Policisti, kriminalisti in obveščevalci si zapomnijo

Trinajstega marca 2020 je prvič zasedala nova vlada pod vodstvom novega starega predsednika Janeza Janše. Ob kopici drugih res pomembnih zadev je ekspresno razrešila dotedanjo generalno direktorico policije, načelnico generalštaba slovenske vojske in generalnega direktorja obveščevalno-varnostne službe pri ministrstvu za obrambo, na izpraznjene položaje pa imenovala svoje, bolje rečeno Janševe ljudi.

Redko se zgodi, da bi nove vlade na prvi seji odrezale predstojnike tako rekoč celotnega varnostno-obveščevalnega aparata države. Sploh, če ti pred tem niso napravili res kakšne velike napake. Trije zamenjani je niso. Res je slovenska vojska slabo opremljena in pripravljena in res je, da odstavljena načelnica generalštaba do razrešitve ni uredila razmer ne v svojem kabinetu in ne v slovenski vojski. A zaradi tega bi jo lahko odstavili tudi v naslednjih dneh, ne pa prvi dan. Res je tudi, da se je bivša generalna direktorica policije zavzela za zakonitost, ko se je pred nekaj tedni srečala z mladim Janševim lovcem, toda to se od vodstva policije pričakuje: da bo vedno in na vseh položajih branilo predpise te države in tudi ne bo pokleknilo pred ambicioznim mladim politikom, ki se pri uresničevanju svojih političnih ciljev ali političnih ciljev koga drugega požvižga na veljavne predpise. O generalnem direktorju OVS pa se v času pred imenovanjem nove vlade sploh ni govorilo in to pri obveščevalcih navadno pomeni, da delajo dobro. Nobenega razloga torej ni bilo, da je vlada te ljudi zamenjala že na prvi seji. Razen, če bi jo njihovo delo lahko v prihodnjih dneh in tednih oviralo pri prihajajočih poslih.

Kaj si bodo o Republiki Sloveniji mislili svetovalci za nacionalno varnost drugih držav, ko bodo srečali našega mladega lovca?

Začudenje je samo še večje, če pogledamo, kdo je zasedel izpraznjene položaje. Zelo očitno je Janša na to sejo prišel pripravljen in z njihovimi soglasji. Kdo se je torej usedel na stolčke, ki so v vsaki normalni državi pridržani za profesionalce brez senčice dvoma o njihovem znanju, etiki in poštenju? Začeti je treba z imenovanjem na položaj, ki ga je prejšnji »uporabnik« predčasno zapustil že sam, gre za položaj svetovalca predsednika vlade za nacionalno varnost. Po novem ga zaseda dotedanji poslanec SDS Žan Mahnič. To je v posmeh vsem, ki so v času pred osamosvojitvijo, med njo in po njej delali in delajo bodisi v javni varnosti bodisi v državni. Ti ljudje so za obstoj in varnost te države naredili in dali veliko, nekateri tudi vse – za to, da bo zdaj kot najpomembnejši človek v Sloveniji na tem področju nastopal mladič, ki sploh ne ve, kaj je življenje zunaj politike, kaj šele, kaj je delo na varnostno-obveščevalnem področju. Če odštejemo vse drugo: kaj si bodo o Republiki Sloveniji mislili svetovalci za nacionalno varnost drugih držav, ko bodo srečali našega mladega lovca? Janša to seveda ve in zato je jasno, da Mahniča na ta položaj ni namestil zato, da bi se ta tam ukvarjal z nacionalno varnostjo. To službo je dobil, da bo vodil posebne projekte predsednika vlade, o varnostnih in obveščevalnih vprašanjih bo odločal Janša sam, čisto mimogrede pa bo morda tako vzgojil še naslednika.

Vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije je postal človek, ki sicer prihaja iz stroke, a ga bremeni velik madež zaradi neupravičenega zaračunavanja previsokih plač in dodatkov iz časov dela pri mednarodni organizaciji DCAF, ko je lažno predstavljal, da dela v Švici, čeprav je sedel v Ljubljani. Če ne Janša, bi Anton Travner moral vedeti, da slovenski policisti in policistke le težko oprostijo, če je kdo od njih, sploh tisti na vrhu, ravnal nezakonito ali neetično, da bi mu v žep padel kakšen cekin več. To utegne imeti hude posledice za moralo policijskega zbora, sploh zato, ker bo Travner tudi v nadaljevanju moral prisluhniti vsaki želji svojih političnih gospodarjev. To se je že pokazalo, ko »ni obveščal« ministra za notranje zadeve, da so policisti ustavili vinjenega, zdaj že bivšega, državnega sekretarja ravno s tega ministrstva. Zadeva še zdaleč ni nedolžna, saj z veliko verjetnostjo pomeni, da je v. d. generalnega direktorja policije sodeloval pri tejle kombinaciji: če zadeva pride v javnost, ni o njej nihče, zlasti pa ne minister, vedel nič, če pa ne pride, težave ni in Breznik ostaja državni sekretar. To jasno kaže, kaj lahko od njega pod pritiskom nadrejenih politikov pričakujemo v prihodnje.

Novi generalni direktor obveščevalno-varnostne službe pri ministrstvu za obrambo je postal še eden od Janševih soborcev, ki ga mediji pomnijo zgolj po sodelovanju pri nezakoniti aretaciji in nadaljnji obravnavi civilista v Depali vasi. Mogoče je res iz stroke, a da bo izpolnil vsak migljaj Janeza Janše, je tudi jasno.

Menjav v varnostno-obveščevalnih strukturah s prvo sejo vlade ni bilo konec. Tako je bil 8. aprila zamenjan direktor uprave kriminalistične policije Boštjan Lindav, za katerega je Travner – tako so poročali mediji – že ko je zasedel stolček, imel jasno navodilo, da se ga mora znebiti. Lindavu so ob odhodu na policiji peli več kot zaslužene slavospeve, le tega se ni nihče spomnil, da bi obrazložil, zakaj torej menjajo tako uspešnega šefa kriminalistov, in to s človekom, ki ne le da se je do zdaj ukvarjal zgolj z logistično-tehničnimi vidiki kriminalističnega dela, ampak je zaradi disciplinskega postopka in očitanih nepravilnosti pred leti kar sam zapustil vrste kriminalistov. Kar je zapisano nekaj odstavkov prej glede odnosa slovenskih policistov do kolegov, ki kršijo etiko in moralo, zaradi narave dela toliko bolj velja za kriminaliste: v slovenski kriminalistični policiji vsi zelo dobro vedo, kdo je novi direktor, in to bo zagotovo dosti večja težava zanj kot za njegove kolege.

Šestnajstega marca je Rajko Kozmelj zaradi očitnega vladnega ignoriranja celotne agencije pod njegovim vodstvom odstopil s položaja direktorja agencije SOVA, čeprav je bil na najboljši poti, da iz te službe znova naredi doma in v tujini spoštovanja vredno institucijo. Štirinajstega aprila je vlada na dopisni seji na ta položaj imenovala človeka, ki se je z delom obveščevalcev do zdaj verjetno srečal le med prebiranjem vohunskih romanov, je pa iz medijev mogoče razbrati, da je že kar nekajkrat sodeloval z Janšo, da so mu blizu ideje ljudi z vrha SDS in tudi tiste evropskih ekstremistov, proti katerim bi se na svojem novem položaju moral boriti. Ali pa bodo od zdaj ekstremisti samo še tisti na levi, na desni pa ne? Pa še na nekaj velja opozoriti: prvi mož slovenskih obveščevalcev je bil imenovan na dopisni seji, kot da bi šlo za imenovanje na kakšno tretjerazredno funkcijo in ne na tako pomemben položaj. Očitno je vloga koalicijskih strank zreducirana na pritrjevanje vsem zamislim Janeza Janše. Pri tem, da so ob nastopu novih funkcij vsi, razen NSi, ki je vedela, kaj jo čaka, v en glas zatrjevali, da odločanje te vlade ne bo prežeto z ideologijo, je zdaj zgolj upati, da so stolčki, ki so si jih s tem priborili, vsaj vsak dan bolj vroči in neprijetni. A naj le občutijo svoje odločitve. Tisti, ki premorejo vsaj še nekaj pameti in morale, bodo kmalu z nelagodjem ugotovili, kakšna je v resnici njihova vloga, oni drugi, ki jim je vseeno, ker so za dve leti nadaljnjega lagodnega življenja prodali dotedanja prepričanja, pa bodo zagotovo mirno požrli še kakšno večjo neumnost.

Položaj načelnika generalštaba slovenske vojske je 16. aprila prevzel pravi vojak, ki mu ni mogoče očitati pomanjkanja strokovnih kompetenc in res zbuja upanje, da bo našo vojsko končno premaknil v pravo smer. Mogoče zato, ker ga je izbral Tonin in ne Janša?

Če človek torej poskuša razumeti, čemu so namenjene sporne menjave, je težko najti preprost odgovor. Jasno je, da je bilo glavno merilo za imenovanje večine novincev njihova že izpričana ali pričakovana zvestoba SDS. Zakaj pa se je Janša zlasti v policiji in agenciji SOVA znebil resničnih strokovnjakov, ki se niso izpostavljali, ampak so delo opravljali nepolitično in nepristransko? Prvi razlog je gotovo ta, da kot človek sploh ne dopušča možnosti, da bi kdo lahko bil izključno strokoven in nepristranski. Ljudi tudi danes še vedno deli samo v dve kategoriji: na »naše«, to so tisti, ki mu slepo sledijo in ne ugovarjajo, ter na sovražnike, »nenaše«, to pa so vsi, ki niso »naši«. Očitno je tudi, da sta funkciji svetovalca za nacionalno varnost in direktorja agencije SOVA pod Janšo zgolj formalno kritje za njegovo odločanje na tem področju. Vsaj pri agenciji SOVA utegne biti to zelo nevarno, saj je do zdaj podobne službe že poskušal podrediti svojim in ne državnim interesom. Zaradi tega se nam čez nekaj let lahko zgodi, da bomo v državi imeli novo varianto zloglasne Udbe, vohljajočo za vsemi »nenašimi«. Pa še en motiv za menjavo v agenciji SOVA utegne obstajati: ta služba bi morala spremljati uveljavljanje madžarskih in hrvaških interesov na škodo Slovenije, to pa ni nujno nekaj, kar bi zelo veselilo našega sedanjega predsednika vlade. Z vodstvoma obeh držav ima Janša poseben odnos, madžarska vlada posredno financira delovanje medijskega konglomerata njegove stranke, sam pa poleg tega kljub siceršnjemu poudarjanju slovenskih nacionalnih interesov vedno znova pritrjuje hrvaškim diplomatskim prizadevanjem. Tako je na veliko olajšanje hrvaške strani v času prve vlade preklical dogovor Drnovšek-Račan, glede arbitraže pa prav tako zastopa stališča, ki se ujemajo s hrvaškimi.

Pri policiji lahko enega od razlogov za opisano menjavo iščemo v osebni užaljenosti novega svetovalca za nacionalno varnost, ki več kot očitno ni mogel prebaviti, da je pri opravljanju parlamentarne nadzorne funkcije v policiji naletel na strokovnjake, ki spoštujejo zakon, tudi za ceno izgube funkcije. Drugi, dosti nevarnejši razlog za menjave pa bi utegnila biti možnost, da želi Janša tako priti do podatkov o preiskavah sumov nezakonitega financiranja nekaterih slovenskih medijev v madžarski lasti in pranja denarja prek njih. Če bi mu ob pomoči novih adutov na vrhu policije in kriminalistične policije te preiskave uspelo zavreti ali celo ustaviti, bi mu bili prijatelji v sosednji državi zagotovo več kot hvaležni.

A daleč najslabša možnost je, upajmo, da le teoretična, da gre za načrtno slabitev slovenskih varnostno-obveščevalnih služb, da se ne bi pravočasno odzvale na prihodnja kazniva dejanja nekaterih »naših« in na slovenskim interesom škodljivo ravnanje v odnosih s Hrvaško in Madžarsko.

Menjave v vojaškem delu varnostno-obveščevalnega sektorja niso tako sporne, toda le dokler se bosta OVS in slovenska vojska držali pooblastil. Tudi s tem imamo pri Janši že slabe izkušnje, a danes vendarle pišemo leto 2020, pa tudi osamosvojitveni zanos v vojaških strukturah je že davno popustil, zato si je težko predstavljati, da bi si nova šefa OVS in generalštaba želela ali upala poseči na civilno področje.

Novi oblastniki pa so v svoji ihti pri obračunavanju s posamezniki v varnostno-obveščevalnem sektorju, ki niso »naši«, pozabili na nekaj zelo pomembnega: v teh strukturah delajo profesionalci, ki jim je sicer res vseeno, kdo je na oblasti, a le, če ta dela zakonito, strokovno in v dobro države. Vsakršno drugačno ravnanje bodo ti ljudje zlahka prepoznali in registrirali, tudi v dokazne namene, za morebitne postopke, ko bo za to napočil čas. Nobenega dvoma namreč ni, da bo ob zamenjavi te vlade, kadarkoli se bo že zgodila, prav vsak od novih vodij moral odgovarjati za morebitne zlorabe. Policisti, kriminalisti in obveščevalci so nanje pripravljeni.