Šolski ples

Ko slovenski predstavniki vlade in stroke govorijo o postopnem vnovičnem zagonu običajnega življenjskega ritma, je ponovno odprtje šol in vrtcev praviloma omenjeno kot ena zadnjih potez. Ker naj bi učenje na daljavo dobro delovalo in naj šolajoči se zaradi tega ne bi bili preveč prikrajšani, pristojni z odločitvijo o vnovičnem odprtju šol nočejo hiteti. Najprej želijo počakati na izkušnje iz drugih držav, kjer so šole že začeli odpirati. Tak primer je Danska, ki je vrtce in šole za učence do 11. leta starosti odprla prejšnji teden. Tudi Nemčija je ta teden začela odpirati šole, potem ko je njihova Akademija znanosti Leopoldina priporočila, naj se to, predvsem za mlajše otroke, pri katerih učenje na daljavo ni tako učinkovito, zgodi čim prej. Avstrija je ta teden napovedala odprtje šol sredi maja. Gre za ukrep, ki gre z roko v roki s siceršnjim vnovičnim zaganjanjem gospodarstva. Mlajši otroci namreč še ne morejo ostati sami doma, če morajo starši spet v službo. Na usluge starih staršev pa v tem obdobju ni primerno računati. Tudi pri nas bo na koncu verjetno to ključni pospešek za odprtje šol.

Za zdaj je glede na napovedi šolske ministrice Simone Kustec jasno zgolj to, da bodo po prvomajskih praznikih v šolske klopi spet sedli dijaki četrtih letnikov, ki jih čaka matura. Za večje korake pa bo, kot je dejala za Dnevnikov Objektiv, treba še počakati na bolj zanesljive podatke. »Ne smemo dovoliti, da bi en sam otrok ali učitelj v šoli zbolel, ker bi jih prezgodaj odprli. Zlasti ker ne poznamo narave bolezni in nimamo zdravila zanjo. Vemo pa, da so otroci prenašalci, učitelji pa ranljiva skupina, še posebej starejše generacije.«

Uradno stališče ministrstva za izobraževanje, znanost in šport je, da bodo vzgojno-izobraževalne ustanove odprli takoj, ko se bodo vsi pristojni strinjali, da je to »dovolj varno za otroke, učence, dijake, študente, učitelje in profesorje, vzgojitelje in vse druge udeležence vzgoje in izobraževanja v naši državi«.

»Iz objavljenih podatkov je zelo jasno, da virus za veliko večino otrok ne pomeni nikakršne nevarnosti.«

Zaprtje vseh šol v državi je bil prvi drastični ukrep, ki smo ga sprejeli v Sloveniji. Odločitev je bila sprejeta že dan pred prisego nove vlade. Sprejeli so jo zelo na hitro, še dan prej je bil govor zgolj o možnosti zapiranja posameznih šol v primeru izbruhov okužb. Temeljila je na izkušnjah z gripo, pri kateri otroci veljajo za glavne nosilce vsakoletne epidemije in za katero podatki kažejo, da se širjenje okužb med prebivalstvom v času zimskih šolskih počitnic pomembno upočasni. »Ker je SARS CoV-2 nov virus, s katerim je povezanih še precej neznank, smo upoštevali tudi znanje in ukrepe, ki pripomorejo k zajezitvi ostalih nalezljivih bolezni s podobnim načinom prenosa,« pravijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, ki je takrat še igral ključno vlogo pri sprejemanju ukrepov. »Za večino respiratornih patogenov velja, da se učinkovito širijo med otroki, iz otroških kolektivov pa naglo v družine in v razširjene družine, predvsem na stare starše, ki so izjemno ranljivi.« Dodajajo, da so v tistem času šole zapirali tudi drugod po Evropi.

Zaprtje šol je dejansko poteza, za katero se je v okviru prizadevanj za zajezitev epidemije odločila velika večina svetovnih držav. Po podatkih UNESCA je ukrep občutila več kot milijarda in pol šolajočih se otrok in mladostnikov, več kot 90 odstotkov vseh na svetu.

Šibki dokazi

Koliko je zaprtje šol dejansko pripomoglo k zamejitvi širjenja okužb, je v tem trenutku nemogoče ugotoviti. Skoraj hkrati s tem ukrepom so bili namreč v razmiku nekaj dni, po zamenjavi vlade, sprejeti še drugi drastični ukrepi, med njimi ustavitev javnega prevoza, zaprtje vseh storitvenih dejavnosti in splošna karantena. Skupaj so bili vsekakor učinkoviti. Koliko je k temu prispeval vsak ukrep posamezno, pa ni jasno.

Na začetku meseca je bil v medicinski reviji Lancet Child˛&Adolescent Health objavljen pregledni članek, v katerem britanski strokovnjaki opozarjajo na pomanjkanje trdnih dokazov v prid zaprtju šol in v primeru potrebe po dolgotrajnih ukrepih za preprečevanje širjenja okužbe svetujejo razmislek o manj drastičnih alternativah popolnemu zaprtju šol.

Iz objavljenih podatkov je zelo dobro vidno, da virus za veliko večino otrok ne pomeni nikakršne nevarnosti. Prav tako je videti, da je med otroki v primerjavi z ostalim prebivalstvom razmeroma malo okuženih. »Jasno je, da največja grožnja otrokom zaradi epidemije covid-19 ni zdravstvena,« so v reviji Lancet zapisali v spremljajočem uvodniku.

Ni pa jasno, ali so otroci za okužbo manj dovzetni ali pa pri njih v večjem deležu zgolj poteka brez vidnih simptomov. In ali so kljub temu, da ne kažejo simptomov okužbe, učinkoviti prenašalci virusa. V raziskavi o razširjenosti okužb med prebivalstvom Islandije, ki je bila nedavno objavljena v medicinski reviji New England Journal of Medicine, so se otroci izkazali kot manj pomembni prenašalci. Med ljudmi, ki so jih zaradi povečanega tveganja za okužbo povabili na testiranje, je bil delež otrok, pri katerih je bil test pozitiven, enkrat manjši kot v splošni populaciji. Med ljudmi, ki so jih med prebivalstvom izbrali povsem naključno, ni bilo med otroki do 10. leta starosti niti enega pozitivnega testa. Pri čemer se je treba zavedati, da imajo otroci v tej starostni skupini praviloma precej manj discipline in slabše higienske navade od ostale populacije, kar naj bi verjetnost za okužbo bistveno povečevalo.

Na Švedskem, v eni redkih držav, kjer so šole ostale odprte, so vodilni strokovnjaki prepričani, da je množično zapiranje šol napaka. »Za bolezen covid-19 ni bil do zdaj v znanstveni literaturi opisan niti en šolski izbruh, ne na Kitajskem ne kjerkoli drugje,« nam je pred dvema tednoma povedal ugledni epidemiolog dr. Johan Giesecke. »Če bi bili otroci tako pomembni prenašalci bolezni, bi morali imeti opravka z izbruhi v šolah.« Tudi na Švedskem, kjer so vrtci in osnovne šole ves čas epidemije normalno odprti, morebitni varnostni ukrepi pa so prepuščeni posameznim ustanovam, doslej niso zabeležili nobenega šolskega izbruha bolezni.

Epidemiologe z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki si že ves čas epidemije prizadevajo slediti okuženim in njihovim stikom, smo povprašali o njihovih podatkih o vlogi otrok pri širjenju okužbe, a odgovora, ki bi pomagal pri razjasnitvi dileme, nismo dobili. »Koliko otrok so okužili starši in koliko staršev je okužilo otroke, nismo analizirali. Tudi ko bodo te analize narejene, bo vrednost podatka vprašljiva. Inkubacijska doba traja do 14 dni, v tem času se oseba druži s številnimi posamezniki, ki so lahko vir okužbe. Pripisati posameznika kot edini možen vir okužbe je skoraj nemogoče.«

Nujna podpora

Ne glede na šibke dokaze, da je zaprtje šol samo po sebi sorazmeren ukrep za preprečevanje širjenja okužb z novim koronavirusom, so slovenski strokovnjaki prepričani, da je bila odločitev pravilna. Epidemiologinja dr. Alenka Kraigher je denimo prejšnji teden za Mladino dejala, da je šlo za ukrep, ki je omogočil spoštovanje splošnih priporočil o izogibanju stikom z drugimi ljudmi. »Odprtost šol ne predvideva zgolj prisotnosti učencev in dijakov, ki spadajo v najmanj ogroženo skupino prebivalstva. Predvideva tudi prisotnost učiteljev in drugega podpornega osebja, pri mlajših otrocih tudi spremstvo staršev, ne nazadnje zahteva tudi delovanje javnega prevoza. Zaprtje šol je s tega vidika ukrep, ki omogoča, da so drugi ukrepi izvedljivi in učinkoviti.«

Podobno meni tudi glavna vladna svetovalka za epidemijo dr. Bojana Beović: »Težko si predstavljam ukrepe za zmanjšanje druženja in s tem preprečevanje prenosov virusa brez zaprtja šol.«

»Na Švedskem, kjer so vrtci in osnovne šole ves čas epidemije normalno odprti, morebitni varnostni ukrepi pa so prepuščeni posameznim ustanovam, doslej niso zabeležili nobenega šolskega izbruha bolezni.«

Po njenih besedah bi ob učinkovitem nadzoru in obvladovanju vsakega majhnega izbruha šole in vrtce lahko spet odprli kmalu, z velikim poudarkom na zdravju otrok in higieni, tako kot v podjetjih. Ne samo zaradi potrebe po varstvu ob vračanju staršev na delovna mesta, temveč tudi zaradi dejstva, da v teh skupinah prebivalstva prekuževanje z virusom lahko poteka razmeroma varno. »Če gre za zdrave otroke, jim je virus malo nevaren. Ko bo prekuževanje potekalo, ko bodo otroci zbolevali, je treba zaščititi ranljive člane njihovih družin, kronične bolnike in starostnike.«

Tudi ko bodo šole odprte, bo pouk zagotovo prilagojen v skladu z varnostnimi ukrepi. Učenci bodo morali čim več ostajati v svojih razredih in imeti čim manj stika z drugimi. Na Danskem morajo biti klopi v razredih bolj razmaknjene, svetujejo pa tudi, naj čim večji del pouka poteka na prostem. Ključno pa je seveda, da otrok ob kakršnihkoli simptomih respiratorne okužbe ostane doma. Poseben izziv bo v Sloveniji zagotavljanje organiziranega prevoza otrok v šolo iz odročnih krajev.

Lahko pa se zgodi tudi drugačna organizacija pouka. »Nekateri predlagajo, da se razredi razdelijo in pol razreda posluša pouk do srede, naslednja polovica pa naslednje tri dni, vmes pa poteka učenje na daljavo, ki se je v zadnjem času že uveljavilo. Tudi to je ena od možnosti,« je prejšnji teden na novinarski konferenci dejala dr. Bojana Beović.

Skrite težave

Učenje na daljavo je dobra zasilna rešitev, ki je po zaslugi sodobne tehnologije in zaradi njene široke razširjenosti danes mnogo bolj izvedljiva, kot bi bila še pred desetletjem. Vsekakor pa to ne more biti dolgoročen ukrep. Negativni učinki so trenutno še precej skriti, pravi predsednik Združenja ravnateljev osnovnih šol Gregor Pečan. »Brez dvoma pa drži, da so premožnejše družine praviloma tudi tehnično bolje opremljene in podkovane. In kot nastajajo razlike že med običajnim poukom, ker si bolje situirani lažje privoščijo inštrukcije in druge oblike pomoči, so pri pouku na daljavo te razlike le še potencirane.«

Ali kot je prejšnji teden na Facebooku zapisala učiteljica slovenščine na osnovni šoli v Šentjurju Bojana Potočnik: »Nekateri učenci so pri pouku na daljavo postali še bolj nevidni. Ni učencev, ki živijo v tesnih in vlažnih stanovanjih. Ni učencev, ki nimajo svojih sob. Ni učencev, katerih družine se preživljajo s socialno podporo. Ni učencev, ki jim je šola za dobršen del dneva predstavljala varno okolje, med štirimi stenami pa so izpostavljeni različnim oblikam nasilja, ki jih sistem ni zaznal. Ni učencev tujcev, ki jih naš šolski sistem v drugem letu šolanja izenači z našimi učenci, tudi pri slovenščini, čeprav je vsem jasno, da standardov ne morejo doseči. Ni učencev, ki so jim v teh dneh dostavili računalnik, a žal nimajo kompetenc, da bi sledili pouku, niti staršev, ki bi jim lahko priskočili na pomoč. Ni učencev, ki imajo specifične učne težave in jih je težko motivirati za delo in so zdaj večinoma prepuščeni staršem, ki delajo doma, hodijo v službo ali so nemara ostali brez nje. Ni učencev, ki so 13. marca, ko so zapustili šolo, imeli na primer štiri predmete ocenjene negativno in so zdaj zapadli še v večjo apatijo. Ni učencev, ki se s tiho podporo staršev spretno izmikajo šolskim ocenjevanjem in so že sedaj imeli (pre)malo ocen. Ni učencev …«