Bomo pasivno čakali na reprizo?

Neodvisnost slovenskih medijev in novinarstva je trenutno v veliki nevarnosti, o tem ni dvoma. Na to, da so politični napadi oblasti naša skupna skrb, ker je svoboda medijev eden nezgrešljivih temeljev demokracije in si brez nje ne predstavljamo prihodnjega življenja, se požvižgajo številni – seveda najprej izvajalci napadov, »zavezniške« stranke Nova Slovenija, DeSUS in SMC, propagandistični novinarji in mediji, končno pa del volilnega telesa, ki več kot očitno hrepeni po trdem avtokratskem režimu.

Če kaj, potem začetek Janševega tretjega mandata zaznamuje ugibanje, ali bomo deležni žalostne reprize, nove obsežne vaje v podrejanju medijev. Ker je bil drugi mandat leta 2012 za malenkost prekratek, se porajajo predvsem primerjave s prvim med letoma 2004 in 2008, časom »vojne z mediji«, kot je takratni trenutek opisal zunanji minister Dimitrij Rupel, njegov šef pa si je brez pomembnih težav pokoril številne med njimi: RTV Slovenija, Slovensko tiskovno agencijo, Delo, Slovenske novice, Večer, Primorske novice. Ministrovo dojemanje vojne je bilo značilno ruplovsko obrnjeno na glavo, izrečeno v negodovanju, ker se novinarji občasno upirajo oblasti, namesto da bi jo prijazno sprejeli in se ji na dan volilne zmage priklonili, on pa bi lahko ostal večni kolumnist Dela. Trenutne obsežne kompromitacije, dirigirane tudi s pomočjo medijskega imperija z madžarskimi financerji, upravičujejo zle slutnje in nakazujejo zgolj eno: da je od strasti po oblasti lahko večja le še želja po nadzoru medijske resnice.

Trump proti Janši: ne le obsedenost, ampak taktika

Plaz je bil z ekspresno nastavitvijo Petra Jančiča za odgovornega urednika Siola že sprožen, v teku so številne nastavitve pravovernih kadrov v nadzorni in programski svet RTV Slovenija – deloma so že izpeljane. Čakamo, kaj se bo zgodilo s STA. Razlogov za upravičenost naših bojazni je več kot dovolj. Naj v potrditev slutenj omenim najočitnejši dražljaj, vsem na očeh: zaničevanja, diskreditacije, žalitve medijev in novinarjev niso zgolj posledica Janševih zasebnih obsesij, preobčutljivosti za kakršnokoli kritiko, zavračanje drugačnega mnenja ali nagnjenosti h konspiracizmu. Ne, razumeti jih moramo tudi kot del psihopolitike sovraštva, pritiskov, stigmatizacij in blatenj, s čimer državljane prepričujejo o smiselnosti in upravičenosti sedanjih in prihodnjih političnih nastavitev in prevzemov. Podobno velja tudi za vse teze o pristranskosti medijev, pomanjkanju pluralizma ali o dominaciji »levičarskih« – vse spet služijo le za kamuflažo, da bi se normalizirala strankarska propaganda in racionalizirale prihodnje vojne, obstoječi mediji pa izbojevali kot plen, ki mu pripada. Če imam prav, potem se novi vladarji niti malo ne nameravajo odreči temu projektu: ravno nasprotno, po vrhuncu koronakrize, ko so bili prisiljeni moči usmeriti v boj proti virusu, komaj čakajo, da ga izpeljejo.

Kako resni so napadi na novinarke in novinarje, lahko razberemo že iz kratke primerjave dveh, ki v preziru do njih izkazujeta veliko mero podobnosti: slovenskega premiera in ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Razlika v načinu in stopnjah žalitev obstaja – ameriški predsednik to počne tudi v neposrednem stiku, Janša predvsem na Twitterju, s katerim je sicer zaslovel prvi. Trump opleta z zelo splošnimi žaljivimi izrazi, nastopa v odkritem afektu in situacijsko, pogosto takoj smeši njihova vprašanja in ravnanja. Naštejmo nekaj njegovih fraz ali opisov: »grozen novinar« (Peter Alexander, NBC), »Vem, da sploh ne mislite, nikoli ne« (Cecilia Vega, ABC), »Ste tretjerazredni novinar« (Jon Karl, ABC), »Ste neprijazna, grozna oseba. Ne bi smeli delati za CNN« (Jim Acosta, CNN), »Kakšno trapasto vprašanje. Pogosto vas gledam in vselej postavljate veliko trapastih vprašanj« (Abby Phillip, CNN), »Govorite o nekom, ki je zguba« (April Ryan, American Urban Radio Networks).

Potrebujemo močno gibanje za zaščito javnega zavoda RTV Slovenija – in to pravim kot njegov stalni kritik pod vsemi vladami, zaradi česar imam na javni televiziji pretežno zaprta vrata.

Primerjajmo zdaj to z »odsluženima prostitutkama za 30 in 35 evrov« (Eugenija Carl, Mojca Pašek Šetinc, RTV), »bevskajočimi voditeljicami« Tarče (Erika Žnidaršič, RTV), »izvajalkami medijske prostitucije« in »izvajalkami medijskih umorov« (Eugenija Carl, Mojca Pašek Šetinc, RTV), »potencialnim teroristom« (Erik Valenčič, RTV), »opankarsko žurnalistko« (Gordana Stojiljković, Žurnal), »treh RTV mudžahedinkah« (Jelena Aščić, Eugenija Carl, Mojca Pašek Šetinc, RTV), »javno hišo« (RTV), »gojiščem medijske prostitucije« (POP TV), »glasilom kalifata« (Delo), retvitom o buzerantu Urošu Esihu (Večer), »murgelski nesnagi« (Dnevnik) in seveda »presstitutkah« in »presstitutih« v vseh medijih po vrsti. Nato pa k temu dodajmo še vse neskončne retvite ali izjave iz vrst njegovih poslancev, medijev ali vladnih ustanov: v zadnjem času največkrat usmerjenih tudi v novinarja Blaža Zgago (»pobegli psihiatrični bolnik, okužen z virusom marksizma in leninizma«, »podelitev nagrade Blažu Zgagi je nekaj podobnega, kot bi Metodu Trobcu podelili nagrado za pravice žensk«).

Hitro bomo opazili nekaj pomembnih razlik. Čeprav sem bil zaradi zgoščenosti diskreditacijskega diskurza, kakršne res ne pomnimo in si za tarčo jemlje vse, od politikov do strokovnjakov, prisiljen navesti le nekaj zgledov, zaznamo bistveno večjo intenzivnost ponižanj, razžalitve so močnejše po izrazu in frekvenci, diskreditacije vsebujejo elemente osebnega norčevanja, sarkazma in zabavljaštva, ker želijo naslovnike čim močneje prizadeti. Čeprav velja Trump na svetovnem zemljevidu za simbol nedostojnih obračunov z novinarji, se mu dela krivica, naš predsednik vlade in njegov krog ga gladko premagata. Trumpovske serijske zmerljivke o »fake news« v naših razmerah učinkujejo kot blag kamilični čaj. Še pomembnejšo razliko velja poudariti: za večino ameriških medijev sploh ni bojazni, da bi si jih lahko pokoril, dramatičnost domače situacije pa okrepi prav realnost tovrstne nevarnosti. Iz premierovih žalitev torej dobesedno razbiramo ne samo željo, ampak tudi voljo po podrejanju.

Ključna strateška tarča: RTV Slovenija

Našteti napadi so zame žalostne prognoze prihodnjih dejanj. Najbližje političnemu prevzemu je trenutno zanesljivo javna radiotelevizija – tista, za katero je premier dejal, da zanjo ne želi plačevati prispevka, njegov notranji minister Aleš Hojs pa je k temu celo neposredno pozival, vključno s kopico privržencev in tudi še svežo programsko svetnico Alenko Gotar. Drznem si reči, da bo od politične ugrabitve RTV Slovenija odvisna prihodnost slovenskega novinarstva v naslednjih letih, in če bo uspešna, bomo gledali nekaj, kar smo že videli. V prvem Janševem mandatu smo ob Jožetu Možini (direktor TV Slovenija), Vinku Vasletu (direktor Radia Slovenija), Stanetu Grandi (predsednik Programskega sveta), odgovornih urednikih (Uroš Urbanija, Rajko Gerič) dodobra izkusili številne sporne uredniške, novinarske in profesionalne odločitve. Sam sem sproti podrobno dokumentiral in navedel 55 takšnih posegov v nekaj kratkih letih od leta 2005, vse od delovnih suspenzov, šikaniranj, cenzure, političnih pritiskov, pristranskosti in posegov v programsko vsebino.

Iz premierovih žalitev dobesedno razbiramo ne samo željo, ampak tudi voljo po podrejanju medijev.

Nobene rešitve ne bo prinesla ugotovitev, da je javni zavod ves čas spolitiziran, ne le od leta 2005, ko je bil novi Zakon o RTV Slovenija potrjen celo na dveh referendumih, kasneje pa ob poskusu prenove še enkrat leta 2010 – še vedno je v veljavi. Spisal ga ni nihče drug kot poslanec Branko Grims – po lastnem priznanju v parlamentu in ob sramežljivi (najmanj medijski) pomoči sedanjega ustavnega sodnika ddr. Klemna Jakliča. Povedano na kratko: ekipa, ki je pripravljena prevzeti javni servis v svoje roke po navodilih, že obstaja. Nevihtni oblaki nad javnim servisom so še potemneli po nedavnih razkritjih v oddaji Tarča in ne pomagajo več opozorila mednarodnih novinarskih ustanov ali Sveta Evrope, naj aktualna oblast preneha s pritiski. Tudi v tem doživljamo »déjà vu«, spomin na novinarsko peticijo leta 2007 in odzive tujih cehovskih društev. Namesto v trendu večje demokracije in avtonomije medijev smo se znašli sredi procesov dedemokratizacije. Premalo je reči, da živimo v časih, ko je avtonomija medijev ena od najbolj ogroženih vrednot sodobnih družb, z napadi nanje je pod udarom tudi demokracija. S tem, ko služi državljankam in državljanom, sledi javnemu interesu, kulturnim potrebam civilne družbe, je RTV Slovenija kot pričakovano najbolj neodvisni medij v državi tudi največji branik demokratičnih procesov.

In kaj storiti, zgolj pasivno čakati na reprizo? Obramba javne radiotelevizije, preden se je polasti roka avtoritarne oblasti, je naša državljanska dolžnost, še prej pa odgovornost tamkajšnje novinarske skupnosti. Ne bo več dovolj plačevati prispevek. Če bi imel kaj moči, bi pozval vse akterje v širši družbi, da stopijo skupaj, ustvarijo fronto za ohranitev samostojnega javnega servisa in preprečijo njegovo novo politizacijo. Potrebujemo močno gibanje za zaščito javnega zavoda RTV Slovenija – in to pravim kot njegov stalni kritik pod vsemi vladami, zaradi česar imam na javni televiziji pretežno zaprta vrata. Ne gre le za RTV, pri obrambi medijske svobode so na preizkušnji naša skupna demokratična usoda, možnost nadzora zlorab vladajočih, boj proti korupciji, dostojanstvo človeka in privrženost resnici.