Konec svobode

Vrnimo se najprej malce v zgodovino, ne preveč nazaj, v pomlad leta 1988, ko je vojaško sodišče tedanje Jugoslovanske ljudske armade zaprlo štiri mlade Slovence, tri civiliste (dva urednika Mladine in enega sodelavca Mladine) in enega vojaka, ker naj bi pridobili in razširili tajen vojaški dokument, ki je vseboval navodila, kako naj se vojaške enote pripravijo na nemire civilistov. Tega so preiskovalci odkrili v prostorih podjetja takratnega komentatorja Mladine in v tedanjih prostorih uredništva Mladine na Resljevi ulici v Ljubljani. Sledil je spontan politični odpor, nastal je Odbor za varstvo človekovih pravic, na Roški ulici v Ljubljani, kjer je stala stavba, v kateri je bilo vojaško sodišče, pa so v času sojenja potekale demonstracije. Vsak dan se je pred stavbo zbrala mirna množica ljudi. Nihče jih ni zares oviral. Policisti so ravnali korektno, protestnikov praviloma niso preganjali, sistematično popisovali in tudi kazni za te ali one prekrške niso pisali, le promet so usmerjali. Svobode zborovanja in drugega javnega zbiranja, ki je bila zapisana že v jugoslovanski socialistični ustavi iz leta 1972, niso omejevali. Kar je sledilo, je znano. Demokratizacija družbe in nastanek pluralistične Slovenije.

Zakaj ta izlet v čas prebujanja slovenske demokracije in zavedanja o pomenu človekovih pravic? Danes, več kot 30 let po teh dogodkih, v času, ko živimo v demokratični družbi, slovenska oblast omejuje pravico do protestov, omejuje pravico do javnega izražanja mnenj, omejuje pravico do političnega delovanja, in vsem tistim, ki to počno, grozi z drakonskimi finančnimi kaznimi. Počne nekaj, česar si leta 1988 v Sloveniji nista (več) upali ne socialistična oblast in ne komunistična partija.

Zgodba gre takole: V sredo, 22. aprila, popoldne je bila na ploščadi pred slovenskim parlamentom spontana politična manifestacija. Ljudje, ki zaradi različnih razlogov niso zadovoljni z aktualno vlado in Janezom Janšo, so prek Facebooka organizirali protest, poimenovan »#StopalaUpora«. Ideja, kako protestirati v času epidemije koronavirusa, je bila genialna. Sanja Fidler, članica neformalne skupine Protestival, je na Facebooku delila tekst z naslovom »Moja stopala protestirajo zame«. Takole je v njem zapisano: »Ker ne morem protestirati fizično, me bodo pred parlamentom zastopala moja stopala. Občrtam svoja stopala na papir, jih izrežem, napišem svoje sporočilo vladi ali zgolj svoje ime in jih odnesem pred parlament. Stopala pritrdim s svaljkom lepilnega traku na spodnji strani.« Sledili sta jasno opozorilo in napotilo vsem: »Ko na Trgu republike srečam še druge ljudi, ki morda prinašajo tja svoja stopala, pazim na fizično distanco, nosim masko, ko odložim stopala, odidem.« Ohranimo distanco, a ne molčimo.

Policisti so torej sankcionirali zgolj tiste, ki so želeli izraziti politično mnenje.

Sporočilo se je hitro razširilo po družbenih omrežjih. In 22. aprila so začeli pred parlament res prihajati posamezniki in posameznice z izrezanimi listi stopal v rokah. Prihajali so posamezno, ob upoštevajoči razdalji in drugih omejitvah, ki jih predvideva Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih.

Ena izmed njih je bila upokojenka, ki zaradi strahu ne želi biti imenovana. »V center mesta sem odšla proti večeru, ker tam stanuje moja 90-letna mama, ki me je prosila, da ji nujno kupim nekaj stvari, ki jih imajo samo v Maxiju. Tako sem odšla v mesto po nujnih opravkih. Vedela pa sem, da bo tam potekala akcija s stopali, zato se mi je zdelo prav fino, da opravim dve stvari hkrati. Ko sem prišla na Trg republike, je bilo tam precej policajev in še nekaj ljudi brez uniform, pa kar nekaj fotografov. Nekaj ljudi se je sklanjalo in lepili so papirnata stopala z zelo zanimivimi zapisi. Nisem se še popolnoma približala mestu, kjer je bilo največ stopal, že me ustavi mlajši policaj, ki je takoj zahteval legitimacijo. Rekel je, da kršim odlok, in sicer da se ne smemo zbirati na javnih površinah.«

Tudi neki drugi ženski se je zgodilo enako. »Na dan protesta sem izrisala in izrezala podplate ter se s kolesom odpravila pred parlament. Na trg sem prispela nekaj minut po šesti uri. Tam je že bilo nekaj ljudi ter veliko policistov, na tleh je bilo že prilepljenih nekaj stopal. Odložila sem kolo zraven stojal za kolesa. Takoj je k meni pristopil policist in me povprašal po osebnem dokumentu. Ker nisem hotela težav, sem mu takoj izročila osebno izkaznico, ki sem jo imela za vsak primer pripravljeno v žepu. Medtem me je policist začel spraševati, ali sem se prišla izrazit. Bila sem v šoku.«

Natančno ista zgodba se je ponovila še v 63 primerih. Ali konkretneje, v sredo, 22. aprila, je policija, kot pravi sama, opravila »65 identifikacijskih postopkov z osebami, zbrala je obvestila in bodo za te primere ugotovitve odstopili pristojnemu zdravstvenemu inšpektoratu«.

Kaznovano izražanje mnenja

Policisti spremljajo, kaj se dogaja na družbenih omrežjih. In ko so ugotovili, da bodo pred parlament prišli ljudje, da bi protestirali, se je nekdo odločil, da jih bodo, tudi za zgled drugim, kaznovali. Ukaz je gotovo prišel z vrha policije ali ministrstva za notranje zadeve. Domnevno zakonsko pristojnost za to dejanje so policisti našli v že omenjenem odloku, ki državljane varuje pred širjenjem virusa. Odlok prepoveduje gibanje in zbiranje ljudi na javnih površinah razen v natančno določenih primerih. Med njimi je dopuščen dostop do javnih parkov in drugih sprehajalnih površin. Ker med izjemami ni neposredno omenjena pravica do svobode izražanja na javnem mestu, so policisti v polaganju stopal prepoznali »elemente kršitve vladnega odloka«.

A to so storili le pri tistih, ki so bili politično aktivni, ki so torej dejansko odložili na tla izrezana stopala, pri drugih, ki so dogajanje opazovali od daleč, iz pasaže trgovine Maximarket, pa ne. Te ljudi so policisti, kot jim dopušča zakon o pooblastilih in nalogah, zgolj opozorili in jih, če so stali preblizu drug drugega, pozvali, naj se razidejo, ker bodo v nasprotnem primeru kršili odlok. Policisti so torej sankcionirali zgolj tiste, ki so želeli izraziti politično mnenje.

Sanja Fidler se sredinega večera spominja takole: »Namen je bil odložiti stopala in oditi. Nekaj ljudi me je kontaktiralo in prosilo, da v njihovem imenu odložim še njihova stopala, saj želijo tudi sami izraziti svoj protest, pa tega zaradi prepovedi prehajanja med občinami ne morejo. Ko sva četrt ure pred 18. uro z Branetom prišla na Trg republike, je tam, sredi trga stala skupina policistov. Ko sva parkirala kolesi, sta dva policista prišla k nama in naju vprašala, ali imava namen nekaj pobarvati. Očitno je šlo za nesporazum, mislila sta, da sva prinesla s seboj barve. Sicer sta bila korektna, in ko sva povedala, da o barvah ne veva nič, sta odšla.« Nato je Sanja Fidler od nekega dekleta izvedela, da policija legitimira posameznike, ki polagajo stopala pred parlamentom, zato so jih nekateri raje pritrdili na steber na ploščadi Maximarketa. Sama je vseeno odšla na ploščad. »Ko sem začela lepiti stopala na tla, je k meni ponovno prišel policist in me vprašal, ali imam kakšen dokument. Popisal je podatke in mi osebno izkaznico brez komentarja vrnil. Prihajati so začeli ljudje s stopali, posamezniki, družine, ohranjali so razdaljo, večina je imela maske, k vsakomur so prišli policisti v parih in ga legitimirali. Ljudje so se čudili in spraševali, čemu legitimiranje, odgovori so bili od tega, da bomo vsi dobili globo, ker ne delamo nekaj nujnega, do tega, da bodo naslednjič popolnoma zaprli trg in preprečili vsakršno izražanje mnenj.«

Tudi neki drugi protestnici se je zgodilo enako. »Medtem ko je policist popisoval podatke, me je še nekajkrat vprašal, ali sem prišla kaj izrazit, nato mi je osebne dokumente vrnil. Ko sem ga še enkrat vprašala, kaj točno kršim, je rekel, da izražam nestrinjanje na javnem mestu.« Nato jo je policist napotil k inšpektorju za zdravje, ki je od strani opazoval dogajanje, ta pa ji je še enkrat ponovil, da policija popisuje le tiste, ki so nekaj odložili na tla. Kdor tega ni storil, ne bo kaznovan. »Odpeljala sem se domov, celo pot do doma sem se jezila, bila sem zgrožena, šokirana, prestrašena. Naslednji dan sem se o dogodku pogovarjala s prijateljem. Povedal je, da je tudi on slišal za ta protest. Ideja se mu je zdela dobra. A takoj se je odločil, da ne bo sodeloval. Ustrašil sem se za službo, je povedal.«

»Nimam besed, da bi opisala, kako se počutim v tej državi. Grozno. Žalostno. Jezno. Skrbi me, ker izrabljajo pandemijo.«

Po tej sredi se je v Sloveniji, v Ljubljani in v Mariboru zgodilo še nekaj spontanih protestov, a policisti so ravnali drugače, v Mariboru so popisovali zgolj tiste ljudi, ki so v znak protesta stali pri miru, v ponedeljek na shodu v Ljubljani pa le redkokoga, le pozivali so ljudi, naj se razidejo. V vsakem primeru se policija odloča arbitrarno, danes tako, jutri drugače – s čimer seje strah med ljudmi. A ne seje ga le na ta način: zastraševanju so namenjeni tudi tviti notranjega ministra Hojsa, s katerimi javno zahteva od policije, da kazensko preganja protestnike, od nje zahteva tudi, da identificira protestnike na fotografijah, objavljenih na družbenih omrežjih in v medijih. Ob tem ni odveč pripomniti, da je po slovenski ustavi dovoljeno uporabljati osebne podatke le v skladu z namenom, za katerega so zbrani: mediji pa ne objavljajo slik zato, da bi tiste na njih kazensko preganjali.

Varovanje oblastnikov

Oblast ima po ustavi in zakonu možnost, da odvzame pravico do zbiranja in združevanja. Ustava določa, da so vse te omejitve dopustne in smiselne, »če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni«. Odlok, ki ga je država sprejela, torej v imenu javnega zdravja omejuje gibanje državljanov. Ko smo policijo vprašali, zakaj ni dovoljeno izražanje političnega mnenja, če ta dejanja ne kršijo predpisane razdalje med ljudmi, je hladno pojasnila, da »odlok med izjemami za gibanje, dostop in zadrževanje na javnem kraju ne navaja protestov. Priporočila zdravstvene stroke omejujejo aktivnosti, ki jih ni mogoče izvajati individualno, zato so tudi prepovedani javni shodi in prireditve«.

Prav tako na policiji niso želeli pojasniti, ali je ploščad pred parlamentom javni park ali druga sprehajalna površina, do katerih lahko ljudje dostopajo.

O vprašanju, ali je to res potrebno in ali država s svojimi omejitvami ravna sorazmerno, odloča ustavno sodišče, vendar, naj ponovimo, tisti, ki so pred parlament polagali stopala, pravnega načela, cilja, namena odloka niso kršili. Niso se družili, niso se objemali, stiskali, niso naredili živega obroča okoli parlamenta. Izrecno so se držali zapovedanih omejitev. Prihajali so posamično, pred parlamentom pa se niso zadrževali. Zaradi njihovega dejanja javno zdravje ni bilo ogroženo, in če je že kaj kompromitiralo varno fizično razdaljo, sta bila to bližina policistov in pregledovanje množice osebnih izkaznic.

Ko smo o dejanju policistov povprašali nekdanjega ustavnega sodnika dr. Cirila Ribičiča, je bil oster. »Pred parlamentom so se zbrali ljudje, ki menijo, da jim vlada protiustavno omejuje svoboščine. Pri tovrstnem protestu ni v igri samo svoboda gibanja, temveč tudi splošna svoboda ravnanja in svoboda izražanja,« je dejal Ribičič. »Če je res, da so prihajali na prizorišče v skladu s pravili iz vladnih odlokov o socialni razdalji, torej da so prihajali posamično in pazili na medsebojno oddaljenost, potem je nerazumljivo, da so bili obravnavani strožje kot tisti, ki na to niso pazili, prisotni pa so bili kot radovedni opazovalci dogajanj.« V bistvu je še huje. V resnično demokratični družbi bi policija ravnala nasprotno. »Če je nekdo bil pred parlamentom zaradi legitimne pravice izražati svoje nestrinjanje z nekim dokaj resnim posegom v svobodo gibanja, bi ga morala policija obravnavati milejše, bolj razumevajoče kot druge, ki so bili v vlogi publike, ki dogodek opazuje,« še dodaja Ciril Ribičič, pri čemer seveda ne namiguje, da bo morala policija kogarkoli kaznovati. Svobodo izražanja sicer še posebej odločno branijo vsa evropska ustavna sodišča, tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, »ki je vedno razumevajoče do ostre, tudi žaljive kritike na račun oblasti, nikoli pa ni prizanesljivo do oblastnikov, kadar široko razlagajo in uporabljajo omejitve svoboščin, ozko pa te svoboščine same.«

Tudi pravnik Dino Bauk razmišlja podobno. Po njegovem mnenju polaganje stopal samo po sebi ne pomeni kršitve odloka, saj gre za uresničevanje ustavno dopuščene svobode izražanja. Namen policije ni bil nadzor nad omejevanjem gibanja, pač pa kaznovanje tistih, ki so bili politično aktivni.

»Izvajanje odloka na način, da se v resnici ne omejujeta gibanje in zbiranje, pač pa prav svobodno izražanje misli in stališč, je v nasprotju tako z namenom samega odloka, katerega namen je preprečevanje širjenja epidemije, ne pa varovanje oblastnikov pred kritiko, kot tudi z ustavo,« poudarja Bauk. »Prav tako tudi ni nobenega utemeljenega razloga, da je nadzor nad spoštovanjem odloka na široko odprtem trgu pred parlamentom strožji in bolj represiven kot na kateremkoli javnem kraju v Sloveniji, saj gre v takšnem primeru za varovanje oblastnikov pred kritiko, ne pa preprečevanje epidemije.«

Kazen za kritiko

Oblast nekaj takšnega ni storila po naključju. Ne kaznuje sprehajalcev v Tivoliju, ne kaznuje tistih, ki se v majhnih skupinah zbirajo na nabrežjih Ljubljanice, ki se na skrivaj sončijo ob Savi, ki tečejo, ki se rekreirajo, ki delajo na vrtovih in perejo avtomobile. Ne kaznuje niti kolesarjev, tistih, ki igrajo golf, dovoljeni so joga, tenis, badminton, ribolov, balinanje, plavanje, očitno pa je sankcioniran protest posameznikov pred parlamentom.

Ko sta nekaj dni pred polaganjem stopal pred parlamentom badminton igrali predstavnici sindikata Mladi plus, je k njima pristopil policist in jima dejal, da naj badminton raje igrata drugje, ploščad pred parlamentom je res javni prostor, a tako naj bi mu naročili nadrejeni. Nato je k njima pristopil še drugi, malo manj prijazen policist in jima zabrusil, da ju bodo kaznovali, če se ne odstranita, saj gre »za provokacijo«. V uradnem jeziku se temu reče, da sta dobili opomin. Nato sta odšli. Tisti, ki so v sredo zvečer polagali stopala, tovrstnega opomina policije niso dobili. Bili so nemudoma popisani.

Tako grobo omejevanje mirnih protestov je v demokraciji nedojemljivo, sklicevanje na epidemijo je seveda le izgovor, saj je bilo sankcioniranje mirnih protestnikov očitno načrtno in sistematično. V zgodovini demokratične Slovenije še nobena oblast doslej ni na takšen način sankcionirala mirnih protestnikov, tudi tistih ne, ki so pred stavbo ljubljanskega sodišča vpili gesla o krivosodju in udbomafiji.

Pravica do protesta, javnega izražanja mnenj je v demokratičnih družbah ena od najpomembnejših človekovih pravic. Kjer ni svobode izražanja, ni demokracije. »Ni pomembno, ali se s stališčem, ki ga javno izraža nekdo, strinjamo ali ne,« opozarja dr. Ciril Ribičič. »Dovolj je, da se strinjamo s tem, da ima svoje stališče pravico javno zastopati.«

»Kakšna je razlika med tem, da odložiš iz papirja izrezana stopala na Trg republike 22. aprila ob 18h ali pa katerikoli drug predmet katerikoli drug dan? Razlika je v sporočilu,« se sprašuje Sanja Fidler. »Kaj se torej tukaj sankcionira? Sporočanje kritike oblastem? Taki režimi imajo svoje ime.« Tudi že omenjena upokojenka je bila zaradi vsega dogajanja na Trgu republike izredno pretresena. »Tam sem bila tudi zato, da izrazim svoje mnenje. Je to prepovedano? Če je, potem gre tej oblasti zares slabo, da se boji državljanov, ki mislijo.« Ta nejevera zaradi policijske akcije se je razširila med vse, ki so bili tam. »Nimam besed, da bi opisala, kako se počutim v tej državi. Grozno. Žalostno. Jezno. Skrbi me, ker izrabljajo pandemijo, da delajo čistke. Skrbi me, ker se bodo poskusili prikazati v luči odrešiteljev. Skrbi me, ker jim toliko ljudi naseda. Skrbi me, ker obstajajo ljudje, ki menijo, da je Nova24 verodostojen vir podatkov, ker tam izveš stvari, ki jih nikjer drugje ne objavijo. Skrbi me, da bodo morali moji otroci služiti vojaški rok. Če pride tako daleč, se bom verjetno odselila v tujino,« pravi ena izmed njih.

Dr. Aleš Debeljak, slovenski pesnik in esejist, se je v svojih predavanjih in esejih velikokrat spomnil na ameriškega republikanca Carla Schurza in njegovo misel o tem, zakaj je pomemben kritičen patriotizem. Schurzev citat »my country, right or wrong« po slovensko zveni takole: »Moja domovina, če ima prav ali če se moti. Če ima prav, da se to ohrani, če nima prav, da se to spremeni!« Tisti, ki so polagali stopala pred parlamentom, so želeli natančno to, državo, politike, oblast opomniti, da so skrenili na napačno pot. Vsi ti so aktivni državljani, kritični patrioti, najbolj živi del domovine, ki jim ni vseeno, kakšna je Slovenija. Ali kot bi dejal Debeljak: »Vsem tistim, ki nam ni vseeno za domovino, ne more biti vseeno za državo. Za to, da lahko postanemo pristni patrioti, moramo biti najprej kritični državljani.«

Država kani kaznovati 65 ljudi zato, ker so kritični državljani in ker so izrazili svoje mnenje. Kar naenkrat smo se sredi epidemije zbudili v državi, v kateri demokracija in človekove svoboščine izginjajo. Izginjajo tudi zato, ker država želi s kaznovanjem prestrašiti tiste državljane, ki se upirajo vladi. »V družbi, v kateri se državljani bojijo javno izraziti svoje nestrinjanje z dejanji oblasti, pri čemer je povsem nepomembno, ali je njihova kritika utemeljena ali ne, je ogrožen demokratični družbeni proces,« so v mnenju ob začetku presoje ustavnosti odloka o omejevanju gibanja, zapisali trije ustavni sodniki, dr. Katja Šugman Stubbs, dr. Špelca Mežnar in dr. Rok Čeferin. Oblast bi morala prisluhniti njihovemu opozorilu.

Zgolj za pripis – eden izmed tistih, čigar ime so leta 1988 pred vojaškim sodiščem vzklikali zbrani protestniki, policija pa jih je pustila pri miru, je bil predsednik vlade Janez Janša.

Totalitarna družba nadzora

Minister za notranje zadeve Aleš Hojs pričakuje od policije, da kaznuje vse in vsakogar, ki protestira proti vladi

Potem ko so v sredo protestniki pred parlament polagali stopala, izrezana iz papirja, in bili za to kaznovani, in ko je v petek pred parlamentom protestirala povorka kolesarjev, kjer so se policisti držali ob strani, so se v ponedeljek, 27. aprila, na dan upora, protesti razširili po vsej Sloveniji. Bili so v Ljubljani, v Mariboru, v Novi Gorici, kolesarili so okoli prvomajskega mlaja na Titovem trgu v Velenju, protestirali so še v drugih krajih.

Minister za notranje zadeve Aleš Hojs je bil besen. Objavil je serijo tvitov, v katerih vsem ljudem, tudi tistim, ki so ohranili medosebno razdaljo, grozi s kazenskim pregonom. »Policija je popisala večje število zbranih, ki bodo oglobljeni. Prav tako bo vložila ovadbe zoper organizatorje in udeležence, saj gre za kaznivo dejanje ogrožanja zdravja,« je zapisal v enem. »Pričakujem, da bo policija za identifikacijo vseh tistih, ki jih je, kot udeležence petkovih in današnjih shodov, potrebno kazensko ovaditi, uporabila vse javno objavljene slike in prispevke medijev oz. socialnih omrežij,« je dodal v drugem.

Minister rad grozi, a o pravu ne ve veliko. Njegovi tviti so problematični z več vidikov. Če so nekateri protestniki že kršili odlok o omejevanju gibanja, kar je sicer pravno vprašljivo, gre pri tem za prekršek in ne, kot namiguje minister, za kaznivo dejanje.

Še bolj na spolzkem terenu je minister Hojs pri pozivu o tem, da naj policija pregleduje javne slike, prispevke medijev in družbena omrežja ter tako identificira morebitne kršitelje odloka o omejevanju gibanja. Policija si že zdaj pomaga z javnimi objavami na Facebooku in ostalimi javnimi viri. Rudari na slepo, včasih uporablja program za avtomatsko prepoznavanje oseb, kar je pravno vprašljivo. A velja poudariti, kot piše tudi na straneh policije, da »vsako policijsko pooblastilo pomeni določen poseg v človekove pravice, zato se lahko uporabi le pod pogoji, ki so določeni v zakonu, in na način, ki je opredeljen v zakonu ali v podzakonskem predpisu.«

Urad informacijske pooblaščenke je že večkrat opozoril, »da policija ni upravičena na zalogo in na splošno vršiti nadzora ’vseh javnih virov’, še zlasti ne objav na družbenih omrežjih, forumih in podobnih spletnih straneh z uporabniško generirano vsebino. Zbiranje oz. analiziranje podatkov mora biti omejeno na postopke v zvezi s konkretnimi kaznivimi ravnanji oz. osumljenci.«

Če bi v tem primeru šlo za kriminalno početje ali nogometne huligane, ki bi razbijali po stadionu, bi bil takšen način identifikacije osumljencev sprejemljiv. Pri mirnem protestu, kjer z vseh fotografij tudi ni jasno, ali se je oseba tam znašla po naključju, pa to ni sprejemljivo. Pri prekrških je treba oceniti vse okoliščine nekega dejanja, kar samo s fotografije ni mogoče.

Morda pa se Hojsu v tvitu sploh ni zgodil lapsus. Morda ni mislil na kršenje odloka o omejevanju gibanja, ki predvideva prekrške. Morda pa je minister za notranje zadeve kar vso množico osumil storitve kaznivega dejanja prenašanja nalezljivih bolezni. To bi bilo absurdno. Takšnega kaznivega dejanja namreč ne morejo narediti osebe, ki niso okužene ali pa tega ne vedo. Nalezljivo bolezen lahko namerno in naklepno širi le kdo, ki ve, da je bolan, ki ima odločbo o karanteni ali izolaciji.

Minister za notranje zadeve Aleš Hojs ni pravnik. Po izobrazbi je gradbeni inženir. Ne more poznati pravnih podrobnosti kazenskega in prekrškovnega postopka. Lahko pa bi vprašal za nasvet, ne pa da kot notranji minister zagovarja totalitarno družbo nadzora.

Kako protestirati v času korone?

Kljub omejitvam so nemška sodišča dovolila javne proteste

Ko so nekateri posamezniki v Stuttgartu želeli izvesti protest, povezan z ukrepi za zajezitev epidemije, so jim lokalne oblasti to prepovedale. V protestu naj bi sodelovalo 50 oseb, ki naj bi upoštevale predpisane omejitve. Nato se je eden izmed njih obrnil na sodišče in na koncu, na ustavnem, uspel.

Nemško ustavno sodišče je presodilo, da omejitve gibanja, povezane z epidemijo koronavirusa, avtomatično ne razveljavljajo ustavno določene pravice posameznikov do zbiranja in združevanja. Ali z drugimi besedami: oblast bi morala vsak napovedan protest obravnavati posebej, ne pa na splošno prepovedati zbiranje ljudi. Če je protest izveden pod določenimi pogoji, kot sta vnaprej omejeno število ljudi in ohranjanje razdalje, je takšno zbiranje ljudi v javnosti dovoljeno.

Enako so nemški ustavni sodniki presodili za podoben protest, ki je potekal v manjšem nemškem mestu Gissen blizu Frankfurta. Po posredovanju sodne veje oblasti so lokalne oblasti dovolile izvedbo dogodka, a le pod pogojem, da se ga udeleži samo 15 ljudi, da vsi udeleženci nosijo maske in da so drug od drugega oddaljeni vsaj 1,5 metra. Tako je pred mestno hišo v Gissnu 17. aprila protestirala peščica posameznikov. Podobno je potekal tudi protest v Izraelu, udeleženci, bilo jih je kakšnih 1000, so protestirali zaradi politike, ki jo vodi izraelski premier Benjamin Netanjahu, na trgu v Tel Avivu so stali na predpisani razdalji, v rokah so nosili transparente, veliko protestnikov je imelo na obrazu tudi maske.

V času epidemije obstaja še veliko drugih možnosti: lahko se protestira z napisi z balkonov, s sporočili na družbenih omrežjih, z objavljanjem slik, s pisanjem pisem. V Ukrajini so bile organizirane množične konference na videoomrežju Zoom, kjer so posamezniki protestirali proti vladni določitvi, da zniža financiranje kulturnih programov. V Čilu so demonstranti na stavbe projicirali posnetke policijskega nasilja.

Potem ko so v sredo zvečer v Ljubljani policisti kaznovali protestnike, so se aktivisti domislili novega načina izražanja mnenj. V petek zvečer je pred parlamentom kolesarilo sto ali še več posameznikov, nato se je kolesarski sprevod odpravil pred vlado in pred stavbo RTV, kjer so s ploskanjem izrazili podporo neodvisnemu novinarstvu. Policija, bili so malce zmedeni, se tokrat ni odzvala. So se pa odzvali politiki, evropska poslanka Romana Tomc (SDS) je zaničljivo tvitnila, da »politične aktiviste na kolesih« motijo predobri rezultati vlade v boju z virusom. »Naslednjič bi se lahko odpeljali do najbližjega doma za starejše. Nujno rabijo pomoč. Ali pa na kakšno kmetijo, kjer iščejo pridne roke za na njivo in za v hlev.«

od 400 do 4000 evrov

Ali bo zdravstveni inšpektorat poslušal napotila policije in kaj preostane kaznovanim?

Zdravstveni inšpektorat potrjuje, da je od policije dobil množico predlogov za uvedbo prekrškovnih postopkov zoper fizične osebe, ki so se udeležile shoda pred parlamentom v sredo, 22. aprila 2020.

Po prejemu predloga za uvedbo postopka inšpektor preverja, ali je bil prekršek res izkazan in ali so morebiti izpolnjeni pogoji za vložitev obdolžilnega predloga. Zakon o prekrških namreč določa, da v primerih, ko so kršitelji mladoletniki, o prekršku odloča sodišče.

Če bo inšpektor ugotovil, da so policisti ravnali pravilno in da so izpolnjeni zakonski pogoji za izvedbo postopka o prekršku, bodo kršiteljem dali možnost, da o dogodku dajo svojo izjavo. Nato naj bi inšpektor izvedel postopek tehtanja dejstev in dokazov ter upošteval morebitne obteževalne ali olajševalne okoliščine pri vsakem primeru posebej.

Če se bo odločil, da so izpolnjeni zakonski pogoji za odločbo o prekršku, bo to tudi storil. Lahko pa se oglobljeni z zahtevo po sodnem varstvu odpravijo na sodišče. Zakon predvideva globo za posameznika v višini od 400 do 4000 EUR.

Na vprašanje, ali je smiselno, da se oglobljeni odpravijo na sodišče, morda kar neposredno na ustavno, dr. Ciril Ribičič pravi, da slovensko ustavno že precej časa ne vztraja več pri tem, da mora posameznik, da bi izkazal pravni interes za izpodbijanje ustavno problematične rešitve, »najprej kršiti predpis, ki ga izpodbija, kar bi pomenilo, da mora storiti prekršek. Kljub temu bi kaznovanje ljudi, ki so mirno protestirali, pomenilo tako široko razlago veljavnih omejitev, da bi se s tem izboljšale možnosti njihovih nasprotnikov, da jih izpodbijejo pred ustavnim sodiščem.«

Inšpektorat sicer glede omenjenih primerov ni sprejel še nobene odločitve. Težko pa je verjeti, da policistov ne bo poslušal, saj so bili predstavniki inšpektorata za zdravje tudi pred parlamentom, kjer so ljudem pojasnjevali, zakaj so se znašli v uradnem postopku.