Evangelij po Janezu

Za veliko noč je številne državljane in državljanke, ki ne pripadajo katoliški cerkvi, presenetila poslanica, s katero je narod sredi epidemije koronavirusa nagovoril predsednik vlade Janez Janša. Zgolj dva odstavka dolg nagovor je bil poln sklicev na »Boga« in »Gospoda«, ki naj bi nam zdaj stal ob strani in s čigar pomočjo naj bi Slovenija srečno prebrodila preizkušnjo. Takšne poslanice ni objavil še nobeden od dosedanjih voditeljev v zgodovini samostojne Slovenije, v kateri je ustavno določena ločitev verskih skupnosti od države.

Janša sicer že kakšni dve desetletji izkazuje pripadnost katoliški cerkvi, tako v javnem kot zasebnem življenju. Glede na njegovo zgodovino in usmeritve po svetu pa je njegova nenadoma tako močna in izrazita vera presenetljiva. »Mislim, da so v ozadju tega preobrata predvsem politični cilji,« ocenjuje Ivo Hvalica, eden najvidnejših poslancev SDS v prvih dveh mandatih po osamosvojitvi. »Gre za človeka, ki glede na vse znake skorajda ne premore kaj dosti čustev – iskrena, živa vera pa je seveda povsem čustvena reč.«

Podoba pobožnega kristjana je le ena izmed mnogih, v katerih se je javnosti doslej pokazal Janez Janša. V mladih letih je bil zavzet komunist, ki se je v partijo po lastnih besedah vpisal, ker je želel »doprinesti svoj delež pri izpolnjevanju zastavljenih nalog in se hkrati bolj izobraziti v marksistični ideologiji«. V letih pred osamosvojitvijo je bil nato ena ključnih osebnosti politične pluralizacije; v tistem času je bil mladi Janša izrazito napreden in pronicljiv analitik družbene stvarnosti in je svoja razmišljanja objavljal v številnih uglednih glasilih in medijih, tudi v Mladini. V teh prispevkih je argumentirano zagovarjal pravico narodov do samoodločbe, se zavzemal za svobodni trg in utemeljeval potrebo Slovenije po ustanovitvi svoje vojske. Nikjer pa ni sistematično napadal odnosa socialistične oblasti do verskih skupnosti na čelu z RKC; ni dvomil o pravilnosti nacionalizacije cerkvenega premoženja in skoraj tik do trenutka razpada Jugoslavije ni izrecno zahteval pravice do svobode veroizpovedi. To delo je prepuščal drugim – tudi Mladini.

Kot mlad moški je bil Janša človek liberalnih pogledov: z njegovo življenjsko sopotnico se nista poročila, nato je živel življenje urbanega samskega moškega.

Po osamosvojitvi, ko je svobodna veroizpoved postala eden od ustavnih temeljev nove države, Janša – ki je sicer krščen – v nasprotju s številnimi katoliki, ki so občutili olajšanje, ni javno izpričeval svoje vere. Večji del svoje politične kariere ni govoril o bogu, maš pa se je udeleževal zgolj po protokolarni dolžnosti. »Nikoli in nikdar ni v tistih časih pred nami, ki smo tvorili najožji krog njegovih sodelavcev, izkazoval najmanjših znakov pobožnosti,« se spominja filozofinja Spomenka Hribar, ustanovna članica Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je nastal ob aretaciji četverice JBTZ, prva leta po osamosvojitvi pa Janševa sopotnica v okviru stranke Slovenska demokratična zveza. »Po duši je bil še vedno mladi marksist, in to zelo zadrt.« Mirno lahko tudi zapišemo, da je bil kot mlad moški Janša v prejšnjem tisočletju človek liberalnih pogledov: z njegovo takratno življenjsko sopotnico se nista poročila, imela sta dva otroka, tudi razšla sta se, nato je živel življenje urbanega samskega moškega. Bil je z drugimi besedami tako liberalen, da bi ga danes kar zmrazilo, če bi se srečal.

Vezi, ki jih je v naslednjih letih Janša vzpostavljal s katoliško cerkvijo, so temeljile na očitnem političnem pragmatizmu: Janša je sicer že sredi devetdesetih začel podpirati ponovno javno in siceršnjo moč RKC, cerkev pa je v zameno propagirala njegovo stranko med svojimi verniki. Ko so pozimi leta 2005, v času prve Janševe vlade, slovenski sindikati organizirali zgodovinski protest proti napovedani uvedbi enotne davčne stopnje, je Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci branila Janšo z izjavo, da »so ukrepi za povečanje gospodarske uspešnosti in učinkovitosti nujno potrebni«. Prav ti ukrepi – na primer agresivna deregulacija finančnega sektorja in razdeljevanje slabo zavarovanih bančnih posojil – so pod prvo vlado Janeza Janše povzročili nebrzdano razraščanje cerkvenega ekonomskega imperija, izraženega v nesrečnih holdingih Zvon Ena in Zvon Dva.

Slepec spregleda

Janševa preobrazba iz političnega zaveznika katoliške cerkve v javno izpričanega vernika se je začela šele pred dobrim desetletjem. Julija 2009 se je poročil z zdravnico Urško Bačovnik, ki prihaja iz pobožne in tradicionalno usmerjene družine. Šele v letih zatem so se postopoma začeli pojavljati posamezni znaki, ki so dali slutiti njegovo osebnostno preobrazbo v zrelih letih. Toda v javnosti je Janša ostajal zadržan, ko je šlo za izražanje verskih občutij. Do preobrata je prišlo šele leta 2014 po aferi Patria; tedaj so množice gorečih Janševih privržencev zahtevale razveljavitev sodbe z zborovanji, na katerih so peli nabožne pesmi in usodo padlega politika primerjali z mučeništvom Kristusa. Zdi se, da je predsednik SDS takrat spoznal mobilizacijski potencial katoliške ikonografije in priložnost, da ga izkoristi za svoje cilje. Na shodu maja 2014, na katerem ga je javno podprl tudi ideolog slovenske RKC Ivan Štuhec, je Janša svoj govor že zaključil z vzklikom: »Naj živi pravična Slovenija, Bog živi Slovenijo!«

Sočasno je po svetu potekal preporod populizma, ki je dobil usodni zagon z migrantsko krizo leta 2015. Demagogi so izkoristili namišljeno grožnjo islamskih množic in začeli radikalizirati volivce in volivke za obrambo »tradicionalnih« vrednot, izraženih v simbolih krščanstva. Nenadoma so vsepovsod po zahodnem svetu vznikali hujskači, ki so se razglašali za glasnike božjega reda. V ZDA je predsedniški položaj zasedel kandidat skrajne desnice Donald Trump, čigar zmago je Janša v govoru na Goriškem označil za »svojevrstni čudež«. Trumpa so podprli številni vplivni televizijski evangelisti, njegova »duhovna svetovalka« pa je kontroverzna floridska pastorka Paula White. Te strukture so v newyorškem milijonarju prepoznale nosilca gibanja krščanske rekonstrukcije, ki ga je v 70. letih prejšnjega stoletja začrtal kalvinistični filozof Rousas John Rushdoony; privrženci gibanja se zavzemajo za preureditev ameriške družbe po vzoru starozaveznega Izraela in verjamejo, da je del tega tudi širjenje lastnega vpliva na državne institucije.

Danes je SDS tista stranka, ki je politična platforma katoliške cerkve in uživa prednosti njene zaščite in moči, ne pa NSi.

Na evropski celini pa sta nosilki najbolj skrajnega krščanskega populizma dve državi: Poljska in Madžarska. Čeprav se Orbán danes uradno opredeljuje za protestanta, je njegova pot v božje naročje precej podobna Janševi – kot mlad poslanec v madžarskem parlamentu je odločno nasprotoval predlogom o državnem financiranju cerkvenih institucij in se redno zapletal v spore s poslanci krščanske stranke KDNP. Domnevno pod vplivom žene, goreče vernice, je Orbán sredi 90. let odkril svojo vero; šele tedaj je tudi dal krstiti njunega sina Gasparja, ki je kasneje postal pripadnik skrajne protestantske ločine.

Orbánov paradiž

Ko je Viktor Orbán postal premier, se je lotil projekta temeljite verske prenove svoje države; med drugim je ustanovil vladni urad za zaščito preganjanih kristjanov in podelil milijonske donacije madžarskim škofijam v tujini. Krščanska vera je postala vladni dekret; madžarska narodna opera je tako naznanila, da bo v naslednji sezoni pripravila le predstave, ki se bodo dotikale krščanskih tematik. Orbánova gorečnost pa je dosegla vrh pred volitvami 2018, ko je v govoru, ki je odmeval po vsej Evropi, naznanil, da bo namesto liberalne demokracije Madžarsko spremenil v »neliberalno krščansko demokracijo«.

Po Orbánovem modelu transformacije iz politika v duhovno avtoriteto zadnja leta deluje tudi Janez Janša. Metoda je enaka, enak je tudi učinek: s povzdignjenjem v varuha tradicionalnega, božjega reda se politik povzdigne nad posvetno kritiko. Kdor si drzne dvomiti o njegovi avtoriteti, dvomi o bogu, ki naj bi ga predstavljal. Od leta 2014 in »vztrajniških« manifestacij verskih čustev pred ljubljanskim sodiščem je nevidna in neoprijemljiva božja volja tako končni nadargument Janeza Janše in njegove SDS. »Bog živi Slovenijo!« je bil njegov poziv ob zaključkih govorov na alternativnih proslavah državnosti in pri mašah za domovino, ki jih je zadnja leta organizirala SDS.

Janševa verska radikalizacija pa ima še en namen – slabitev rivalskih strank na desnici. NSi se od svojih začetkov naslanja na katoliško identiteto, Janša pa z novo retoriko, ki je podobno kot pri drugih populističnih voditeljev na Vzhodu zelo neposredna (manj krščansko skromna in intimna, bi lahko rekli), poskuša pritegniti radikalnejše verne volivce in seveda pridobiti tudi večjo podporo same RKC. Danes je namreč SDS tista stranka, ki je politična platforma katoliške cerkve in uživa prednosti njene zaščite in moči, ne pa NSi. SDS vodi prizadevanja za državno financiranje cerkvenih šol, SDS je v epidemiji sprejela in skozi parlament spravila koronazakon, ki predpisuje denarno pomoč tudi za duhovnike. In SDS tudi najvztrajneje krši načelo ločitve cerkve in države.

Pred letom dni je vodja Janševih poslancev Jože Tanko Šarčevo vlado pozval, naj vzpostavi formalno sodelovanje s katoliško cerkvijo za ohranjanje etnične »čistosti« Slovencev v zamejstvu. V pobudi je zapisal: »Slovenska Rimskokatoliška cerkev (RKC) je pri ohranjanju in razvoju slovenskega jezika in kulture odigrala izredno pomembno vlogo v naši zgodovini ... Tudi v letih največje prisile in preizkušenj so slovenski duhovniki opravili svoje duhovno, kulturno, izobraževalno, socialno in tudi kakšno drugo poslanstvo.« Točno ta logika je v ozadju desničarskih prizadevanj, da bi v nasprotju z ustavo RKC povzdignili nad vse preostale verske skupnosti. Po tej logiki katolicizem ni več zgolj nauk, temveč je v samem bistvu pristne slovenske identitete. Ali kot je nedavno dejal novopečeni poslanec SDS, serviser zvonov Janez Moškrič, ki je v državnem zboru nasledil Janšo: »Cerkve in zvoniki so simbol slovenstva.«

Tudi Viktor Orbán je sredi 90. let odkril svojo vero; šele tedaj je tudi dal krstiti sina Gasparja, ki je kasneje postal pripadnik skrajne protestantske ločine.

Slovenski premier je torej tudi glede domnevnega verskega prebujenja imel zgled pri vzhodnoevropskih populistih, ki jih že kar odkrito posnema na vseh drugih področjih, od ekonomske in socialne do medijske in kulturne antipolitike. Žal pa prepričanja, po katerih delujejo ti populisti, nimajo prav dosti skupnega z duhom pristnega krščanstva. Kar je najbolj jasno povedal sam vrhovni voditelj katoliške cerkve papež Frančišek v odzivu na fašistične težnje Donalda Trumpa: »Človek, ki razmišlja samo o gradnji zidov, ne pa o gradnji mostov med ljudmi, ni kristjan. To ni v skladu z evangelijem.« Zaradi takšnega razmišljanja del najbolj skrajnih Janševih privržencev zavrača Frančiškovo avtoriteto in ga zmerja z »rdečim papežem« – četudi je papež po katoliški dogmi božji predstavnik na zemlji in kot tak nezmotljiv. Ko se je v neki kolumni nad Frančiška v svojem slogu spravil samooklicani »pravoverni katolik« Bernard Brščič, mu je pater Branko Cestnik odgovoril: »Desničarski kapital je hudo zaskrbljen, ker papež ni pokleknil pred neoliberalizmom. Morda bomo nekoč videli, da so njegove težave s teološko ’opozicijo’ pravzaprav težave s pobožanstvenim kapitalom, ki to opozicijo od zadaj bodri.«

Kako živa je torej vera, kot jo je okoli svojega 60. leta začel izpričevati Janez Janša? O tem najbolje govorijo njegova dejanja. Spomenka Hribar je prepričana, »da gre za manipulacijo. Jaz mu ne verjamem niti da veruje niti da ne veruje. Če si resnično veren, ne počneš stvari, ki jih počne on.« Najsi je Janševa retorika vernikom še tako všečna, najsi se v svojih poslanicah še tako vneto sklicuje na boga, predsednik SDS ostaja politik delitve, nestrpnosti in strahu. Kdor hodi po tej poti, bo verjetno zelo težko stopal tudi po poti, ki jo je pred dobrimi dva tisoč leti začrtal blagi verski učitelj iz Nazareta, ki je učil, da moramo biti ponižni in strpni, odpuščati svojim sovražnikom in širiti ljubezen.

Janševa velikonočna poslanica

Kolikokrat sem v tem zadnjem času slišal besedo Bog in molitev. Eden izmed zdravnikov, ki se s posledicami koronavirusa najbolj grobo soočajo vsak dan, je dejal, da molijo celo tisti, ki niso verni. Zdi se, kot da v teh temnih časih človeštvo kliče Boga.

* * *

Po dobrih delih mnogih se v naša življenja vrača upanje, da je Bog vedno z nami. Najbližje nam je v najtežjih trenutkih. Kot to lepo pove zgodba o človeku, ki je Gospodu očital: »V pesku življenja sem vselej videl dvoje sledi, tvoje in moje. A ko mi je bilo najtežje, sem videl le ene.« Gospod mu odgovori: »Seveda, ker sem te takrat nosil.«

* * *

Simbolika velike noči, ki je zmaga življenja nad smrtjo, je tisto sporočilo upanja, ki ga želim podeliti z vami. Ko bomo izšli iz te vojne s koronavirusom, ne bomo mislili na trpljenje, s katerim smo se soočali, ampak na Božji blagoslov, ki nam je dal modrost za sprejemanje pravih ukrepov in moč za soočanje z virusom.

»Krščanski fašizem je ideologija smrti«

Eden najvidnejših nasprotnikov skrajne desnice in njenih poskusov, da bi ZDA vrnile na raven bližnjevzhodne poznoneolitske plemenske družbe, je s Pulitzerjem nagrajeni novinar Chris Hedges. V svoji knjigi »Krščanski fašisti« in številnih esejih je Hedges – sicer globoko veren mož, ki deluje kot prezbiterijanski duhovnik – podrobno rekonstruiral cilje in metode teh struktur ter nevarnost, ki jo pomenijo za sodobno demokracijo. Njegova svarila so vse bolj aktualna tudi za Slovenijo. »Krščanska politična desnica je sekta krize,« med drugim ugotavlja. »Tovrstne sekte vzniknejo v večini razkrajajočih se družb. Obljubljajo, da bodo na nekakšen magični način povrnile skupnosti sijaj in moč iz njene mitologizirane preteklosti.«

Fanatikov, ki so o tem prepričani, ni mogoče spametovati z racionalnimi argumenti, še piše Hedges, saj so sveto prepričani, da živijo v popolnoma binarnem vesolju, kjer so sami vedno na strani najvišjega dobrega – le oni poznajo božjo voljo in le oni jo lahko izpolnijo. »Tiste, ki želijo pripadati takšnemu gibanju, vodi nuja po občutenju zavesti, da so žrtve temačnih in zloveščih skupin, ki jih želijo uničiti – četudi to seveda ni res. A ti ljudje se želijo povzdigniti v božje vojake, ki jih vodi najplemenitejši klic. Želijo posvetiti bes in hipermaskulinost, ki sta v samem jedru vsakega fašizma. Rigidnost in preproščina njihovih prepričanj – med njimi tudi to, da jih je bog poklical s prav posebnim namenom – sta močni orožji v njihovih osebnih bojih z lastnimi demoni in željo po smislu.«

Hedges ne dvomi, da je skupnost, v kateri takšno razmišljanje prevlada nad ostalimi, obsojena na propad. Krščanski fašizem je namreč »ideologija smrti. Obljublja fizično uničenje sekularne humane družbe. Obljublja, da bo deset božjih zapovedi postalo temelj pravnega sistema. Javne šole bodo učile kreacionizem in zanikale evolucijo ... Revni, razvrednoteni kot lenuhi, neubogljivci in grešniki, bodo odrezani od državnih pomoči ... Splav bo obravnavan kot umor. Ženske bodo povsem podrejene moškim. Pripadniki drugih verstev bodo v najboljšem primeru označeni za državljane drugega reda in postopoma izgnani ... Ločnica med državo in cerkvijo bo izbrisana.«