»Minister, zdaj pa ga že pošteno lomite«

Med temelje demokratične države sodita koncepta vladavine prava in pravičnosti. To pomeni, da mora obstajati zakonita pravna podlaga, opisana v zakonu in ustavi, ki določa, kaj je dopuščeno in kaj ni. Prav tako velja načelo, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanja, za katera ni določeno, da so kazniva. Pravičnost pomeni tudi enakost posameznikov pred zakonom – za enaka dejanja morajo biti ljudje obravnavani in kaznovani enako.

»Ni prvorazrednih!« bi zakričali na slovenski desnici.

Te dogme pravne države so bile zadnjih 40 dni velikokrat kršene. Konkretneje: zaradi odloka, ki je v času razglašene epidemije bolj ali manj omejeval gibanje, so policisti v zelo podobnih, tako rekoč enakih položajih ravnali različno. Zakaj je bilo tako, ni težko ugotoviti.

Policija, njeno vodstvo in policisti sami so bili vseskozi pod neposrednim političnim pritiskom notranjega ministra Aleša Hojsa, ki je javno, na tiskovnih konferencah, pa tudi prek osebnega računa na Twitterju ukazoval policistom, kaj lahko počnejo in česa ne smejo. Tako je recimo 27. aprila tvitnil, da pričakuje, da bo »policija za identifikacijo vseh tistih, ki jih je, kot udeležence petkovih in današnjih shodov, potrebno kazensko ovaditi, uporabila vse javno objavljene slike in prispevke medijev oz. socialnih omrežij«. Hkrati je zapisal, »da bo policija vložila ovadbe zoper organizatorje in udeležence, saj gre za kaznivo dejanje ogrožanja zdravja«. Ministrovi pozivi so neposredni pritisk na zakonito in strokovno delo policistov na ulicah. Zato sploh ni, kakor je dejal neki sodelavec policije, »čudno, da so policisti na terenu zmedeni in delajo tisto, kar jim ali kar jim ne naročata politika in minister. Nekateri izmed njih se pri vsem vseskozi počutijo resnično nelagodno.«

Naj opišemo le nekaj primerov. Pred 14 dnevi so se v Ljubljani pojavili prvi ljudje, ki so posamezno, tiho in uglajeno v imenu protesta zoper vlado Janeza Janše pred parlament polagali izrezana stopala. Do vseh, »ki so izrazili svoje mnenje«, so stopili policisti, jih popisali in zaradi zaznanih elementov kršenja odloka o prepovedi gibanja obvestili pristojni zdravstveni inšpektorat. Takšnih, domnevnih kršitev odloka o omejevanju gibanja ali bolje odloka o prepovedi političnih manifestacij naj bi bilo 65.

Nekaj dni kasneje je enako dejanje ponovil poslanec Levice Primož Sitar. Bilo mu je dovolj, iz parlamentarne stavbe je stopil na Trg republike in na kamnita tla položil izrezana stopala. Storil je isto, kot so nekaj dni poprej storili protestniki. Tudi k njemu je pristopil policist in mu rekel, da krši odlok in da bo o tem obvestil pristojni inšpektorat. Ko je izvedel, da je Sitar poslanec, je začel omahovati, poklical je nadrejenega in ta mu je naročil, naj proti poslancu ne sproži prekrškovnega postopka. Tako je Sitar položil izrezana stopala pred parlament, nekaznovano je storil dejanje, zaradi katerega je policija inšpektoratu prijavila druge ljudi.

Manj sreče je imela trboveljska aktivistka Snaša Klančar, ki je na odprtem profilu na Facebooku delila objavo, da se v tem mestu, ki je zrastlo iz delavskega uporništva, 27. aprila pripravlja protest na kolesih. Nekaj dni pozneje so jo policisti pozvali, naj jih obišče na policijski postaji, tam pa so ji povedali, da bodo zoper njo vložili prijavo, ker naj bi bila organizatorka nedovoljenega shoda. Vse, kar je storila Snaša Klančar, je bilo to, da je delila objavo o kolesarskem zboru na Facebooku. Delila je informacije o prihajajočem kolesarskem sprevodu in ni bila edina, ki je to storila.

Objava na računu na Twitterju je politično agitiranje, saj je namenjeno zlasti javnosti in ne hierarhičnemu komuniciranju znotraj ministrstva.

Popolnoma drugačna je zgodba iz Velenja, še enega mesta, ki je ponosno na rdečo preteklost. 1. maja, na praznik dela, je na Titovem trgu potekal protest zaradi odpuščanja delavcev Gorenja. Protestniki, bilo jih je nekaj deset, so v rokah držali transparente, nekateri so bili z maskami, drugi so bili oblečeni v majice z napisi »Brez Gorenja ni Velenja«. Policisti so se držali ob strani, pregledovali so telefone, ne protestnikov. Niso se odzvali, v Velenju udeležencev protesta niso popisovali. »V zvezi s protestom, ki je bil organiziran v podporo delavcem Gorenja, bodo policisti podali predlog zoper organizatorja pristojnemu prekrškovnemu organu,« so zapisali na pristojni policijski upravi in dodali, »da je to edini ukrep v zvezi z omenjenim protestom«. Kdo je bil uradni organizator spontanega zbora, ni znano. Je pa Mestna občina Velenje, ki je tudi sama po mestu lepila plakate v podporo delavcem, zbrane na Titovem trgu podprla z zvokom sirene.

Na drugem koncu Slovenije, na Obali, je bila zgodba spet drugačna. Za praznični konec tedna je Policijska uprava Koper prejela 11 prijav, ki so bile povezane s kršitvijo odloka o prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih. Nekatere je zmotilo, da so bili ljudje na plažah, pa so poklicali policijo, policisti pa so odšli na teren. Na podlagi danih pooblastil so ugotavljali identiteto 47 ljudi, zanje so ugotovili kršitve odloka o omejevanju gibanja, zoper njih pa bodo podali predlog za uvedbo prekrškovnega postopka. »Statistično beležimo zgolj kršitve odloka, tako da točnega števila oseb, ki so kršile določila odloka s posedanjem na plaži, ne moremo posredovati, lahko pa potrdimo, da so med njimi tudi takšne osebe,« so odgovorili, ko smo jih povprašali, ali so res sprožili postopek zoper ljudi, ki so se sončili. Zakaj pa je policija obravnavala zgolj tiste, ki so se zadrževali na plaži, druge, ki so tekli, kolesarili, igrali badminton in podobo, pa ne? Na Policijski upravi Koper so povedali, da odlok v 3. členu ob upoštevanju ohranjanja varne razdalje do drugih oseb določa izjeme, »med katerimi pa zadrževanje na plažah ni navedeno«.

Med izjemami v odloku, vsaj tako je veljalo do sedaj, ni protestiranja, ni, kot so nekaterim aktivistom dejali policisti, »izražanja mnenja«.

Popoln nesmisel takšnih določil v odloku dobro dokazujeta tudi dva dogodka, ki sta se 1. maja zgodila v Ljubljani. Prvi je bil protest pred parlamentom, ki ga je pripravilo Gibanje Osveščeni prebivalci Slovenije. Na njem so policisti opravili 56 postopkov ugotavljanja identitete, zaznali so nekaj kršitev javnega reda in miru, pridržali pa so Ladislava Troho. Nekaj ur kasneje so se policisti odzvali drugače. Na Trgu republike se je zgodil veliki kolesarski demokratični roj. Več kot 3500 kolesarjev (to je uradna ocena policije) je dve uri krožilo pred parlamentom in po okoliških ulicah, policija pa je, očitno je bila zaradi velike množice ljudi nemočna, le usmerjala promet. Zaradi kolesarskega protesta za zdaj niso sprožili nobenega identifikacijskega postopka ali ugotavljanja kršitev odloka o omejevanju gibanja. Kaznovali so zgolj eno osebo, ki je uporabila petardo. Udeleženci kolesarskega protesta ne bodo kaznovani.

Ponovimo: v Ljubljani so najprej kaznovali protestnike, potem jih spet niso, protestniki prav tako niso bili kaznovani v Velenju, v Zasavju pa je policija prečesavala objave na Facebooku in iskala fiktivne organizatorje kolesarskega sprevoda. Medtem so na Obali kaznovali tiste, ki so se sončili na plaži, tisti, ki so tekli mimo, pa odloka niso kršili. Kje drugje po Sloveniji, recimo v Novi Gorici ali Mariboru, je policija znova ravnala popolnoma arbitrarno, enkrat tako, drugič drugače.

V demokratičnem roju kolesarjev in drugih posameznikov iz vseh krajev se rojeva novo protestniško gibanje.

Ustavni pravnik dr. Sašo Zagorc je že pred tedni v Mladini opozoril, da pri omejevanju človekovih pravic, kakršna je recimo pravica do združevanja in svobodnega gibanja, oblast ne sme ravnati arbitrarno. »Vlada mora vse svoje odločitve razumno predstaviti, ukrepi se ne smejo uvajati zaradi kapric, arbitrarnosti ali, bog ne daj, kakšnega političnega premisleka.« A ravno to se je zgodilo, Hojsovi poskusi omejevanja demokratičnih protestov so načrtno politično dejanje.

Ministrovi politični pritiski

Ustavni pravnik dr. Rajko Pirnat sicer ne vidi nobenih težav, kadar policija obravnava tiste, ki neposredno kršijo pravila, določena z odlokom o prepovedi gibanja in zadrževanja na javnem kraju. Torej, če se ljudje zadržujejo v skupinah, če ne nosijo zaščitnih sredstev, ko je to predpisano, če protestirajo na neprimerne načine. Bistveno bolj skeptičen je do dejanj notranjega ministra Aleša Hojsa, do njegovih navedb, da so protestniki storilci kaznivih dejanj. »Protestirati je mogoče drugače, vendar je vse to lahko kvečjemu prekršek, dvomim pa, da so bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja prenašanja nalezljivih bolezni. Za obstoj tega je potreben določen obseg dejanske nevarnosti za zdravje ljudi, ki po mojem mnenju ni bil dosežen. Ampak to bo v primeru obtožbe presodilo sodišče in to za vsak primer posebej.« S tem minister ni storil edine napake. »Ni primerno, da minister za notranje zadeve prek Twitterja poziva policijo na tak način. Minister seveda lahko da organu v sestavi ministrstva, kar policija je, usmeritve za delo, vendar tako, da jih pisno sporoči predstojniku tega organa, torej generalnemu direktorju. Objava na računu na Twitterju je politično agitiranje, saj je namenjena zlasti javnosti in ne hierarhičnemu komuniciranju znotraj ministrstva. Tako je minister, morda celo nehote, dal politično oznako temu zbiranju in s tem tudi celotni akciji policije dal politični predznak. Zdaj je nevarno, da je sicer upravičeno ravnanje policije, ki mora preprečevati in preganjati storilce prekrškov in morda tudi kaznivih dejanj, lahko videti kot politično motivirano.«

Tudi odvetnica in nekdanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar razmišlja podobno. Hojsu je na Twitterju zabrusila: »Minister, zdaj pa ga že pošteno lomite.« Nato je nadaljevala: »To, kar govorite, daleč presega vaša pooblastila. Minister ne more in ne sme dajati policiji usmeritev, za kakšno kaznivo dejanje bo nekoga ovadila ali za kakšen prekršek ga bo oglobila.« Zdravstvena inšpekcija je pri odločitvah in izdajanju glob avtonomna. Zapisano ne pomeni, da je minister »fikus«, a gotovo mu »ne pritiče, da grozi« ljudem, lahko pa policiji daje usmeritve, ki so zakonsko natančno opredeljene in omejene.

Minister Hojs je bil še pred tremi meseci direktor propagandne televizije Nova24tv. S tega vidika so njegova dejanja pričakovana. Njegovi tviti, njegove opazke o zdravnikih, ki sramotijo svoj poklic, o užaljenih novinarjih, ki podpihujejo proteste, o samovoljnih ustavnih sodnikih, o preobčutljivi informacijski pooblaščenki, njegovi napadi na vse, ki kritizirajo vladna dejanja in odločitve, so grobi, avtoritarni, samoljubni in manipulativni. Resnično so nevredni ministra demokratične vlade. Kot da bi minister Aleš Hojs prišel iz nekega drugega časa, kot da že skoraj tri desetletja ne živimo v demokratični družbi. Ministrovi tviti, žalibog, spominjajo na način razmišljanja, kakršnega je v nagovoru slovenski javnosti pred skoraj 30 leti uporabil srbski general Jugoslovanske ljudske armade Blagoje Adžić, ko je Ljubljani zagrozil s totalno vojno. Hojs nima v rokah topov in pušk, ima pa veliko politično moč. In poveljuje represivnemu organu.

Vsega tega seveda ne počne zaradi epidemije. To počne, da bi se on in SDS utrdila na oblasti. Točno zato poskuša omejevati tudi legitimne proteste, pri čemer namenoma pozablja, vendarle je predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, da se je ravno v protestniškem gibanju rodila demokratična Slovenija. Slovenska družba ni bolna zaradi epidemije, slovenska družba je bolna zaradi samovolje oblasti.

Vsi politiki ne razmišljajo tako kot Aleš Hojs, človek, ki je med prepovedjo prehajanja občinskih meja kosil travo pri taščini počitniški hiši, pa se za to dejanje, za kršenje odlokov lastne vlade, še vedno ni niti opravičil. Predsednik luksemburške vlade Xavier Bettel je v ponedeljek, ko je predstavljal rahljanje ukrepov za zajezitev epidemije, med drugim dejal, da je od 4. maja dovoljeno javno zbiranje posameznikov v skupini, ki ni večja od 20 ljudi. Še posebej je omenil možnost protestov, ki so po njegovem mnenju temelj svobodne družbe.

Tako ravnajo v drugih državah. V Sloveniji pa so po mnenju ministra za notranje zadeve kar vsi protestniki, tako počez in čez palec, potencialni storilci kaznivih dejanj. Ne samo protestniki, sumljivi so tudi ljudje, ki se sončijo, ali pa tisti, ki v manjših skupinah posedajo po mestnih parkih. Vsi so sumljivi. V demokratičnem roju kolesarjev in drugih posameznikov iz vseh krajev se rojeva novo protestniško gibanje. Natančno tega se boji minister Hojs.