Bolni na delovnem mestu

»Zmanjkalo mi je že besed, ne vem, ali naj moledujem, prosim, pozivam zdravstveno stroko in zdravstvene delavce, naj ne prihajajo bolni in z vidnimi znaki okužbe s koronavirusom na delo.« Tako je prejšnji minister za zdravje Aleš Šabeder v zadnjem tednu pred razglasitvijo epidemije in zamenjavo vlade marca obupoval nad neodgovornim ravnanjem ljudi, ki bi morali prvi vedeti, da je takšno početje neprimerno in potencialno nevarno.

»Če imate simptome, ostanite doma,« je ena najpogosteje ponovljenih zapovedi v zadnjih tednih. A vse več ljudi v vseh poklicih, ne samo med zdravstvenim osebjem, v sodobnem svetu, ki ga zaznamuje težnja po čim večji produktivnosti, storilnosti in učinkovitosti, bolniško odsotnost z dela dojema kot znak šibkosti. Prihajanje na delo kljub bolezni – uradni izraz za to je ’prezentizem’ – je postalo vrednota. Težava zajema številna bolezenska stanja od kroničnih bolečin in duševnih težav do nalezljivih bolezni. Te so z današnjega vidika še posebej huda težava, saj imajo lahko širši družbeni učinek.

Kultura prezentizma

Razlogov za prihod na delo kljub bolezni je več in neodgovornost, tudi če gre za potencialno nalezljivo okužbo, sama po sebi ni eden od njih. Človeka lahko k temu spodbuja delovno okolje, v katerem vlada ’kultura prezentizma’ in v katerem se od zaposlenega pričakuje, da dela kljub bolezni. Sploh, če je to zgled, ki ga dajejo nadrejeni. Prav vodilni v podjetjih glede na raziskave najpogosteje prihajajo na delo kljub slabemu počutju.

K zavračanju bolniške odsotnosti lahko pripomore tudi občutek dolžnosti ali altruistični čut do sodelavcev, ki jih ne želite pustiti na cedilu. »Točno vemo, da je prezentizem pri zdravstvenih delavcih strašen problem,« denimo pravi predstojnica Infekcijske klinike dr. Tatjana Lejko Zupanc. »Preprosto zato, ker nas je premalo. Sploh v sezoni gripe je vsak človek, ki nam manjka, hud udarec za ekipo. In potem ljudje nočejo iti na bolniško, ker vedo, kako bodo morali preostali garati.«

Če gre za visoko specializirana delovna mesta, lahko k zavračanju bolniške odsotnosti pripomore prepričanje, da nihče razen vas ne more zadovoljivo opraviti naloge, ki je pred vami. Pri manj varnih delovnih mestih je velika težava strah pred izgubo zaposlitve. Pri nekom, ki je zelo na tesno z denarjem, je lahko težava že izpad dela dohodka, ker je bolniško nadomestilo nižje od plače in ker zaposleni v tem času ni upravičen do dodatkov. Povsem enaki razlogi starše silijo, da otroka kljub blagim bolezenskim znakom odpeljejo v vrtec ali pošljejo v šolo.

Nekatera podjetja zaradi strahu pred zlorabami bolniškega dopusta zaposlene še celo dodatno odvračajo od bolniške odsotnosti, recimo z denarnimi nagradami tistim, ki neko časovno obdobje zdržijo brez enega samega dneva odsotnosti zaradi bolezni. »Finančna stimulacija v primeru neuporabe bolniškega staleža je močan dejavnik tveganja za prezentizem,« je že pred časom za Mladino dejala dr. Alenka Škerjanc z Inštituta za medicino dela in športa pri ljubljanskem Kliničnem centru. »V raziskavah s področja prezentizma je dokazano, da je že samo nižji osebni dohodek v bolniškem staležu eden od najpomembnejših dejavnikov, ki delavce vodijo na delo tudi tedaj, kadar so tako bolni, da bi lahko odšli v bolniški stalež. Če pa se temu pridruži še izguba finančne stimulacije, je tveganje za prezentizem še večje.«

Pogosto ljudje na delo kljub slabšemu počutju pridejo tudi zato, ker se ne počutijo dovolj slabo, da bi se jim zdelo potrebno ostati doma. To je velika težava. Potek številnih bolezni, kot vidimo tudi pri covid-19, se pri posameznikih zelo razlikuje. Kar je za nekoga lažji prehlad, lahko za drugega pomeni smrtno nevarno pljučnico. Podobno je pri vsakoletnem širjenju gripe, je za Mladino dejal virolog dr. Miroslav Petrovec. »Pogosto poudarjam, da so problem ljudje, ki kljub okužbi niso dovolj bolni, da bi obležali doma v postelji. Vemo, da pri kar približno tretjini bolnikov okužba poteka z zelo blagimi simptomi. Kužni pa so enako kot vsi drugi in virus širijo okoli sebe. Tega se moramo še posebej zavedati v zdravstvu – naš prehlad je lahko zadnja okužba bolnika, za katerega skrbimo. « Prisotnost zaposlenega, ki ima nalezljivo bolezen, na kateremkoli delovnem mestu lahko pomeni ogrožanje sodelavcev in pri večjem izbruhu grožnjo celotnemu delovnemu procesu.

Napačna perspektiva

Delodajalci se pri vprašanju zdravstvenega stanja delavcev praviloma osredotočajo na drugo plat – problematiko pogoste odsotnosti z dela oziroma ’absentizem’. A pojava sta tesno povezana. Iz raziskav praviloma izhaja, da imajo delodajalci dolgoročno večje stroške, če zaposleni prihajajo na delo v slabem zdravstvenem stanju, kot če v tem času ostanejo doma. Študija raziskovalcev s švedskega Karolinskega inštituta je denimo pokazala, da je prihajanje na delo kljub bolezni povezano z večjo verjetnostjo daljše bolniške odsotnosti v prihodnosti.

Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer Eurofound vsakih pet let v državah članicah EU opravi raziskavo o razmerah, v katerih delajo zaposleni. Med podatki, ki jih zbira, je tudi podatek o razširjenosti prezentizma. Kot poroča fundacija, v Sloveniji kljub slabemu počutju na delo hodi več kot polovica moških in žensk. Delež ’prezentistov’ je bil večji od deleža ’absentistov’, tistih sodelujočih v raziskavi, ki so bili v preteklem letu pet ali več dni odsotni zaradi bolezni.

Delodajalci bi morali biti, kot opozarjajo strokovnjaki z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča, zelo previdni pri razlagi podatkov o malo dneh bolniške odsotnosti v kolektivu. »Številne organizacije sklepajo, da majhen delež bolniških odsotnosti pomeni dobro zdravstveno stanje zaposlenih. Vendar utegne biti takšna ocena lažno pozitivna, saj je kljub nizki stopnji absentizma lahko v podjetju prisoten visok prezentizem.« Krajša bolniška odsotnost je, ugotavljajo, pogosto dolgoročno učinkovitejša strategija spoprijemanja z boleznijo. »Posamezniku omogoči ustrezno okrevanje in učinkovito vrnitev na delo.« Popravljalni ukrepi Nagnjenost k prihajanju na delovno mesto kljub bolezni je močno povezana z varnostjo zaposlitve. Podatki o bolniški odsotnosti, ki jih zbira Nacionalni inštitut za javno zdravje, jasno kažejo, da je bolniške odsotnosti v olektivu. »Številne organizacije sklepajo, da majhen delež bolniških odsotnosti pomeni dobro zdravstveno stanje zaposlenih. Vendar utegne biti takšna ocena lažno pozitivna, saj je kljub nizki stopnji absentizma lahko v podjetju prisoten visok prezentizem.« Krajša bolniška odsotnost je, ugotavljajo, pogosto dolgoročno učinkovitejša strategija spoprijemanja z boleznijo. »Posamezniku omogoči ustrezno okrevanje in učinkovito vrnitev na delo.«

Popravljalni ukrepi

Nagnjenost k prihajanju na delovno mesto kljub bolezni je močno povezana z varnostjo zaposlitve. Podatki o bolniški odsotnosti, ki jih zbira Nacionalni inštitut za javno zdravje, jasno kažejo, da je bolniške odsotnosti v javni upravi, kjer zaposlitve načeloma veljajo za varnejše, bistveno več kot v gospodarstvu. Hkrati je v gospodarstvu, verjetno prav zaradi večjega odpora do bolniške odsotnosti, bistveno več dolgotrajnejše začasne nezmožnosti za delo.

Ob tej epidemiji se veliko govori o tem, da svet po njej ne bo več enak kot prej. Morda bi ena od sprememb v pozitivno smer lahko bila zaščita zaposlenih, tudi samostojnih podjetnikov, da bi, če se pri njih pokažejo bolezenski znaki, brez pomislekov in strahov ostajali doma. »Upam, da bo v javnosti odslej precej več zavedanja o pomenu primernega ravnanja v sezoni virusnih okužb,« je za Mladino dejal infektolog dr. Franc Strle. »Ukrepi, ki jih zdaj tako vestno izvajamo, bi morali postati avtomatizem.« Fetišizacija trdoživosti in imperativ nižanja stroškov se lahko v izrednih razmerah dodobra obrneta proti nam.