Logika sedanje vlade

Logiko sedanje vlade lahko razberemo iz njenih nelogičnosti. Vlada na eni strani spodbuja domoljubno bratenje – na drugi si je zvišala plače. Vladajoča ekipa priteguje sodelavstvo – toda jezi ljudstvo. Prvi cilj pa je lojalna administracija: zamenjave kadrov, nadzor nad strokovnimi ustanovami, nad ideološkimi aparati (občili). Najprej kompaktna država, potem obdelava ljudstva.

V zgodovini so iznašli dva načina, kako moderna država organizira izkoriščanje, vendar ljudi vseeno prepriča, da je orodje njihove »suverenosti«.

Strategiji moderne državnosti razberemo iz nadaljnje nelogičnosti: predlagajo naborniško vojsko, a ne izstopijo iz Nata. Nato je orodje ameriško-britanskega imperializma, naborniška vojska pa so oboroženi svobodni in enaki državljani iz francoske revolucije. Tudi če odmislimo Natovo imperialistično naravo, poklicna vojska pripada drugačni državi kakor državljanska vojska. Poklicna vojska služi klasični kapitalistični državi »angleškega« tipa. Ta s pravom, davki, policijo in vojsko zagotavlja nemoteno konkurenco v civilni družbi, kjer vlada egoizem ekonomskih osebkov. Danes bi rekli, da je to liberalna država, ideal Evropske unije. Nasprotno naborniška vojska pripada francoskemu jakobinskemu modelu, ki temelji na »obči volji«. Jakobinska država uteleša »občo voljo« in zagotavlja splošno blaginjo, na primer brezplačno javno šolstvo. V tej državi državljanke in državljani uživajo blagodati obče volje – a so ji hkrati zavezani z dolžnostmi, na primer z vojaško obveznostjo. Naborniška vojska gre skupaj z javnim šolstvom, javnim zdravstvom – in je torej v protislovju s programom sedanje vlade, ki hoče privatizirati zdravstvo in šolstvo.

Potemtakem sedanja vlada hkrati uveljavlja nasprotujoča si modela države. Vladajoče skupine se v njiju različno oblikujejo in različno organizirajo izkoriščanje.

V »angleškem« modelu delavka in delavec skleneta z lastnikom proizvodnih sredstev (ali njegovim menedžerjem) svobodno in enakopravno pogodbo o zaposlitvi – a s svojim delom za lastnika ustvarita vrednost, ki je večja kakor njuna mezda. Kapitalist si prisvaja njuno delo brez dodatnega nasilja – zgolj s tem, da delavke, delavci in njihove družine ne bi preživeli, če se ne bi pustili izkoriščati. V tej državi vlada kapitalistični razred.

V državi jakobinskega tipa vladajo politiki in državna administracija. Delovne ljudi izkoriščajo z davki, s pravno prisilo. Vladajoča skupina se oblikuje na podlagi zaslug in sposobnosti, vendar sama določa, kaj so zasluge in sposobnosti.

Modela države sta različna, a se lahko dopolnjujeta. V naši širši domovini EU nam vlada kapital. V ožji domovini RS nam vladajo politiki in administracija. Seveda ves čas prihaja do trenj in protislovij med modeloma. V takšni dvojni ali »hibridni« državi mora vladajoča skupina odpravljati protislovja tako, da naposled prevladajo interesi kapitala.

Doslej sta se pri nas izoblikovali dve strategiji za reševanje problema hibridne oblasti. Prva je puščala relativno avtonomijo področnim administracijam (gospodarski, politični, kulturni), zato je v očeh področnih birokracij veljala za »demokratično«. Določala je samo meje avtonomije, se pravi, osnovno soglasje med vladajočimi: bolj ali manj brezpogojna podreditev EU, postopna odprava domačega kapitala in prepustitev gospodarskih (pozneje tudi družbenih) dejavnosti transnacionalnemu kapitalu, postopna privatizacija zdravstva, šolstva, pokojninskih sistemov, pospeševanje kulturne globalizacije, članstvo v Natu. Ta strategija je člene protislovja porazdelila med različne birokracije kakor pri jezikovni politiki: znanstvena in univerzitetna politika po »angleškem« modelu preganja visoko slovenščino, kulturna politika po jakobinskem modelu brani popevkarsko slovenščino.

Drugo strategijo uveljavlja sedanja vlada: ni avtonomije področnih birokracij, ni postopnosti. Vlada je nestrpna in zahteva disciplino – in s tem nalaga vsa protislovja na svoja ramena. Rezultat je, da ne more biti dosledna in da je nočejo ubogati. Zato strategije sedanje vlade ni mogoče primerjati z madžarskim režimom. Madžarski režim ima jasen načrt, da z državno podporo vzpostavi lokalno buržoazijo, obnovi domači kapital in nemara povzdigne državo v regionalno imperialno silo. Tukajšnja vlada takih ambicij ne more imeti.

Nakazuje pa se še tretja strategija, kako rešiti protislovje dvolične ali hibridne države. Kaže se v jezikovni politiki, ki člena protislovja razvršča drugega nad drugega: kapitalizem zgoraj, jakobinstvo spodaj. V zgornjem nadstropju nacionalne ustanove znanosti in izobraževanja preganjajo slovenščino in uničujejo tukajšnje znanstvene in kulturne skupnosti – v pritličju pa država brani komercialne slovenske popevke. Model za to strategijo je nekdanja britanska kolonialna vladavina. Krovna imperialna uprava je segala samo, do koder je bilo smiselno – potem se je oprla na lokalne odnose zatiranja in izkoriščanja. Temu so rekli home rule, ’domača vladavina’. Ker strategija sedanje vlade sproža preveč konfliktov, prejšnja »demokratična« strategija pa je bila očitno premalo učinkovita, prihodnost nemara pripada »britanski« strategiji. Lokalna birokracija bo od zgoraj prejemala naročila kapitala in EU, navzdol pa bo vladala z domačijsko folkloro.