Trgovci z življenjem

Medtem ko je pozornost javnosti usmerjena v ukrepe izolacije zaradi epidemije koronavirusne bolezni, vlada Janeza Janše izvaja enega najdražjih sklopov javnega naročanja v zadnjih letih. Za nabavo zaščitne in medicinske opreme za boj proti koronavirusu je država v zadnjem mesecu oddala za skoraj 200 milijonov evrov javnih naročil – za primerjavo, to je krepko več, kot smo davkoplačevalci odšteli za razvpiti šentviški predor (132 milijonov), pa za projekt uvajanja elektronskega cestninjenja (100 milijonov) in za sanacijo vseh slovenskih javnih bolnišnic (136 milijonov). V času, ko pomemben del državljanov in državljank že z negotovostjo pogleduje v prihodnost in se sprašuje, od česa bo živel, nekateri pred našimi očmi in v imenu stiske sklepajo sanjske kupčije.

Zavod za blagovne rezerve, ki deluje pod okriljem ministrstva za gospodarstvo, je v času med 16. marcem in 8. aprilom oddal 55 naročil zaščitne opreme, predvsem mask, rokavic in plaščev, v skupni vrednosti 181 milijonov evrov. Med dobavitelji najdemo uveljavljena podjetja za dobavo tovrstnih pripomočkov – na primer Sanolabor, Tosamo, Medicoengineering – in pa vrsto manjših družb, ki nimajo praktično nobenih referenc na tem področju, večina pa tudi v mednarodni trgovini ne. Kot so poročali mediji, so med njimi tudi podjetja, povezana z vidnimi vladnimi funkcionarji.

Tako je v slovenjegraškem Acronu, sicer specializiranem za modno galanterijo in pisarniški program, ki je s 30 milijonov evrov vrednimi pogodbami dobil največji del kolača, na vodstvenem položaju zaposlena mati obrambnega ministra Mateja Tonina, po ministrovem pričevanju sicer na bolniškem staležu. Novinar Matej Klarič je razkril, da je Acron med donatorji njegove NSi. Precej manj, za dobrih 52 tisočakov mask, naj bi državi dobavilo šiviljsko podjetje Marja iz Podčetrtka; njegova lastnica je žena bratranca ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška. Družba Marja dejansko ne bo zaslužila veliko, za omenjeno ceno bo sešila 75.000 kosov naročene opreme, kar znese 70 centov za masko. Bolj simptomatični so posli zavoda za blagovne rezerve z nekaterimi drugimi družbami, ki doslej niso imele prav nobene zveze z izdelavo ali uvozom zahtevanega blaga.

Impotenca Janševe vlade

Med njimi je mikropodjetje Omnia Drink iz Šempetra pri Novi Gorici, ki ne premore niti spletne strani. V letu 2018 je imelo za 1700 evrov prihodkov, nedavno pa je z državnim zavodom podpisalo pogodbo za dobavo zaščitne opreme v vrednosti 48.000 evrov. Na drugi strani spektra je Hmezad TMT, bogato nepremičninsko podjetje, ki sicer gradi po Ljubljani, sedaj pa naj bi dobavilo do 12,3 milijona evrov opreme. Z nepremičninami se ukvarja tudi družba GJM, ki je z zavodom za blagovne rezerve podpisala pogodbo v vrednosti skoraj 700.000 evrov. Širši javnosti manj znana oglaševalska agencija Oeco iz Krškega, ki se ukvarja z digitalnim marketingom, je sklenila za tri milijone pogodb za potencialno dobavo, gradbeno podjetje Cross Continental, ki nima prav nobenih referenc v poslovnem svetu – registrirano je bilo šele decembra 2019 –, pa za 7,3 milijona evrov.

Podobnih primerov je še več. Med omenjenimi 55 podjetji najdemo še takšna, ki se ukvarjajo s prodajo elektronskih in telekomunikacijskih naprav, gradbeništvom, prodajo CBD-kapljic, distribucijo pisarniškega materiala, upravljanjem fitness centrov in prodajo frizerskih pripomočkov. Na drugi strani so uveljavljena velika podjetja, ki uporabnikom v zdravstvu že leta dobavljajo maske, halje, rokavice, razkužila in podobno, v veliki meri izločena iz nabav zavoda za blagovne rezerve. Sanolabor je dobil za dobra dva milijona pogodb, pri Tosami je naročenih za piškavih 20.000 evrov opreme, novomeška Krka je sklenila pogodbo v vrednosti 105.000 evrov. Tem družbam bi sedaj gotovo težko očitali vojno dobičkarstvo, saj so ti zneski zanje resnično drobiž.

Zavod za blagovne rezerve, ki ga že ves čas vodi član SDS Anton Zakrajšek, je prvo naročilo za maske objavil šele 16. marca.

Na drugi strani pa se zdi, da so posamezni mali in srednji podjetniki v epidemiji prepoznali prvovrstno poslovno priložnost, država pa jim je omogočila, da so jo dodobra izkoristili. Tisti, ki so imeli obstoječe zaloge mask, rokavic in plaščev – na primer gradbena, kozmetična in farmacevtska podjetja –, sedaj te zaloge prodajajo po zasoljenih cenah. Vrsta trgovcev, ki so imeli dobre povezave na tujih trgih, pa je te vezi izkoristila, da je prišla do materiala, ki ga na veliko odkupuje zavod za blagovne rezerve. »Imamo vzpostavljeno razvejeno mrežo partnerjev iz Kitajske, s katerimi redno sodelujemo. Ti partnerji so nam ob širjenju virusa covid-19 v Evropi posredovali informacije o možnostih dobave raznovrstne opreme,« so za oddajo 24 ur povedali v mariborski družbi Inovatio, ki je sicer registrirana za trgovino z elektronskimi in telekomunikacijskmi napravami. Njena pogodba z zavodom za blagovne rezerve zaradi epidemije koronavirusne bolezni je vredna 1,7 milijona oziroma dvakratnik družbinega letnega prihodka.

Ob tem se zastavlja vprašanje, zakaj slovenska država sploh kupuje maske iz Kitajske prek množice podjetij brez izkušenj na tem področju. Kako je mogoče, da ima neko majhno podjetje za prodajo konopljinih kapljic ali šolskih torb sedaj boljše mednarodne povezave, kot jih je sposobna pridobiti naša vlada? Kitajska država je v času epidemije brezplačno pomagala številnim državam – Italiji, Grčiji, Španiji, Iranu, Šrilanki, Pakistanu, Iraku, Filipinom in celo ZDA – z ogromnimi donacijami mask, testov za covid-19, rokavic, oblačil, respiratorjev, nekaterim je na pomoč poslala celo svoje najboljše zdravnike. V torek je na zagrebškem letališču pristal boeing s 60 tonami zaščitne opreme; gre za začetek zračnega mostu, ki ga je Kitajska vzpostavila po telefonskem dogovoru med kitajskim in hrvaškim političnim vrhom.

Zakaj Slovenija pod Janezom Janšo ni bila sposobna po uveljavljenih in preverjenih diplomatskih kanalih uradno zaprositi azijske supersile za potrebni material? Tako pa je moral delo vlade opravljati predsednik Uefe Aleksander Čeferin, ki je izkoristil svoj ugled, da je državi v prvih dneh krize priskrbel donacijo 300.000 mask od kitajskega milijarderja Jacka Maa – nakar je bil deležen zmerjanja premiera Janše, češ da je odgovoren za izbruhe koronavirusne bolezni v Španiji in Italiji. Namesto vlade se je po svoje znašlo tudi mesto Maribor, ki je izkoristilo sicer v preteklosti večkrat kritizirane vezi s pobratenimi mesti na Kitajskem, da je od njih prejelo večje število mask in termometrov.

Usodna zamuda

Nepotrebni posredniki pomenijo nepotrebna preplačila. Zavod za blagovne rezerve je pri družinskih družbah Korez Sorting Group in Zaščita Lukač naročil maske iz papirja, ki so glede na potrdilo Službe za preprečevanje bolnišničnih okužb pri UKC Ljubljana primerne samo kot najosnovnejše zaščitno sredstvo za enkratno uporabo. Pri čemer ti podjetji papirnate serviete, ki so osnova zanje, odkupujeta pri kranjski družbi Seti; dovolj je nekaj ročne spretnosti ter podjetnosti in elastike in serviete postanejo maske, ki jih je mogoče prodati državi – po ceni 76 oziroma 80 centov za masko. In tako je Korez Sorting z zavodom za blagovne rezerve podpisal pogodbo za 380.000 evrov dobav, Zaščita Lukač pa za 480.000 evrov. Medtem pa trgovska veriga Jager, ki od podjetja Seti odkupuje iste serviete, prodaja papir in elastike za domačo izdelavo 50 papirnatih mask po skupni ceni 4,2 evra – kar znese dobrih osem centov za eno masko.

Če bi se bila Janševa vlada sposobna po uveljavljenih diplomatskih kanalih s Kitajsko dogovoriti za nakup ali donacijo potrebne zaščitne opreme, ne bi potrebovali sumljivih posrednikov.

Najsi posameznega dobavitelja ženejo nesebični ali pa povsem posvetni motivi, ostaja dejstvo, da je zaradi koronavirusa cena mask in druge zaščitne opreme poskočila v nebo, kar ponuja priložnosti za dober zaslužek. Za to pa je odgovorna predvsem vlada Janeza Janše, ki je z nabavami odlašala tako dolgo, da je pomemben del materiala že pošel. Vse do pred nekaj tedni, ko se je koronavirusna bolezen že razširila po vsem svetu, Slovenija ni organizirano kupovala te opreme pri domačih podjetjih. Pač pa se je iz neznanih razlogov zanašala na sumljive posrednike, kot je Bošnjak Emir Begović, ki naj bi vladi prodal tri milijone mask – po tragikomičnih zapletih s sledenjem fantomskemu vozniku tovornjaka se je izkazalo, da naj bi blago končalo v Italiji. Je bilo že ves čas namenjeno tja? Zavod za blagovne rezerve (ves čas spada pod okrilje ministra Počivalška) je začel sistematično izdajati razpise za nakupe zaščitne opreme šele po 16. marcu, ko je pri Tosami naročil 10.000 mask. Do tedaj je bil trg že dodobra izropan, tako pri nas kot v svetu. Že februarja je prišlo do navalov kupcev, ki so po lekarnah pokupili večino zalog mask. Tudi zato so kasneje posamezne institucije, zlasti domovi za ostarele, v začetni fazi epidemije ostale brez te opreme.

Vladno zavlačevanje pa je povzročilo tudi, da je bila država več tednov v povsem podrejenem položaju glede na dobavitelje – kupiti je morala, kar se je pač še dalo dobiti, in to po ceni, na katero ni imela vpliva. To je seveda odprlo priložnosti za dobičkarstvo. Toda vlada tovrstne pomisleke odločno zavrača in hvali svoje partnerje. »Podjetja, ki jim je kljub trenutnim razmeram na svetovnem trgu, logistično okrnjenim potem in nezanesljivim dobavam uspelo premostiti logistične zaplete in zagotoviti pravočasno dostavo naročene opreme v Slovenijo, so redka. Teh podjetij ne moremo označiti za t. i. vojne dobičkarje, ampak jim moramo priznati uspeh, ne pa z njimi politično, medijsko ali kako drugače obračunavati. So dober zgled in praksa, ki bi jo morali upoštevati vsi dobavitelji,« so zapisali na ministrstvu za gospodarstvo.

Do neke mere zapisano gotovo drži. Minister Počivalšek sedaj večino časa preživi na terenu in išče načine, da državo opremi s prepotrebnimi zaščitnimi sredstvi; tako je podjetju Kimi iz Trzina priskrbel surovine za izdelavo razkužil, s katero oskrbujejo »ključne institucije v državi«. Počivalšek in Tonin sta javno hvalila tudi poslovneža Joca Pečečnika, ki naj bi po svojih besedah na Kitajskem »dobesedno ukradel« za 400 ton mask, rokavic in zaščitnih oblačil – kar je sicer povsem enaka gesta kot mednarodno odmevna ameriška kraja zaščitne opreme za Nemčijo, ki jo je slednja označila za »novodobno piratstvo«. Poanta je, da je vsekakor res, da je v sedanjih razmerah skrajno težko še kje dobiti dragocene maske in da morajo dobavitelji neredko uporabiti vse svoje sile, da jih spravijo v državo. Vendar se večini to tudi zelo splača.

Slovenski Robin Hood

Mnogi izmed podjetniških tretjekategornikov s seznama sklenjenih 55 pogodb so bili pripravljeni storiti vse, da so prišli do bogatih poslov z zavodom za blagovne rezerve – tudi goljufati. Država naj bi sicer vsa podjetja, od katerih sedaj kupuje maske, varnostno preverila. A kot so razkrili novinarji POP TV, so nekateri ponudniki pred sklenitvami pogodb predložili ponarejene izjave proizvajalcev in lažne certifikate o ustreznosti opreme; neka pošiljka mask iz Italije je bila na primer opremljena s certifikati za elektronske naprave. Zato se že dogaja, da končni uporabniki poročajo o neustreznih maskah, ki lahko povzročijo več škode kot koristi. Tako se je izkazalo, da je bil del opreme v skladišču zavoda za blagovne rezerve na Rojah brez dokazil o ustreznosti in tudi brez razumljivih navodil. Sindikat policistov pa je ministrstvo za notranje zadeve opozoril, da so namesto mask za zaščito pred koronavirusom policiste opremili s povsem neuporabnimi kuharskimi maskami.

Je takšno ravnanje mogoče označiti še za kaj drugega kot dobičkarstvo? Nekdanji vodja kriminalistov, sedanji župan Murske Sobote Aleksander Jevšek, je posle spornih posrednikov z Janševo vlado primerjal z nekimi drugimi razvpitimi kupčijami neposredno po osamosvojitvi: »Preveč živ je še spomin na trgovino z orožjem in nepojasnjene zgodbe, kdo vse se je pri tem okoristil. Zadnje informacije, ki razkrivajo sorodstvene povezave med visokimi vladnimi funkcionarji in dobavitelji, pa tudi izjava Joca Pečečnika, da so iz tovarn ukradli določeno kvoto opreme, kaže, da so stvari ušle izpod nadzora. Spet se ponavlja stara in že videna zgodba.« Jevškova svarila so utemeljena, saj je med orožarsko afero in aktualnimi »koronaposli« kar nekaj vzporednic – v obeh primerih gre za izkoriščanje hude stiske, očitke o preplačilih in sklepanje pogodb s pomočjo sumljivih posrednikov. Duh Nicholasa Omana, ki je po naročilu politike leta 1994 z ladjo pripeljal 874.000 zastarelih ruskih plinskih mask, očitno straši po državi.

Dejansko Pečečnikov angažma pomeni prelom v vladnih nabavah blaga za obvladovanje epidemije.

Ne glede na zagotovila ministra Počivalška, da zavod za blagovne rezerve dobaviteljem ni nakazoval avansov, se zdi nemogoče, da bi Kitajci v sedanjih razmerah nekim mikropodjetjem iz Slovenije dajali tako vroče blago kar na lepe oči. Te družbe seveda niso imele potrebnih milijonov, dobile so jih lahko samo od države – kar pomeni, da so od nje morale prejeti vsaj del plačil vnaprej. V nasprotju s podjetniškimi drugo- in tretjekategorniki, ki so dotlej po zvezah kupovali maske na Kitajskem, je Pečečnik človek z vplivom in denarjem; nakup 400 ton opreme in vzpostavitev zračnega mostu z Azijo ne bi bila mogoča, če ne bi sam vnaprej s svojim denarjem plačal kitajskim partnerjem. Če ti opreme ne bi dostavili, bi Pečečnik izgubil milijone evrov, saj mu zavod za blagovne rezerve ne bi plačal. Toda na koncu se je vse dobro izteklo, s Pečečnikovimi pošiljkami pa je država za skoraj mesec dni zapolnila svoje zaloge po zaščitnih sredstvih.

Poslovnež je ob tem zatrdil, da »bi mi bilo pod častjo, da bi na nesreči ljudi zaslužil«. Toda objavljene specifikacije njegove pogodbe z zavodom za blagovne rezerve dokazujejo, da naj bi od predvidenih 30 milijonov,  kolikor je vreden njegov posel z državo, 5,5 milijona šlo za agencijske provizije in stroške letalskega transporta. Novinarka oddaje 24 ur je nato objavila primerjavo, po kateri naj bi bili po aktualnih cenikih stroški letalskega mostu s Kitajsko dejansko za polovico nižji.

Človek človeku

Želja po zaslužku pa žene tudi podjetja in posameznike, ki ne poslujejo z vlado, temveč maske sedaj sami prodajajo na trgu. Spletna trgovca Shopland in Moj lekarnar ponujata zaščitne maske po ceni 1,5 evra za kos, kar je približno sedemkrat več od njihove cene pred epidemijo. Le malce cenejša je spletna prodajalna Moja lekarna, kjer maska stane 1,3 evra. Na strani Bolha pa najdete oglase tako za ustrezno certificirane maske FFP2 z respiratorjem kot doma sešite krpe za čez nos in usta; cene se gibljejo med 60 centi in 20 evri za kos. Toliko za eno samo masko, ki »jo tudi v UKC Ljubljana in drugih bolnišnicah uporablja osebje, ki v koronavirus pozitivnih sobah skrbi za hospitalizirane bolnike« računa uporabnik iz Savinjske – ki opremo prodaja le v paketih po 10 kosov, torej 200 evrov za paket.

Zglede nesebičnega ravnanja je tako treba iskati drugje. In sicer med tistimi gospodarskimi družbami in posamezniki, ki so v času epidemije opustili misel na dobiček in pomoči potrebnim institucijam darovali opremo, ki rešuje življenja. Takšen primer je celjska pedikerka Vida Ozis, ki je takoj po prvi potrjeni okužbi s koronavirusom v domu upokojencev Šmarje pri Jelšah na tamkajšnji štab civilne zaščite pripeljala 800 rokavic in 150 mask iz lastne zaloge. Oziseva je s svojo gesto pomembno pripomogla k omejevanju okužbe; brez njene pomoči bi bilo stanje v že tako katastrofalno prizadetem domu gotovo še slabše. Zgledu celjske pedikerke so sledili ostali – posamezniki, lokalna podjetja in tudi veliki poslovni sistemi, ki so darovali zaščitno opremo, higienske pripomočke, hrano in tudi denar. Devetega aprila je šmarska občina lahko objavila, da bodo z maskami opremili prav vsa gospodinjstva v občini; iz podarjenega blaga so jih izdelale domačinke, nekatere med njimi so sešile tudi po več kot sto mask. Seveda nobeni izmed njih ni prišlo niti na misel, da bi s tem poskusila karkoli zaslužiti.

Toninove leteče preproge

Zavod za blagovne rezerve pa ni edina vladna institucija, ki je v času epidemije koronavirusne bolezni naročila dragoceno opremo – kupujejo jo tudi posamezna ministrstva. Ministrstvo za notranje zadeve je že pred časom naročilo za 68.000 evrov očal, ki varujejo pred kapljično okužbo, pri specializirani družbi Mikro + Polo. Resor za obrambo pa je pod Matejem Toninom v začetku aprila sklenil dve tovrstni pogodbi. Prva je z ljubljanskim farmacevtskim podjetjem A Form, njena vrednost je 230.000 evrov. Druga je vredna 591.000 evrov, sklenjena pa je bila z družbo Lediks – ki se sicer ukvarja s prodajo preprog. Za usklajevanje vseh teh kupčij – torej tako nabav zavoda za blagovne rezerve kot poslov, ki jih sklepajo posamezni resorji – je vlada oblikovala posebno medresorsko skupino, ki jo vodi Toninov državni sekretar Damijan Jaklin, sicer dolgoletni župan občine Velika Polana iz vrst NSi.

Nenavadne razlike

Med epidemijo ne cvetijo zgolj posli z zaščitno opremo, temveč tudi z medicinskimi pripomočki. Vendar na tem področju ne obstaja entiteta, ki bi po zgledu zavoda za blagovne rezerve prevzela naročanje za več institucij, temveč so javni zavodi prepuščeni samim sebi; vsaka bolnišnica tako posebej naroča blago, ki ga potrebuje ob spopadanju s koronavirusom. Največja med njimi, ljubljanski in mariborski klinični center, na portalu javnih naročil za zdaj nimata objavljenih večjih razpisov, iz česar bi lahko sklepali, da sta dobro opremljena za zdravljenje okužb. A medtem ko posamezne bolnišnice kupujejo le manjše količine opreme, je daleč največ razpisov objavila Splošna bolnišnica Celje, ki je poleg obeh UKC in klinike Golnik v naboru ključnih bolnišnic za zdravljenje obolelih za boleznijo covid-19. Tako so posebej za potrebe ob epidemiji nakupili infuzijske črpalke perfuzor, maske, specialno zaščitno opremo, dva transportna ventilatorja, opremo za oteženo intubacijo, napravo za zunajtelesni obtok z oksigenizacijo krvi in večje število aparatov za umetno predihavanje pljuč. Pri slednjih bodejo v oči razlike med cenami naprav, kupljenih pri posameznih dobaviteljih. Družbi RAM 2 naj bi celjska bolnišnica po sklenjeni pogodbi za 20 aparatov plačala 460.000 evrov oziroma 23.000 evrov za napravo. Podjetje GenEplanet pa bo za isto količino istega blaga od bolnišnice prejelo 790.000 evrov ali 39.500 za posamezni aparat. Dobavitelj Medicoengineering bo za eno tovrstno napravo dobil plačanih 50.000 evrov.