O enoumnem in partijskem sistemu

Platforma za promocijo zaščite novinarstva in varnosti novinarjev je partnerska civilnodružbena organizacija Sveta Evrope, v njej sodeluje 14 najbolj vplivnih in prestižnih civilnodružbenih organizacij na področju svobode medijev v Evropi in v svetu. Platforma deluje pod okriljem Sveta Evrope. Stališča, ki jih objavlja, niso stališča Sveta Evrope, vendar jo ta podpira. Omenjena platforma deluje pod pokroviteljstvom direktorata Sveta Evrope za demokratično participacijo, ki ga vodi Slovenec Matjaž Gruden.

Na platformi je bilo v zadnjih petih letih objavljenih 697 primerov, v katerih je bilo ogroženo novinarsko delo. Opis teh kršitev je širok, od umorov raziskovalnih novinarjev pa do napadov na novinarske hiše in političnega pritiska na svobodo do izražanja. Namen vzpostavitve te civilne platforme je seveda jasen, kot je v Večeru zapisal Matjaž Gruden: »Neodvisni mediji in civilna družba so del sistemskih varovalk, brez katerih preprosto ni delujoče pluralistične demokracije.«

Na tem žalostnem seznamu ima svoje poglavje tudi Slovenija. Od leta 2016 je bilo pri nas zabeleženih osem primerov krnjenja svobode medijev. Med njimi je pritisk policije na novinarje portala Pod črto, od katerih so organi pregona neupravičeno zahtevali, da jim razkrijejo vire. Omenjene so tudi žalitve, ki jih je novinarkama RTV Slovenije Eugeniji Carl in Mojci Šetinc Pašek namenil Janez Janša. Zmerjal ju je s »presstitutkama«. Vse to se je dogajalo pred leti. Zadnja dva primera sta v neposredni povezavi z novo vlado.

Datum prvega je 19. marec. Povezan je z napadi vlade in njenega nekdanjega kriznega štaba na novinarja Blaža Zgago. Posebej je omenjen kasneje izbrisani tvit kriznega štaba, kjer je nekdo Zgago in filozofa Darka Štrajna ter Slavoja Žižka označil za »psihične bolnike«. Na platformi so ta primer označili kot »nadlegovanje in ustrahovanje novinarjev«, ki ju izvaja država.

Slovenija je na ta zapis – kot se po diplomatskem protokolu spodobi in kot so vlade delale vedno doslej – odgovorila. V pismu, ki ga je na Platformo poslal Andrej Slapničar, veleposlanik in vodja strasbourškega stalnega predstavništva Slovenije pri Svetu Evrope, je zapisano, da slovenska vlada vseskozi zagovarja svobodno in neodvisno novinarstvo. Hkrati so, pričakovano, dodana pojasnila, da je bil Janez Janša sam velikokrat žrtev lažnivega poročanja in da so mu slovenska sodišča kršila pravico do svobode. Pismo je napisano v predvidljivi, vljudni diplomatski govorici. Opremljeno je z naslovom veleposlaništva, datumom in podpisom veleposlanika.

Drugi primer je drugačen. Šestindvajsetega marca so na platformi znova opozorili na Slovenijo, zapisali so, da je predsednik vlade Janez Janša na Twitterju nacionalni medijski hiši grobo navrgel, »naj ne širijo laži«. Hkrati je dodal, da jih je tam »preveč« in da so »predobro plačani«. Gre seveda za očitne grožnje neodvisnemu novinarstvu. Opozorilom platforme Sveta Evrope se je takoj pridružil še Harlem Désir, predstavnik OVSE, odgovoren za svobodo medijev. Med drugim je ugledni francoski diplomat in politik slovensko vlado opomnil, da morajo »politiki prenesti več kritike in zagotoviti, da se zaščitijo tudi tisti glasovi, s katerimi se ne strinjajo«. Tudi v drugo se je oglasila slovenska oblast. Le da je bil v nasprotju s prvim drugi objavljeni odgovor žaljiv in nepodpisan politični pamflet.

Kaj se je zgodilo? Zakaj v tem drugem odgovoru ni podpisa veleposlanika Andreja Slapničarja ali kakšnega drugega visokega državnega uradnika? Zakaj dopis ni opremljen z uradnimi insignijami, kot je bilo v vseh dosedanjih primerih, povezanih s Slovenijo? Ko smo spraševali ministrstvo za zunanje zadeve, nam podrobnega pojasnila o tem niso dali.

Zunanji minister Anže Logar je bil z besedilom, preden je bilo to poslano, seznanjen, sam bi ga, kot pravi, morda napisal malo drugače, a se z vsebino strinja.

Kar je po svoje logično, težko se je namreč podpisati pod tak sestavek. Besedilo, ki je objavljeno kot odziv na drugo opozorilo na platformi, je žaljivo do mednarodne institucije, ki jo je prejela. Je politikantski pogled na stanje medijev v Sloveniji, zavajajoč, manipulativen, v resnici nevreden resne analize. Takšna besedila so nekoč sestavljali agitpropovski oddelki partijskih struktur. Kar je po svoje paradoksalno, saj so v uradnem odgovoru slovenske vlade platformi zapisane tudi besede o tem, »da večina delujočih osrednjih medijev v Sloveniji izhaja iz komunističnega režima« in da so mediji v Sloveniji prvič vzbrsteli »v obdobju 2004–2008«. Bil je to sicer čas, ko je prva vlada Janeza Janše grobo politično prevzela Delo, Večer, Primorske novice, STA in seveda RTV Slovenija. V besedilu, ki je bilo na začetku aprila poslano v Strasbourg, ni zapisov o tem, da si je politična stranka SDS ustanovila svoje medije in da ji je pri tem pomagala vlada sosednje države, ki jo mednarodne organizacije redno navajajo kot kršiteljico svobode medijev. Ničesar ni zapisanega o sumljivih finančnih tokovih pri teh medijskih operacijah. V njem prav tako ni besed o ljudeh s propagandističnega portala Nova24tv, ki danes dobivajo službe v državnih ustanovah. Ni besed o žaljivih in grozečih tvitih, s katerimi nekateri politiki SDS obkladajo novinarje. Pravniku Rajku Pirnatu se zdi to besedilo ideološko in nesprejemljivo za uradni dokument. »Težko je ubesediti kritiko, je zelo enostranski, zdi se, da zadnjih 30 let demokratičnega razvoja Slovenije ni bilo,« je dejal v pogovoru za Odmeve. »Glavni problem je v tem, da se tisti politiki, ki postanejo vladni funkcionarji, ne zavedajo, da kot vladni funkcionarji predstavljajo Slovenijo. Ne smejo več tvitati, ne smejo več dajati enakih izjav kot prej, vse, kar izjavijo in tudi tak nepodpisani dokument je kljub vsemu stališče Republike Slovenije«.

Sporno besedilo naj bi sicer nastalo v uradu vlade za komuniciranje. Njen avtor naj bi bil vodja urada in nekdanji novinar in urednik Uroš Urbanija. Ministrstvo je njegovo pisanje v skladu z diplomatsko prakso poslalo naprej na stalno predstavništvo v Svetu Evrope, od tam pa je z dopisom romalo na platformo. Po naših informacijah naj bi pojasnilo z uradnim dopisom iz Slovenije poslali iz pisarne državnega sekretarja na ministrstvu za zunanje zadeve Toneta Kajzerja, ki je tudi predsednik strankarskega odbora SDS za zunanje zadeve. Na strasbourškem stalnem predstavništvu, kjer imajo kot vsa druga veleposlaništva navodila, da naj na vprašanja novinarjev odgovarja le PR-služba ministrstva, so se glede te teme zavili v molk.

Po razkritju dopisa so se najprej pojavila vprašanja o njegovem avtorstvu in o tem, ali sta bila predsednik vlade in njegov zunanji minister o njem sploh obveščena. Naivno bi bilo trditi, da gre za spodrsljaj Uroša Urbanije. Vse, kar je napisano v pismu, ki je bilo poslano na Svet Evrope, vseskozi trdi tudi Janez Janša. Zunanji minister Anže Logar je bil z besedilom, preden je bilo poslano, seznanjen, sam bi ga, kot je priznal pred parlamentarnim odborom, morda napisal malo drugače, a se z vsebino strinja.

Zato je vprašanje, ali sta bila Janez Janša in zunanji minister Anže Logar s podrobnostmi besedila v resnici seznanjena, odveč.

Ugleden diplomat nam je povedal, da je to vprašanje z vidika mednarodnega prava povsem nepomembno. »Diplomatsko predstavništvo predstavlja in nastopa v imenu države (in ne le ministrstva za zunanje zadeve). S tega vidika je popolnoma vseeno, ali je stališče pripravil veleposlanik, ministrstvo ali urad vlade za komuniciranje. Gre za uradno stališče države članice.« Na opozorila platforme Sveta Evrope države sicer odgovarjajo različno, ene z uradnimi dopisi ministrstev, druge s pismi veleposlanikov, tretje z »non-paper dokumentom«, kakršen je omenjeni dopis. A to ni bistveno. Odgovor o stanju slovenskih medijev ima veljavo, saj ga je poslalo diplomatsko predstavništvo. Ko je objavljeno, je pisanje Urbanije uradno stališče slovenske države.

S tem, ko želi vlada po svoji podobi ukrojiti slovenske novinarje, želi po svoji podobi ukrojiti slovensko demokracijo in družbo.

Kar nas pripelje do koalicijskih strank, te so namreč tiste, ki bi lahko od Logarja zahtevale umik dopisa. A niso. NSi, SMC in DeSUS so se do besedila iz dopisa zgolj distancirale. Napovedana so bila koalicijska razčiščevanja, ki se niso zgodila. Poslanci SMC in DeSUS so bili na resornem odboru, ki je razpravljal na to temo, tiho. S tem, ko so tri koalicijske stranke javno izrazile zgolj dvom o dopisu za Svet Evrope, niso pa naredile koraka naprej, so sporočile, da se z njim strinjajo. Strinja se Aleksandra Pivec, strinjata se tudi Zdravko Počivalšek in Matej Tonin. Dokler je tak dopis objavljen na platformi Sveta Evrope, ta neposredno zavezuje vse vladne stranke.

Vrnimo se na začetek. Kakšen je bil glavni namen poslanega dopisa? Vlada želi Svetu Evrope in mednarodni javnosti z dvomljivimi argumenti prikazati, da so kritična poročanja slovenskih medijev o njenih potezah politično motivirana, neresnična, neobjektivna. To trdi vlada, katere največja politična stranka je ustanovila svoj propagandni novičarski portal in celo mrežo navideznih medijev.

Res je težko razumeti, zakaj drugih strank te koalicije v resnici to ne moti pretirano. »Qui tacet, ubi loqui debuit ac potuit, consentire videtur,« bi o tem rekli nekoč: »Kdor molči, ko bi moral in mogel govoriti, se zdi, da pritrjuje.« In da bo povsem jasno: ne gre samo za svobodni tisk in medije, s tem, ko želi vlada po svoji podobi ukrojiti slovenske novinarje, želi po svoji podobi ukrojiti tudi slovensko demokracijo in družbo.

Vladne resnice

Nekaj izsekov iz zapisa, objavljenega na straneh Sveta Evrope

»Večina delujočih osrednjih medijev v Sloveniji izhaja iz nekdanjega komunističnega režima in še v poznih 90. letih prejšnjega stoletja so medije kot odgovorni uredniki urejali tudi nekdanji pripadniki zloglasne tajne službe Udba.«

»Bolj ali manj so vsi poskusi ustanavljanja novih medijev, ki ne bi temeljili na dediščini totalitarne preteklosti, propadli, saj novi mediji niso bili deležni denarja iz naslova oglaševanja kot že prej delujoči mediji.«

»Delno se je stanje spremenilo šele v obdobju 2004–2008, ko so se prvič za štiri leta od oblasti poslovile stranke, ki so izhajale iz nekdanjega režima, s tem pa jim je bilo delno onemogočeno tudi neposredno uveljavljanje svojih interesov v medijih.«

»Lastniški deleži večine osrednjih medijev so bili s soglasjem levih vlad prodani posameznikom, ki so v širši javnosti znani kot slovenski tajkuni, pogosto člani Foruma 21, katerega ustanovitelj je nekdanji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan, pozneje tudi prvi predsednik Republike Slovenije.«