga bralka in bralec, lotila tegale podviga iz klasičnega repertoarja Emilije - Romanje (k čemur vaju vsekakor spodbujam, reč je odlična), si vzemita dovolj časa in se opremita z dobršno mero zenovske potrpežljivosti – česa drugega, če ne štejemo valjarja (ali strojčka za valjanje testa), nekaj pocenskih kosov piščančjega mesa, nekaj jajc in jušne zelenjave, pa niti ne bosta potrebovala.

Začnita z juho: v lonec zložita meso in na koščke narezano zelenjavo ter začimbe, prelijta z vodo in reč na srednje močnem ognju pripeljita do nežnega vretja. Podobno kot pri goveji župi tudi tu velja pravilo, da se kuha tako, da se ne bosta strinjala, ali župa vre ali ne – v vsakem primeru pa naj to počne kakšni dve ali tri ure. Ko se malo pohladi, iz juhe poberita kose mesa, ostalo pa precedita skozi cedilo, ki sta ga obložila z večkrat prepognjeno gazo ali čisto kuhinjsko krpo – hočemo namreč čim bolj bistro juho, kajneda?

V naslednji fazi pripravita polnilo za torteline: s kosti čim natančneje oberita čim več mesa in ga čim bolj fino sesekljajta ali zmeljita. Začinita ga s sesekljanim pehtranom in poprom, radodarno dodajta nariban parmezan in vmešajta jajce, nato pa se soočita z ivačičevsko-vendelinskim problemom: fila naj ne bo ne presuha ne premokra, iščeta nekaj, kar bo spominjalo na suho pašteto. Če je premokra, dodajta malo drobtin, če je presuha, pa kakšno žlico juhe.

Tortelini pa tako: iz moke, jajc, olja in kisa zamesita gladko testo – od trenutka, ko se sestavine sprimejo, ga mesita (lahko izmenoma) kakšnih deset minut, nato ga zavijta v folijo in za dobro uro postavita v hladilnik. Na dobro pomokanem pultu ga razvaljajta čim bolj na tanko, če imata strojček za valjanje testenin, pa se ustavita pri številki pet ali šest. Testo razrežita na kvadrate s stranico pet centimetrov in na sredino vsakega denita za debel lešnik polnila. Testo nato prepognita po diagonali, da nastane enakokrak pravokotni trikotnik, ki mu dobro stisnita kateti, hipotenuzo pa kot prstan ovijta okoli kazalca in dobro stisnita kota. Zdaj samo še malo prifrknita preostalo špico in imata tortelin! Odložita ga na pomokan peki papir in nadaljujta, dokler ne zmanjka bodisi file bodisi testa.

Torteline nato skuhajta v slanem kropu – kakšnih pet do sedem minut naj vrejo –, jih s penovko prestavita v globoke krožnike in prelijta z vročo juho. Juhu!