Kam je izginil moj libido?

Prvi teden izolacije je minil v strahu pred boleznijo in prežečim avtoritarizmom nove oblasti, v ponovnem odkrivanju skrivnosti peke kruha iz doma vzgojenega kvasa ter v paničnem nakupovanju rolic WC-papirja, katerih zaloga bo preživela še naše potomce. Nadaljevalo se je z intenzivnim spodbujanjem telovadbe, ki da bo naš zdrav duh ohranila v zdravem telesu. Temu je sledilo pospravljanje vseh že dolgo nedotaknjenih kotov bivališča. A sprememba rutine je po nekaj tednih terjala svoj dolg in ustvarila skupine posameznikov, ki v novem življenjskem slogu karantene že povsem uživajo, in onih drugih, ki komaj čakajo, da se konča, saj so brezvoljni in celo anksiozni.

Pričevanja nakazujejo, da se številnim posameznikom zdi, da trenutno živijo v neprostovoljnem celibatu. Mednje ne štejemo le samskih, ki jim je oteženo spoznavati morebitne nove partnerje, ampak tudi tiste, ki so v partnerski zvezi in doživljajo navidezno močan upad libida. Pri tem mislijo na zmanjšanje spolne sle in ne libido, kot ga je razumel Sigmund Freud. Freud je libido namreč uporabil kot označbo za našo življenjsko energijo in življenje, torej ne le za energijo za spolnost, ampak za življenje nasploh. Francoski seksolog Christophe Marx zato pravi: »Ko nimate več apetita do življenja, nimate želja in vse postane sivo. To pomeni, da vas je zapustil libido. Libido je nekaj, kar našemu življenju daje barve.«

Pri občutkih zmanjšanja libida gre ponavadi za povsem naraven odziv telesa na stres. Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek opominja, da stresne okoliščine ne le zmanjšajo spolno željo, ampak tudi plodnost. Naša telesa se v času, ko smo obremenjeni s stresom, odzivajo obrambno in preprečujejo možnost spočetja, ker bi takšen dogodek telo dodatno obremenil. Zato tudi ne zaznava enako nekaterih dražljajev, ki bi morda sprožili odziv v času, ko telo ni izpostavljeno stresu. Seksologinja Kassandra Mourikis iz Melbourna pravi, da obstajata dve večji skupini ljudi, in sicer tista, v kateri se je med epidemijo koronavirusa povišala spolna sla, in tista, v kateri se je občutno zmanjšala. Razlaga, da »se koronavirusna bolezen povezuje z grožnjo preživetja in anksioznostjo, kar možgani označijo za pomembno, seks pa za nepomemben. Enim se sla poviša, ker so več doma, doživljajo manj distrakcij in se zato lahko osredotočijo na užitek, draž glede prepovedanosti dotikov, in lahko res najdejo stik s sočlovekom. Medtem ko se bojijo lastne minljivosti, hočejo izkoristiti ’še zadnje trenutke’. Drugim se sla zniža, ker imajo doma otroke več časa kot običajno, ker lahko več časa, preživetega s partnerjem, sproži konflikt, ali enostavno zato, ker se možgani osredotočajo na epidemijo namesto na spolnost.« Tudi Nacionalni inštitut za javno zdravje opozarja, da se lahko pojavijo »strahovi pred prihodnostjo, finančno stisko, izgubo prihodka ali službe, občutek nemoči, občutek pomanjkanja nadzora nad stanjem, negotovost zaradi ukrepov omejenega gibanja«.

Telo v skrbi za preživetje daje prednost obrambnim in varovalnim funkcijam ter zanemarja področje užitka.

Apokaliptične napovedi vsekakor ne pripomorejo k zmanjševanju občutkov tesnobe in stresa. Stres zaradi »višje sile«, kot je naravna katastrofa ali bolezen, so merili tudi pri sto sedemdesetih poročenih ženskah po potresu v kitajskem Wenchuanu leta 2008. Sedeminšestdeset odstotkov žensk je izjavilo, da je imelo pred velikim potresom spolni odnos vsaj dvakrat na teden. En teden po potresu je številka padla za štiri odstotke, štiri tedne po potresu je o seksu dva- in večkrat na teden poročalo samo še 24 odstotkov vprašanih.

Moč spolne želje torej variira od posameznika do posameznika. Travma zaradi izoliranosti ob epidemiji lahko vodi tudi v povišanje spolno tveganih praks ali pa v pretirano potrebo po spolnosti, zaradi občutka varnosti, ki ga prinaša. Nekateri spolnost razumejo tudi kot redno telesno dejavnost, s katero skrbijo za krepitev imunskega sistema ter obvladovanje stresa in tesnobe. Najbližji približek za ugotavljanje številnosti spolnih združevanj v stresnih stanjih nam lahko da število rojenih otrok, ki so posledica takšnih dogodkov. V ZDA je med veliko depresijo leta 1929, naftno krizo leta 1973 in recesijo leta 2008 vsakič padlo število rojstev, v letih gospodarskega napredka, ki so sledila, pa se je ponovno povišalo. Samo med letoma 2008 in 2013, v času zadnje velike gospodarske krize, se je v ZDA rodilo za 2,3 milijona manj novorojenčkov kot je bilo pričakovano glede na obdobje pred krizo. Mario Maggi, klinični psiholog iz Firenc, razlaga, da »ni objektivnega kriterija za višino spolne želje. Na splošno temelji na pogostosti kognitivnih in afektivnih procesov, ki vodijo v vzbujanje zanimanja za vključevanje v spolna dejanja. Spolna želja je namreč posledica pozitivnega sovpadanja notranjega kognitivnega procesa (misli, fantazij, domišljije), nevropsiholoških mehanizmov in afektivnih komponent, kot so čustva in čustvena stanja. Vse to skupaj gradi biološko bazo za spolno slo, ki je nam ljudem večinoma še neznana.« Zdravilci človeške psihe zato tolažijo, da bodite brez skrbi, če se vam je libido na videz zmanjšal: skoraj gotovo gre za prehodno, začasno stanje in ne za hipoaktivno motnjo spolne želje. Stres in anksioznost pač vsak občuti in predeluje drugače. Christophe Marx je v svoji knjigi »Kam se je izgubil moj libido?« zapisal, da je vprašanje iz naslova glavna težava, zaradi katere se ljudje obračajo po pomoč k seksologu, in da ni povezana le s stresom. »Libido sicer lahko postane tako šibek, da ga je treba zdraviti. Še posebno takrat, ko ga spremljajo druge psihološke težave, kot je depresija. Nekateri posamezniki s šibkim libidom živijo normalno življenje, druge pa to začne motiti in postane vir frustracije, ki pa jo je nesmiselno odpraviti v celoti. Frustracija je pač del življenja. Živeti pomeni obvladovati frustracijo, ne pa si prizadevati, da je sploh ne bi bilo.« Christophe Marx pravi, da na Zahodu velja, da bi moral biti seks spontan, resničnost pa je drugačna, saj ima večina parov spolne odnose šele takrat, ko so okoliščine za to primerne ter sta oba udeležena spočita in sproščena. Opozarja tudi, da nas v seksualnost sili tudi družba, zaradi česar so mnogi pod pritiskom, da se morajo vsakič dobro odrezati in zadovoljiti partnerja oziroma partnerko. »Pri tem pozabljamo, da je spolnost le del odnosa. Libido je tesno povezan z našo zgodovino, sodobna družba pa nas je od nje odrezala. Vse se vrti okoli samega dejanja – ali boste kos izzivu, ali vam bo pri spolnem odnosu uspelo ali ne.« Intenziven orgazem ni dovolj, da bi se počutili bolje v svoji koži. »Spolnost je nemara celo način, kako zanikati pravo vprašanje, ki se glasi, kaj je namen našega življenja. Preprosteje se je ukvarjati z desetimi koraki do superorgazma kot ukvarjati se s pravim vprašanjem o smislu našega življenja, odnosih in podobnem, s čimer se ne ukvarjamo, ker smo tako zelo zaposleni z iskanjem poti do orgazma.«

»Najpogosteje zasledim naveličanost in enoličnost«

Doc. dr. Andrej Starc, docent javnega zdravstva in seksolog

Kako opazimo upad libida?

Pri ženskah običajno izhaja iz potreb po intimnosti, pri moških iz potreb po fizičnem vzburjenju. Na upad libida v prvi vrsti vplivajo fizične in psihične spremembe, ki nimajo vedno konotacije bolezenskih sprememb. Lahko gre samo za fiziološke spremembe zaradi kronološke starosti posameznika. Kronološko staranje ima nepovraten vpliv na tkiva, organe in organske sisteme ter na raven spolnih hormonov. Ne smemo pozabiti na drugačne percepcije zunanjega sveta, vrednot, občutkov, čustev ter potreb. Za pare, kjer pri starosti ne prihaja do (pre) velikega odstopanja, to ne pomeni velike ovire. Ti namreč postopoma in skupaj prehajajo v andropavzo (moški) in menopavzo (ženske). Večji problem je pri parih, pri katerih je večja razlika v letih, saj se lahko pojavijo težave, kot je neustrezna, pomanjkljiva in/ali nezadostna spolna zadovoljitev. (Ne)posredno na libido pri moških in ženskah vplivajo tudi neustrezen način in slog življenja, zdravila, neustrezna prehrana in širok spekter organskih in duševnih obolenj, kot so motnje presnove ali hranjenja, stres, tesnoba, depresija, inkontinenca itd.

Zakaj pride do upada libida? Je kriv stres zaradi izolacije? 

Če ste zdaj zaznali upad libida, je bil ta prisoten že pred izolacijo. Velja omeniti nekakšno naravno zakonitost, ki pravi, da se pari v razmerju, ki traja manj časa, spolnosti predajajo pogosteje kot pari, ki so v razmerju dalj časa. V psihoanalizi je znano, da si preprosto ne moremo enako želeti vse življenje istega objekta. Posameznik, ki mu prej ni uspelo najti partnerja oziroma zadovoljitve, ga tudi zdaj ne bo, ne glede na izolacijo. Poglejmo še drugače. Nekateri pari drago plačujejo počitnice, da bi dosegli skoraj popolno izolacijo. Zdaj, ko jo imajo na dosegu roke, pa je spet nekaj narobe.

Kako se izognemo frustraciji, ki se pojavi zaradi opažanja, da se libido zmanjšuje? 

Če odmislimo fiziološke in kronološke spremembe in druge organske ali psihične bolezni, se vračamo k parom, ki so v dolgotrajni zvezi. Če je vez zdrava in razumna, potem lahko skupaj s partnerjem preusmerimo pozornost in se ne osredotočamo samo na genitalne odzive in potrebo po samozadovoljevanju. Zakaj ne bi v odnos vključili medsebojnega zaupanja, spoštovanja, naklonjenosti, spolnih dotikov ... Kar sprejmemo vzajemno in ustreza obema, je normalno, ne glede na leta ali bolezensko stanje.

Ali lahko libido sami spodbudimo, da se »vrne na prejšnjo raven«? 

Deloma je to mogoče, če obstaja želja pri obeh. Pomembna je sprememba neustreznega načina življenja in razmišljanja, vzeti si je treba čas zase, komunicirati s partnerjem in skupaj razumeti, da se nam individualne in skupne potrebe spreminjajo. Ne nazadnje, zagotoviti je treba ustrezno vrsto in količino prehrambnih snovi, ki omogočajo sintezo spolnih hormonov, kot so magnezij, vitamini B6, D3, K1, cink, asparaginska kislina, izvleček koprivinih listov ...

So se na vas v času izolacije že obrnili s tovrstnimi vprašanji?

V naši populaciji je spolnost še vedno tabu, vendar manj kot pred petnajstimi leti. Ljudje niso več tako zadržani in si upajo vprašati za nasvet. Najpogosteje zasledim naveličanost in enoličnost. Na primer, par se navzven vede povsem običajno, doma pa spita vsak na svojem koncu postelje, pri tem pa spolnost igra postransko vlogo ali je kolateralna škoda »za mir v hiši«. Tudi tu zasledimo vzorec. Pomanjkanje pozornosti, nezadovoljstvo in nezadovoljenost imajo za posledici slabšo samopodobo in odtujitev.