Kaj je na Madžarskem ostalo od demokracije?

Viktor Orbán je zdaj že desetletje madžarski premier. V tem času mu je uspelo državo iz mlade demokracije spremeniti v tekmovalno avtoritarno ureditev, kot to opisujejo v literaturi. Resda volitve še vedno razpisujejo (čeprav bo vlada v sedanjih izrednih razmerah morda našla možnost, da jih prestavi), a volilni sistem so že večkrat priredili po meri vlade in institucije, ki bi lahko delovale kot varovalka in skrbele za ravnovesje, na primer sodišča in tožilstvo, so prevzeli stranki zvesti kadri. Opozicijske stranke imajo zelo omejen dostop do virov (naj gre za prostor v večjih medijih ali sredstva za predvolilno kampanjo), nujnih za uspešen boj proti ustoličenemu vodstvu. V takšnih okvirih je zelo malo možnosti za zamenjavo vlade, in četudi bi večina volivcev raje izbrala drugo možnost, zaradi pomanjkanja splošno dostopnih informacij o takšnih možnostih v bližnji prihodnosti statusa quo skoraj ne bo mogoče spremeniti.

V tem stoletju avtoritarno usmerjenim voditeljem ni treba uporabljati odkritega zatiranja, saj obstajajo številne prefinjene metode za nadzor nad ljudmi. Dober primer je, kako je Orbán poskrbel za monopol nad informacijami – z oblikovanjem takšnega medijskega okolja, ki je na papirju še vedno videti svobodno, vendar v praksi popolnoma marginalizira kritične glasove. Prevzem medijev je začel z zamenjavo zaposlenih v javnih medijskih hišah s svojimi privrženci in tako zdaj državne televizijske in radijske postaje delujejo kot zelo draga vladna glasila. Kakor je mogoče prebrati v raziskovalnih poročilih, objavljenih v redkih preostalih neodvisnih časnikih, številna sporočila in predlogi za članke, objavljene v javnih medijih, prihajajo naravnost iz premierovega kabineta (tako imenovanega ministrstva za propagando): novinarjem povedo, katerega opozicijskega politika, aktivista ali poslovneža naj napadejo (v skrajnem primeru tudi z izmišljenimi zgodbami), raba nekaterih izrazov pa je strogo prepovedana – izraz begunec na primer vlada označuje za kočljiv, saj bi Madžari potem lahko sočustvovali s temi ljudmi, zato novinarje prosi, naj raje uporabljajo razčlovečeno besedno zvezo ilegalni imigrant. Z leti se je vladi naklonjeno medijsko okolje le še razširilo: Orbánovi oligarhi so pokupili prepričljivo večino madžarskih medijskih organizacij, ki so bile nekoč v tuji lasti, in tako zdaj obvladujejo skoraj vse televizijske in radijske postaje, poleg tega imajo skoraj popoln nadzor nad lokalnim in območnim tiskom. Ni treba poudarjati, da vsebina teh medijev stoodstotno zadovoljuje potrebe vlade: v novicah prevladujejo rasistična podtikanja in izmišljene obtožbe na račun opozicije ter Evropske unije. To hkrati pomeni, da so bralci in poslušalci, ki niso pretirano pozorni na vir novic in morda ne iščejo neodvisnih podatkov na spletu oziroma ne kupujejo kritičnih časnikov (to pomeni večina bralcev in volivcev), lahek plen vladnih pristranskih in pogosto odkrito zlaganih zgodb.

Danes je lojalnost med glavnimi zahtevami pred sklenitvijo delovnega razmerja v javnem sektorju. Kritiki oblasti lahko sledi izguba delovnega mesta.

Sistem se pri življenju ohranja tako, da državljane izpostavlja vse večji ranljivosti in odvisnosti, hkrati pa se spodbujajo množična korupcija in goljufije. Danes je lojalnost med glavnimi zahtevami pred sklenitvijo delovnega razmerja v javnem sektorju. Tisti, ki imajo kritične pripombe, hodijo na demonstracije ali kažejo druge znake nepokorščine, tvegajo delovno mesto. Marginalizirane skupine so v še slabšem položaju: odrekli so jim socialne transferje, prekarno delo pa je prvi pogoj za zelo skromno nadomestilo, do katerega so v tem primeru upravičeni. A ljudje si morajo zaslužiti celo samo pravico do takšnega dela; kot opisujejo v nekaterih poročilih, so na Madžarskem vasi, v katerih so ljudem javna dela dostopna le, če obljubijo, da bodo volili vladajočo stranko Fidesz.

Orbánova Madžarska poleg tega sodi med najbolj skorumpirane države v Evropski uniji: ker je tožilstvo pod vladnim nadzorom in neodvisni mediji ne dosežejo dovolj ljudi, privrženci vlade neovirano zlorabljajo evropski in davkoplačevalski denar, ne da bi pri tem naleteli na omembe vredne ovire. Nekdanji plinski inštalater in premierov prijatelj iz otroštva Lőrinc Mészáros na primer si je nagrabil za več kot milijardo evrov bogastva, večinoma prek javnih naročil. Je nazoren primer, kako bogato so za usluge nagrajeni tisti, ki pomagajo ohranjati sistem. A če padejo v nemilost, premoženje hitro spet izgubijo. Dolgoročne potrebe države so zanemarjane: v tako rekoč vsakem srednje velikem mestu raste nov nogometni stadion, bolnišnicam pa kronično primanjkuje denarja, negovalci in učitelji se pritožujejo zaradi bednih plač. Navadni volivec ne more vedeti za vse te težave, saj se na oglasnih panojih in v televizijskih oglasih vlada hvali, kaj vse je postorila za državo. Ljudem govori, da živijo lepše, da se gospodarstvo širi, preganjajo pa se sovražniki države, kot so begunci, George Soros, Donald Tusk in liberalne vrednote.