Ustavni sodniki: »Vlada bi lahko omejila zgolj dostop do turistično zanimivih krajev«

Ustavni sodniki (dodatno) pojasnjujejo svojo odločitev, da bodo bdeli nad ravnanjem oblasti

Ko so pred časom ustavni sodniki v vsebinsko obravnavo sprejeli vladni odlok omejitvah gibanja in s tem napovedali presojo ustavnosti in zakonitosti teh ukrepov, se je nanje vsul plaz (provladnih) kritik, da so spolitizirani in ravnajo politično. Tedaj so številni od sodnikov napovedali tudi ločena mnenja v tej zadevi, ki so zdaj javna.

Edini ustavni sodnik, ki je glasoval proti presoji ustavnosti, je bil Klemen Jaklič, pred leti izvoljen na to visoko funkcijo na izrecno željo SDS. Po njegovem mnenju bi ne glede na izjemne razmere morali ustavni sodniki pritožbe nad (represivnimi) ukrepi vlade presojati po ustaljenem načinu kot doslej, šele po izčrpanju vseh drugih pravnih sredstev. Torej šele čez par let. Vlada bi tako imela mir, da sprejema ukrepe, ki so povsem brezprizivni.

A še bolj povedne so podrobnosti iz ločenega mnenja, pod katerega so se podpisali ustavni sodniki Špelca Mežnar, Katja Šugman Stubbs in Rok Čeferin.

»Če je razlog za prepoved gibanja med občinami v strahu pred prenapolnjenim Piranom ali Bledom, bi lahko vlada ta problem rešila z bistveno milejšimi posegi v svobodo gibanja. Lahko bi na primer omejila dostop do turistično zanimivih krajev.«

O prepovedi gibanja med posameznimi občinami so recimo zapisali naslednje: »Če je razlog za prepoved gibanja med občinami v strahu pred prenapolnjenim Piranom ali Bledom, bi lahko vlada ta problem rešila z bistveno milejšimi posegi v svobodo gibanja. Lahko bi na primer omejila dostop do turistično zanimivih krajev. Ta ukrep bi bil na eni strani enako učinkovit kot sporni ukrep, saj bi preprečil zbiranje ljudi v turističnih središčih, na drugi strani pa bi bil bistveno manj invaziven, saj bi dopustil svobodo gibanja prebivalcev med vsemi drugimi, turistično manj zanimivimi občinami. Pri tem ni nepomembno, da bi tudi v primeru, če bi bilo gibanje izven občine prebivališča dovoljeno, še vedno veljala prepoved zbiranja na javnih mestih. Tudi morebitni obiskovalci iz drugih občin se torej ne bi smeli zbirati v skupinah in tako ne bi mogli prispevati k širjenju virusa.«

Dodali so še en pomemben vidik omejitve gibanja med občinami, na katerega opozarjamo že dlje časa, ker na javnih rekreacijskih površinah v Ljubljani povzroča že dolgo ne videne koncentracije ljudi. Ljudje, ki ne smejo iz glavnega mesta, gredo pač na zrak v lastni občini. »Po drugi strani pa je mogoče tudi sklepati, da lahko prepoved zapuščanja domače občine celo poveča tveganje širjenja virusa znotraj občine. Ljudje, ki živijo v občinah z večjo gostoto prebivalstva, so namreč omejeni na gibanje po obljudenih javnih krajih in se ne smejo umakniti v bolj poredko poseljene kraje,« pišejo trije ustavni sodniki.

»Ljudje, ki živijo v občinah z večjo gostoto prebivalstva, so namreč omejeni na gibanje po obljudenih javnih krajih in se ne smejo umakniti v bolj poredko poseljene kraje.«

Prav oni so se odzvali tudi na kritike, zakaj ustavno sodišče ni razkrilo identitete pobudnika ustavne presoje vladnega odloka o omejitvi gibanja. Iz pojasnila izhaja skrb pred vedno večjo avtoritarnostjo vladajoče oblasti: »Žalitve in grožnje, naperjene proti pobudniku, bi lahko od legitimne kritike oblasti odvrnile tudi druge pravne subjekte. V družbi, v kateri se državljani bojijo javno izraziti svoje nestrinjanje z dejanji oblasti, pri čemer je povsem nepomembno, ali je njihova kritika utemeljena ali ne, pa je ogrožen demokratični družbeni proces. S prikritjem identitete pobudnika je zato ustavno sodišče storilo tisto, kar je bilo v njegovi moči, da se zavarujeta tako telesna in duševna integriteta pobudnika kot tudi demokratični družbeni proces.«