Preobrazba kitajskih mest

Že od druge polovice devetdesetih let Kitajska doživlja silovito gospodarsko rast. V teh 25 letih se je obseg kitajskega gospodarstva vsakih osem let podvojil in zdaj je drugo največje gospodarstvo za ameriškim, morda pa celo že prvo. Kitajska ima več kot 1,4 milijarde prebivalcev, ki živijo na velikanskem ozemlju 9,6 milijona kvadratnih kilometrov. In kot pravijo kitajski voditelji, je njihovo ljudstvo marljivo, ubogljivo in pogumno. Hkrati med vrsticami preberemo, da svojo delovno silo ponujajo svetu za mizerne mezde, to pa velike svetovne korporacije s pridom izrabljajo. Svet in Evropa sta zaradi pohlepa postala odvisna od Kitajske in tamkajšnje delovne sile in prav to se je silovito pokazalo v prvi polovici letošnjega leta. Predvsem pa je Kitajska finančno močna, po podatkih IMF je po kupni moči že leta 2014 prehitela ZDA. Moč je rasla postopoma, na primer že v prvih mesecih leta 2006 je vrednost naložb v gradbeništvo znašala 984 milijonov evrov, od takrat se le še povečuje. Povod za še večji razmah gradnje in vlaganja kapitala v »veliko« arhitekturo pa so bile olimpijske igre leta 2008 v Pekingu. Velike naložbe in to, da je na natečajih za ključne stavbe, namenjene pekinški olimpijadi, zmagalo kar nekaj pomembnih mednarodnih arhitekturnih birojev in slavnih arhitektov, so Kitajci šteli za »odpiranje v svet«, četudi so vsi morali imeti logistično in administrativno podporo domačih, kitajskih projektantskih birojev.

Že leta 2005 sta Rem Koolhaas in njegov studio OMA začela graditi stavbo CCTV – televizijskega centra v Pekingu, ki je bil končan tik pred olimpijskimi igrami. Nastal je neke vrste prelomljeni nebotičnik, ki naj bi postal zaščitni znak kitajske prestolnice. 

Znameniti švicarski arhitekturni tandem Herzog & De Meuron pa je prevzel izvedbo velikega nacionalnega stadiona v Pekingu, kasneje poimenovanega Ptičje gnezdo, pri katerem je bil njegov umetniški svetovalec nihče drug kot razvpiti kitajski disident Ai Weiwei. Oblika in plašč stadiona sta v času olimpijade zares postala zaščitni znak mesta in iger. Poleg evropskih in japonskih arhitektov so projekte pridobili tudi nekateri mlajši kitajski arhitekti in njihovi biroji – med njimi Jung Ho Chang, Ma Qing Yuan, Wang Hui in drugi.

Evropa spozna mlado kitajsko arhitekturo

Med prvimi predstavitvami sodobne kitajske arhitekture v Evropi je bila zagotovo berlinska razstava TU MU leta 2001 v sami srčiki starega Berlina na Rosenthaler Strasse v prostorih Aedes East Foruma. Predstavili so šest kitajskih arhitektov oziroma arhitekturnih studiev in s tem opozorili, da se na Kitajskem nova doba začenja tudi v arhitekturi.

TU MU je tradicionalni kitajski izraz za umetnost gradnje oziroma za arhitekturo. TU je izraz/simbol za zemljo, MU pa za les; zemlja in les sta bila nekoč osnovna gradbena materiala. A ti časi so že zdavnaj mimo, na Kitajskem se že nekaj desetletij gradi iz betona.

V osemdesetih letih 20. stoletja je z gospodarskim razvojem prišla tudi priložnost za državne arhitekturne kombinate, ki so gradili velikanska industrijska območja in še večja stanovanjska naselja. Vendar pogled na te stvaritve kaže, da nista prevladali kakovostna gradnja in estetika, ampak je bila bistvena cena kvadratnega metra.

Poleg estetskega manka je bila slaba tudi sama gradnja, to se je pokazalo ob potresih. Šele v devetdesetih letih se je družbeno ozračje toliko spremenilo, da je kakovostna arhitektura pridobila pomen in nekateri arhitekti so lahko ustanavljali zasebne arhitekturne biroje. Predvsem manjši arhitekturni biroji so začeli novo prakso in drugačne razmisleke o arhitekturi in tako predstavljali alternativna stališča tudi v praksi, ne zgolj teoriji. Nekaj teh se je predstavilo na berlinski razstavi: Ai Weiwei, Atelje Feichang Jianzhu, Liu Jiakun, MRMDA, Wang Shu in Nanda Jianzhu. Večina jih je po šolanju na kitajskih univerzah študij nadaljevala v tujini – bodisi v ZDA, Evropi ali Hongkongu.

Za nekatere je značilno, da so v arhitekturo vnašali izkušnje iz drugih umetniških panog: eden takšnih je Ai Weiwei (1957), ki je študiral v Pekingu na Inštitutu za film in nato nadaljeval študij v New Yorku na Parsonovi fakulteti za oblikovanje. Leta 1994 se je vrnil v Šanghaj, odprl studio Fake Design ter pridobil kar nekaj arhitekturnih projektov v Pekingu in pokrajini Yunnan. Med prvimi arhitekturnimi stvaritvami, ki jih je zgradil v Pekingu, je bila njegova bivalna hiša z velikim ateljejem iz preprostih sivih opek. Gradil jo je pod »krinko« performansa, kot se pač spodobi za sodobne intermedijske umetnike. V obdobju 2004/05 je v stotih dneh pod njegovim nadzorom hišo gradilo na desetine lokalnih obrtnikov. Ai Weiwei pa se je zelo družbeno angažiral leta 2008, ko je zahodno kitajsko pokrajino Sečuan prizadel močan potres z magnitudo 7,9, ki je podobno kot marsikateri drug potres po svetu razkril, kako slabo se je gradilo. V eni izmed akcij je Ai s prijatelji aktivisti pokazal, kako se je korupcija zajedla v gradbeni lobi in s »tofu gradnjo« zakrivila zrušitev celotnega območja. V potresu je umrlo 69.197 ljudi, ranjenih je bilo 375 tisoč prebivalcev, pogrešali so jih 18.500. To veliko tragedijo je vlada poskusila prikriti prav zaradi malverzacij pri gradnji. Ai je obiskal potresno območje in začel raziskovati vzroke. V spletnem dnevniku je objavil poziv vsem, ki kaj vedo, naj se oglasijo in mu pomagajo sestaviti širšo sliko, da bi dokumentiral dogodke. Iz tega se je rodil projekt Imena sečuanskega potresa, prostovoljci so mu pomagali zbrati imena umrlih učencev, ki so jih ruševine slabo zgrajenih šol pokopale pod seboj. Zbrali so 5385 imen. V Münchnu so v Haus der Kunst postavili njegovo razstavo So Sorry – v spomin na sečuanski potres in njegove žrtve. Del razstave je bila instalacija Remembering, ki je z 9000 šolskimi nahrbtnički prekrila fasado muzeja. Leta 2011 so mu kitajske oblasti vrnile udarec – porušile so njegov pekinški atelje, mu decembra istega leta preprečile vkrcanje na letalo za Hongkong in ga za 81 dni priprle. Kmalu za tem se je začela mednarodna akcija za njegovo izpustitev.

Med tistimi, ki so v arhitekturo vnašali izkušnje drugih umetniških zvrsti, je tudi pisatelj Liu Jiakun (1956), ki je študiral arhitekturo v Chongqingu. Kasneje je delal tudi na akademiji v Chengduju ter v Tibetu in Sinkiangu. Svoj biro je ustanovil leta 1999 v Chengduju, posvetil pa se ni le arhitekturnemu projektiranju, ampak tudi urbanizmu, krajinski arhitekturi in oblikovanju notranje opreme. Delo v njegovem biroju je osredotočeno na dialog z naravo in preteklostjo, ki jo osvetljuje zgodovinska stroka, upošteva tradicijo kmečkega graditeljstva, vendar pri tem seveda ne prezre aktualnih družbenih in socialnih vprašanj, ki vodijo razmislek o arhitekturi in urbanizmu. Liu pravi: »Posvečamo se interpretaciji sodobne arhitekture skozi kopreno vzhodnjaške estetike.« Zaveda se, da v tekmi z zahodnimi arhitekti kitajski nikakor ne smejo pozabiti na svojo pettisočletno civilizacijo in na kompleksnost kitajske filozofske misli.

Arhitekt Yung Ho Chang (1956) je svoj arhitekturni biro FCJZ ustanovil leta 1993 skupaj z ženo Lijia Lu. Arhitekturo je študiral na Inštitutu za tehnologijo v Nanjingu. Nato se je preselil v ZDA in nadaljeval študij na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju. Ko se je vrnil na Kitajsko, je bil med prvimi, ki so ustanovili zasebni arhitekturni biro, poleg tega je predaval na CALA – fakulteti za arhitekturo in krajinsko arhitekturo pekinške univerze. Danes je profesor arhitekture na univerzi Tongji v Šanghaju in predava tudi po svetu, predvsem v ZDA na MIT. Njegov opus je obširen, med očarljivejšimi projekti pa je muzej Jishou, ki se pne kot most čez reko. V urbanističnem načrtu mesta Jishou v provinci Hunan, je bil muzej predviden na robu starega dela mesta, v novi poslovni četrti. Arhitekti FCJZ pa so predlagali drugače, rekoč, naj pride umetnost k ljudem, ne da morajo ljudje na dolgo pot do umetnosti. Odločili so se, da muzej postavijo v historičnem delu mesta. Za izhodišče razmisleka so arhitekti vzeli tradicionalne kitajske pokrite mostove, ki pa niso bili zgolj transportni objekti, ampak tudi kraji srečevanja in druženja. Tako so čez reko Wanrong postavili pokriti most muzej. Spodnjo raven podpirajo jekleni oboki, ki oblikujejo brv za pešce, torej odprti prehod čez reko. Tako se muzejska dvorana elegantno pne nad vodo, na bregovih pa so betonski kubusi z drugimi prepotrebnimi muzejskimi prostori in galerijami. V tej stavbni strukturi so sledi tradicionalne kitajske arhitekture zapisane izredno domiselno in občutljivo.

Mladim arhitektom, ki so na Kitajsko prinesli izkušnje zahodnega sveta, je bilo skupno, da so sodobno kitajsko arhitekturo prenovili in si prizadevali tradicijo združiti s sodobnimi usmeritvami svetovne arhitekture, pri tem pa so nekako preskočili arhitekturni slog državnih kombinatov, ki so krojili podobo kitajskih mest skoraj vse do konca 20. stoletja. Tako v sodobni Kitajski nastaja hibridna arhitektura, ki upošteva zgodovinske arhitekturne tipologije in jih razvija naprej, hkrati pa s tem, ko uvaja zahodne zakonitosti gradnje, te konceptualno razširja, jih razume drugače in tudi drugače uporablja. Poleg že omenjenih arhitektov, ki jih štejejo v mlajšo in srednjo generacijo, jih je več, ki s svojo konceptualno usmeritvijo in estetsko paradigmo vstopajo v sodobni mednarodni arhitekturni diskurz.

Zaha Hadid

Peking je konec lanskega leta dobil dve novi arhitekturni stvaritvi biroja Zaha Hadid arhitekti. Oboje – mednarodno letališče Daxing in nebotičnik Leeza Soho – je zasnovala Zaha Hadid, do končne realizacije pa sta projekta izpeljala njen biro in sedanji vodja Patrik Schumacher. Kajti ko je leta 2016 v 66. letu Zaha Hadid, zares velika zvezda svetovne arhitekture, inovatorka in vizionarka, nenadoma umrla, so poznavalci arhitekture osupnili, se razžalostili in dojeli, da je dobe dekonstruktivistov verjetno zares konec. Gradila je po vsem svetu, kot rečeno, tudi na Kitajskem. Mednarodno letališče Daxing v Pekingu, ki leži 46 kilometrov južno od središča mesta, je nastajalo v letih 2014–2019, obsega 700 tisoč kvadratnih metrov potniških terminalov in 80 tisoč kvadratnih metrov transportnega središča, do leta 2025 predvidevajo, da bo imelo 72 milijonov potnikov na leto in 630 tisoč poletov. Letališče je Zaha Hadid načrtovala kot nekakšen »odmev« tradicionalne kitajske hiše, katere prostori so razporejeni okoli osrednjega dvorišča po načelu prehodnosti in povezanosti prostorov. Iz osrednjega prostora, ki ga arhitekti imenujejo dvorišče, se širi pet krakov. Letališče je iz zraka videti kot morska zvezda. Središče/dvorišče je osrednje mesto srečevanja in prehajanja potnikov, s kraki ga povezujejo mostički, ki vodijo potnike v različne smeri do terminalov. Razdalja, ki jo morajo premagati potniki od terminala do središča, je najkrajša mogoča, saj naj bi bilo do najbolj oddaljenega terminala le osem minut hoje. Načrt in organizacija letališča zagotavljata najhitrejše premikanje številnih potnikov po letališču, pa tudi možnost, da je na terminalih hkrati parkiranih toliko letal, kolikor je največ mogoče. Seveda je pomembna tudi arhitektura – mehke tekoče linije in oblike, ki nosijo streho in tvorijo svetlobne jaške, mehke linije mostičkov, uporaba sončne energije kot vira, ki napaja letališče, ter zbiranje deževnice, ki se vključi v oskrbo letališča z vodo.

Nebotičnik Leeza Soho v Pekingu je Zaha Hadid načrtovala leta 2016 tik pred smrtjo, v uporabo so ga izročili novembra 2019. Je med štirimi, poleg Galaxy Soho in Wangjing Soho, ki jih je biroju Zaha Hadid arhitekti uspelo realizirati v Pekingu za kitajskega investitorja Soho China. Nebotičnik Leeza Soho, ki je postavljen v novem pekinškem poslovnem središču, s pogledom na eno glavnih pekinških avenij Lize, se ponaša z najvišjim atrijem na svetu (visok je 194,15 metra) in se v volumnu zavije za 45 stopinj v 45 nadstropjih; na površini 172.800 kvadratnih metrov so razporejene trgovine in pisarne. Tudi pri tem projektu so podobno kot pri letališču razmišljali o središčnem atriju kot javnem prostoru, kot novem trgu nove poslovne četrti.

Veliki arhitekturni projekti, ki so jih na Kitajskem načrtovale mednarodne arhitekturne zvezde in so prav zaradi tega deležni pozornosti arhitekturnih, pa tudi svetovnih množičnih medijev, so iz evropocentričnega pogleda tisti, ki naj bi bili ključni za razvoj sodobne kitajske arhitekture. To prepričanje seže nazaj do Koolhaasove študije Great Leap Forward, ki je izšla leta 2001 in v kateri je analiziral razmere in poselitev v delti Biserne reke, v novi gospodarski coni SEZ pri Shenzhenu, tik ob meji s Hongkongom. Ta študija naj bi bila predvidoma vplivala na delo mladih kitajskih arhitektov. Vendar so generacije, ki so snovale kitajsko arhitekturo zadnjih 25 let, seveda srkale znanje in iskale rešitve tudi v izkušnji zahodnega sveta, pa vendar niso pozabile na svojo pettisočletno veličastno civilizacijo, kot je dejal Liu Jiakun. Še vedno pomnijo stare modrosti, dognanja starodavnih znanstvenikov in izročilo stare kitajske filozofije; vse to je neločljivi del njihove miselne paradigme.