Vizjakova vendeta društvu za ribe

V prvih dneh delovanja nove vlade, ko naj bi ministrska ekipa SDS-SMC-Desus-NSi po lastnih zagotovilih izpeljala le »najnujnejše korake za upočasnitev in zajezitev epidemije koronavirusa«, je njen član, okoljski minister Andrej Vizjak (SDS), zamenjal vodstva vseh ključnih institucij, povezanih z upravljanem voda. Uresničevati je začel svoj ministrski načrt, h kateremu sodi tudi obračun z društvi, zlasti z enim.

»Zgolj eno društvo – mimogrede, na zboru članov tega društva, ki ga lahko vidite na internetu oziroma na Facebook strani, je sedem članov, ki so se slikali v gostilni ob vrčku piva in prigrizku – to društvo je pravzaprav blokiralo državni projekt.« Stavek je vzet iz zaslišanja, ki ga je imel Andrej Vizjak 12. marca letos, dan, preden je postal minister za okolje, pred matičnim odborom državnega zbora. Predstavljal je svoj program in prednostne naloge, pri tem pa že v uvodu vsaj petkrat omenil društvo.

Govoril je o Društvu za preučevanje rib Slovenije, ki ima status društva v javnem interesu na področju varstva okolja in ki je decembra 2018 na upravnem sodišču zahtevalo presojo okoljevarstvenega soglasja za gradnjo hidroelektrarne (HE) Mokrice. In uspelo mu je. Upravno sodišče je februarja lani okoljevarstveno soglasje spoznalo za nezakonito, ga zaradi vsebinskih in procesnih napak odpravilo ter primer vrnilo Agenciji RS za okolje v ponovno presojo.

Ogrožen status društev, ki delujejo v javnem interesu

Precej nenavadno je, da ministrski kandidat na zaslišanju tako poudarjeno omenja eno društvo in en projekt, če upoštevamo široko paleto področij, za katera je pristojno ministrstvo za okolje in prostor. Ni pa to naključje. Za projekt gradnje HE Mokrice je bil ravno Vizjak zadnja leta osebno odgovoren v brežiški družbi Hidroelektrarne na Spodnji Savi (HESS), v kateri je delal po padcu prejšnje Janševe vlade (bil je tudi prvi nadzornik Komunale Brežice). Družba HESS je sicer del vodilne državne elektroenergetske skupine, Skupine GEN, ki na leto ustvari več kot 2,2 milijarde evrov prometa.

Na zaslišanju 12. marca je tako postalo jasno, da se bo Vizjak na ministrskem položaju posebej osredotočil na slabitev društev s statusom organizacije, ki deluje v javnem interesu. Med drugim je povedal: »Torej, menim tudi to, da je zelo pomembno, najbrž bo to slišati malo sporno, verjetno bom dobil kakšno vprašanje, da vse nevladne organizacije, ki delujejo nekaj let, ne morejo pridobiti statusa, da delujejo v javnem interesu. Skupina treh ljudi v gostilni, ki organizira zbor članov tamle, ne more imeti statusa, da deluje v javnem interesu.«

Da Vizjak z načrti ne čaka, ampak jih že udejanja v senci vladne osvoboditvene protivirusne bitke, je mogoče sklepati iz hitrosti kadrovskih zamenjav, ki jih je izpeljal v svojem resorju.

Ali: »Jaz zelo spoštujem društva na področju kulture, narave, okolja, ki delujejo, ki kaj prispevajo, ki kaj povedo, drugo je pa, ko dobijo status, da so aktivni v upravnih postopkih. Namreč, društva v javnem interesu imajo danes zelo aktivno vlogo v upravnih postopkih. In tudi nimam nič, če društva v postopkih povejo svoje mnenje, da so njihova mnenja proučena, da so njihova mnenja upoštevana, da so njihova mnenja tudi argumentirano neupoštevana. Problem pa imam takrat, kadar društva ali pa te nevladne organizacije, pa tudi civilne iniciative blokirajo zlasti postopke, ki so v državnem interesu in za katerimi je zadaj državni prostorski načrt.«

Kaj konkretno bo skušal Vizjak pod krinko odprave administrativnih ovir in pospešitve gradbenih projektov spremeniti, bo verjetno kmalu jasno. Je pa res, da društvom ravno status delovanja v javnem interesu, ki ga ministrstva sama podeljujejo za svoja področja delovanja, sploh omogoča izpeljavo poslanstva in vključitev v formalne postopke. Če ima društvo status organizacije, ki deluje v javnem interesu pri varstvu okolja, se lahko vključi v postopek pri Agenciji RS za okolje in opozarja na okoljsko sporne dele priglašenega projekta. Gre torej za izredno pomembno vlogo, ki jo opredeljujejo tudi zavezujoči predpisi EU in konvencije, na primer aarhuška konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah.

Janša, veliki zajezitelj rek

Dodatna težava je, da nakazane spremembe ne pomenijo zgolj uresničevanja Vizjakovih osebnih maščevalnih želja, ampak mu jih je uspelo nadgraditi v projekt nove vlade. Ena redkih konkretnih točk koalicijske pogodbe SDS-SMC-Desus-NSi je: »Pospešitev umeščanja hidroelektrarn v prostor na srednji Savi in začetek gradnje HE Mokrice na spodnji Savi.« Malo kasneje pa je točka: »Poenostavitev in pospešitev umeščanja večjih infrastrukturnih in energetskih objektov v prostor.«

Ko je SDS pred nekaj meseci še pod prejšnjo vlado zahtevala takšno pospešitev razvojnih gradbenih projektov, je od ministrstva za okolje dobila jasen negativen odgovor s pojasnilom, da spreminjanje prostorske in gradbene zakonodaje ni potrebno, saj sedanja ureditev omogoča učinkovito odkrivanje in sankcioniranje zlorab procesnih pravic, da je bila zakonodaja pripravljena ob upoštevanju evropskih in nacionalnih standardov glede vključevanja javnosti in varovanja človekovih pravic ter: »Sodelovanje javnosti in nevladnih organizacij pri odločanju je del demokratičnega sistema izvajanja oblasti in del pravne države.« A bivši okoljski minister Simon Zajc je zdaj državni sekretar pri gospodarskem ministru Zdravku Počivalšku.

Tudi sam predsednik vlade Janez Janša je ob vsej osredotočenosti na virus že našel čas in javno opomnil, da na Agenciji RS za okolje stoji več kot 400 projektov, z uresničitvijo katerih bi menda nastalo več deset tisoč delovnih mest in bi prinesli več deset milijonov evrov davkov in prispevkov.

Po preveritvi portala Ostro.si se je sicer izkazalo, da je projektov manj (327) in da ocene števila delovnih mest ni, je pa jasno, da je iz teh besed mogoče sklepati na brezpogojno vladno podporo čakajočim projektom, hkrati pa pomenijo nedopusten politični pritisk na Agencijo RS za okolje, naj se odloča za projekte – ne glede na mnenja vključenih strokovnih institucij, od Nacionalnega inštituta javno za zdravje do Zavoda RS za varstvo narave in številnih drugih. Na Janševe besede se sicer niti tokrat ni odzvala nobena od strokovnih institucij in javno opozorila na nedopustnost takih pritiskov in radiranje stroke.

Gradnja HE pomeni velik denar

Eden od projektov, ki še čakajo na presojo Agencije RS za okolje, je tudi projekt HE Mokrice, v zvezi s katerim ima stroka več resnih zadržkov. Hkrati je minister Vizjak že nakazal obuditev projekta zajezitve reke Mure, kjer je Janševa vlada že v mandatu 2004–2008 z uredbo predvidela gradnjo osmih hidroelektrarn. Za tako naklonjenost zajezitvam rek v SDS je verjetno več razlogov.

Hidroelektrarne so veliki infrastrukturni projekti, pri katerih je v igri ogromno denarja in kjer je zaradi kompleksnosti precej prostora za najrazličnejše obvode, na kar v poročilih o globalni korupciji opozarja tudi Amnesty International. Naložba v nazadnje odprto veliko HE v Sloveniji, v HE Brežice, ki proizvaja le odstotek elektrike, na leto porabljene v državi (podoben naj bi bil delež HE Mokrice), je bila vredna več kot 260 milijonov evrov. Zanimanje za gradnjo je torej zlasti v gradbeni panogi in pri dobaviteljih opreme, so pa hidroelektrarne obsežen poseg v naravo in kmetijska zemljišča, vendar ne ustvarjajo delovnih mest. Denimo za HE Mokrice že investitorska družba sama na spletni strani priznava, da je predvidena »polna avtomatizacija elektrarne in obratovanje brez posadke ter daljinsko vodenje iz centra vodenja«. Minster in vlagatelji pa zlasti v lokalnem okolju širijo drugačne obljube, celo neresnice.

Hidroelektrarne so veliki infrastrukturni projekti, pri katerih je v igri ogromno denarja in kjer je zaradi kompleksnosti precej možnosti za najrazličnejše obvode.

Eno od teh je Vizjak ponovil na zaslišanju za ministrski položaj v državnem zboru. Društvo za preučevanje rib je obtožil, da je krivo – ker je pač sprožilo postopek pred upravnim sodiščem – tudi za zdajšnjo poplavno nevarnost ob Savi: »Potem pa pride eno društvo iz Ljubljane, ki nima 10 članov, in ji nasprotuje in zablokira ta projekt, doli je pa protipoplavna ogroženost še naprej. Veste, tukaj imam jaz težave, da se z blokado dela škoda in tukaj je bila evidentna škoda narejena.« Takih trditev si ne bi smel dovoliti noben politik. Dejstvo je, da sta Vizjak in brežiška ekipa vezala protipoplavno zaščito na projekt HE Mokrice – tudi v času, ko je ta projekt zaradi nepravilnosti zastal, čeprav bi lahko protipoplavna zaščita tekla neodvisno. Vizjaka na laž postavlja februarja letos izdano okoljsko poročilo, ki tehta projekte, predvidene v Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN). V zvezi s presojo načrtovanih hidroelektrarn zapiše: »Izgradnja hidroelektrarn po eni strani predstavlja nov vir tveganja za nesreče (npr. dogodek sočasnega praznjenja zadrževalnega bazena hidroelektrarne in pojava visokovodnega vala na vodotoku ter tveganja za nastanek poplav zaradi porušitve pregrade). Posledično se ob izgradnji nove HE zahteva izvedba protipoplavnih ukrepov. Poplavno varnost se lahko zagotovi tudi neodvisno od gradnje HE, na sonaraven način, ki izboljšuje ekološko stanje površinskih in podzemnih voda.«

Kadrovski teren pripravljen

Da Vizjak z načrti ne čaka, ampak jih že udejanja v senci vladne osvoboditvene protivirusne bitke, je mogoče sklepati iz hitrosti kadrovskih zamenjav, ki jih je izpeljal v svojem resorju. Prve dni po imenovanju vlade so bili zamenjani tudi vodilni v Direktoratu za vode in investicije in v Direkciji RS za vode, ki je organ v sestavi ministrstva, pa vodilni v javnem zavodu Inštitut za vode RS. Hkrati je vodenje Agencije RS za okolje prevzel Iztok Slatinšek, univerzitetni diplomirani inženir geodezije z lastnim geodetskim birojem v Slovenski Bistrici, ki je sodeloval pri geodetskih delih pri več hidroelektrarnah.