Jelka Godec, vodja nabave

V javnost prihajajo nove podrobnosti o preplačanih nakupih mask in druge opreme za spopadanje z epidemijo covid-19, večina očitkov pa je usmerjena v ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška. Upravičeno, saj je prav Počivalškov resor, pod katerega spada zavod za blagovne rezerve, prevzel nase breme omenjenih nabav, s tem pa velik del odgovornosti zanje – in za sporne prakse, do katerih je pri tem prihajalo. Toda minister za gospodarstvo je zgolj eden od vidnih članov vlade, v katere je prst uperil žvižgač Ivan Gale. Iz njegovih razkritij, in tudi iz javno dostopnih informacij, pa je videti, da je zelo pomembno vlogo v ozadju ves čas igrala vidna članica SDS, predsednica strankinega odbora za zdravstvo Jelka Godec.

Prav Godčeva je bila namreč tista, ki je v prvi, kritični fazi, ko je bilo pomanjkanje mask najizrazitejše, navezovala stike z dobavitelji. In prav ti stiki so bili nato v veliki meri podlaga za posle, ki jih je sklenil zavod za blagovne rezerve. Godčeva je skrbno bdela nad izvajanjem teh kupčij, dajala navodila pristojnim, se sestajala z vodstvi bolnišnic in komunicirala z dobavitelji. Pri tem pa sploh ni imela ustreznih zakonskih pooblastil za tovrstne pogovore.

Ženska za posebne naloge

S svojim angažmajem pri nabavah zaščitne opreme se je Jelka Godec že zelo zgodaj začela tudi javno hvaliti. »Hvala vsem, da smo uspeli od včeraj do danes naročiti več milijonov mask,« je zmagoslavno oznanila na Twitterju že 17. marca. Vsekakor njena zahvala ni mogla biti izrečena v imenu zavoda za blagovne rezerve, saj je Janševa vlada šele 18. marca obvestila potencialne dobavitelje, da »postopke javnih naročil za nakup vse zaščitne opreme za preprečevanje širjenja virusa« odslej vodi omenjeni zavod. In kdo je te postopke vodil do tedaj? Uradno ministrstvo za zdravje, dejansko pa podpredsednica SDS Jelka Godec, formalno zaposlena kot poslanka državnega zbora.

Kot smo izvedeli iz virov blizu ministrstva za zdravje, je slednje začelo kupovati opremo za boj proti koronavirusu že pod vlado Marjana Šarca, ko je še pod vodstvom ministra Aleša Šabedra začelo iskati možne dobavitelje. To je bilo v skladu z ustaljeno prakso, po kateri je medicinsko opremo naročal pristojni resor, ne pa zavod za blagovne rezerve; kot je kasneje razkril Ivan Gale, ta za tovrstne postopke preprosto ni imel ustreznega strokovnega znanja. V samem začetku so nabave mask, rokavic, plaščev, pa tudi ventilatorjev in druge opreme, potekale prek ministrstva. Tudi Gale je potrdil, da je Šarčeva vlada za to pooblastila pristojni resor. Zato ni čudno, da je bila ena prvih potez Janeza Janše ob prevzemu oblasti, da si je zagotovil vpliv nad temi kanali. Naglica je osupljiva; vlada je bila v državnem zboru potrjena 13. marca, v petek, že v ponedeljek, 16. marca, pa je na ministrstvo za zdravje prišla Jelka Godec. A pomembne so podrobnosti: formalno namreč Godčeva ni imela nobenih pooblastil, še vedno je imela status poslanke državnega zbora; v tej vlogi je med drugim še zmeraj vodila preiskovalno komisijo za ugotavljanje domnevnih nepravilnosti pri programu otroške srčne kirurgije. Kljub temu je na ministrstvu dobila svojo pisarno, na vratih katere je bila tablica z nazivom »Jelka Godec, državna sekretarka« – čeprav za to ni bil izdan noben sklep vlade niti ni imela z ministrstvom sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi, ki bi ji omogočala, da zastopa državo. To je tudi povsem v nasprotju z 10. členom zakona o poslancih, ki jasno določa, da ti med svojim mandatom v državnem zboru ne smejo »opravljati druge funkcije ali dela v državnih organih«.

A Janše in Godčeve to ni zmotilo in poslanka SDS se je nemudoma lotila dela kot svojevrstna siva eminenca pri naročilih opreme za spoprijemanje z naraščajočim številom okužb s covid-19. »Ne potrebujemo le mask. Potrebujejo še drugo zaščitno opremo: obleke/plašči/očala za zdravstveno osebje, kot na primer: Medical protective clothing TYVEK protective overall (6B) TYVEK protective overall (5B) TYVEK protective overall (3B+4B),« je tvitnila 19. marca. Njen poziv je objavilo tudi strankarsko glasilo SDS Demokracija; ob citatu so poslanko Godčevo nepremišljeno že predstavili kot »državno sekretarko zdravstvenega ministrstva«.

V središču poslov

Dejansko se je njeno imenovanje na ta položaj res zdelo samo še formalnost. Premier je na ministrstvu želel imeti človeka, ki mu lahko zaupa in ki bi nadziral ministra Tomaža Gantarja iz stranke DeSUS. Godčeva, podpredsednica SDS in predsednica strankinega odbora za zdravstvo, je bila logična izbira. Jelka Godec je sicer profesorica fizike, od leta 1997 je poučevala na srednji šoli za turizem v Radencih, od leta 2006 do vstopa v politiko pa je vodila Ljudsko univerzo v Šentjurju pri Celju.

Kljub pričakovanju pa vlada ni formalno uredila statusa Jelke Godec na ministrstvu za zdravje in jo tudi uradno imenovala za državno sekretarko. Janša je namreč čakal, da kot predsednica zaključi delo omenjene preiskovalne komisije v državnem zboru, saj naj bi mu njeno poročilo priskrbelo gradivo za kompromitiranje nekdanje zdravstvene ministrice Milojke Kolar Celarc iz stranke SMC – kar bi lahko pomenilo dodaten vzvod pritiska na koalicijsko partnerico. Takšni priložnosti pa se vrh SDS ne odreče zlahka.

Jelka Godec je na ministrstvu za zdravje v pisarni državne sekretarke brez ustrezne pravne podlage delala deset dni. Po naših informacijah je bila njena prva poteza, da je od uslužbencev ministrstva zahtevala, da ji na njen strankarski elektronski naslov prepošljejo vse ponudbe, ki so jih zbrali do njenega prihoda. Nato je sama pospešeno navezovala stike z dobavitelji mask in druge opreme za potrebe preprečevanja okužb s koronavirusom, pri čemer je vsa komunikacija tekla prek njenega strankarskega elektronskega naslova. Uradna pošta, ki ima jasna pravila, je začela potekati prek strankarskega strežnika.

Na strankarski elektronski naslov je Godčeva tako 17. marca prejela tudi mnenje strokovne skupine zdravnikov o šibkostih in vprašljivosti ventilatorjev, ki jih je državi ponujalo podjetje GenePlanet. In s strankarskega naslova je Jelka Godec 19. marca poslala sporočilo ministroma Počivalšku in Toninu, Počivalškovemu sekretarju Alešu Cantaruttiju, direktorju zavoda za blagovne rezerve Antonu Zakrajšku in še trem zdravnikom: »Prosim gospoda Cantaruttija oziroma pristojne za nabavo, da takoj javijo, ali gredo v nabavo. Strokovno je zagotovljeno, da bo zadeva ok.« Elektronsko sporočilo se je nanašalo na respiratorje, ki jih je državi neuspešno ponujal podjetnik Žiga Vavpotič.

Seznam preverjenih

Jelka Godec je torej pri spornih naročilih zaščitne in medicinske opreme igrala izredno pomembno vlogo. Čeprav je bila formalno le poslanka državnega zbora, so se nanjo obračali vsi ključni deležniki – od drugih ministrov in državnih sekretarjev do dobaviteljev in celo zdravnikov, ki so presojali o ustreznosti ponujenega blaga. Še več, po naših podatkih je imela prav poslanka Godčeva ključno besedo pri oblikovanju omenjene strokovne skupine; v njej je za področje ventilatorjev pristojen kirurg Marko Noč, sicer glavni sodelavec parlamentarne preiskovalne komisije o preplačilih žilnih opornic – ki jo je kot predsednica vodila prav Jelka Godec.

Ko je vse nabave dokončno prevzel zavod za blagovne rezerve, se je po besedah Ivana Galeta pri vodstvu nemudoma zglasila Jelka Godec.

Janševa nameščenka na ministrstvu za zdravje, ki ni imela nobenih pooblastil, je imela torej popoln pregled nad vsemi vidiki spornih nabav mask in druge opreme med epidemijo. Komunicirala je z dobavitelji, seznanjena je bila z medicinskimi vidiki nabav in bila v stalnem stiku z ostalimi deležniki, ki so v imenu vlade izvajali te posle. Zdravnik Rihard Knafelj, član omenjene zdravniške skupine, je za Mladino potrdil, da je vse ponudbe ventilatorjev skupini v strokovno presojo s svojega elektronskega naslova pošiljala prav Jelka Godec. Tolikšne moči ni imel nihče – niti sveže interpelirani Zdravko Počivalšek, niti v neobvladljive posle pahnjeni Anton Zakrajšek, niti zdravstveni minister Tomaž Gantar, ki bi mu morala biti Godčeva pri svojem početju podrejena. Iz ministrstva za zdravje so nam pojasnili, da je bila „vloga Jelke Godec v zbiranju in posredovanju ponudb na pristojno ministrstvo za gospodarstvo“. Ob tem so poudarili, da poslanka ni sodelovala pri sprejemanju končnih odločitev.

Toda njenega vpliva nanje ni moč zanikati. Ko je vse nabave dokončno prevzel zavod za blagovne rezerve, se je po besedah Ivana Galeta pri vodstvu nemudoma zglasila Jelka Godec. S seboj je prinesla seznam podjetij, s katerimi naj bi sklenili pogodbe o naročilih zaščitne opreme. Gale je razkril, da naj bi »Godčeva poslala neko tabelo«, uradno potrjenih potreb pa na zavodu nikoli niso imeli; kasneje so kupovali tudi stvari, ki jih na tabeli ni bilo – vseeno pa je ta seznam pomenil osnovo za stike z dobavitelji spornih mask in druge opreme. A še bolj srhljiva, pa tudi kontroverzna, je Galetova trditev, da naj bi Jelka Godec na zavod prinesla še nekaj drugega – prisluškovalne naprave; kot je poslanka razkrila v Tarči, naj bi ji Gale o tem celo pisal v elektronskem sporočilu, njegove očitke pa je označila za »žaljive«.

Na koliko stolčkih je mogoče sedeti naenkrat

Ves ta čas je imela Jelka Godec uradno zgolj status poslanke državnega zbora; še 24. marca se je kot predsednica parlamentarne preiskovalne komisije podpisala pod vmesno poročilo o ugotavljanju nosilcev javnih funkcij na programu otroške kardiologije. Že dan za tem jo je Janša imenoval na položaj državne sekretarke v svojem kabinetu, položaj je formalno zasedla 26. marca. Deset dni je torej Jelka Godec v nasprotju z zakonom o poslancih uradno delovala kot poslanka parlamenta in pisala svoje poročilo, brez uradnih pooblastil pa je ob tem še usklajevala nakupe zaščitne in medicinske opreme, komunicirala z dobavitelji, kadrirala vladno strokovno zdravniško skupino in hodila na sestanke na zavod za blagovne rezerve, menda pa tudi po posameznih bolnišnicah, vključno z UKC Ljubljana. »Ponudbe za maske in ventilatorje so deževale ... Minister za zdravje me je prosil za pomoč kot bodočo državno sekretarko,« se je v oddaji Tarča na soočenju z Galetom branila Jelka Godec.

Svoje početje je nadaljevala tudi po imenovanju v kabinet predsednika vlade. Šestindvajsetega marca je vodji kabineta Zdravka Počivalška – spet s svojega SDS elektronskega naslova – poslala »podatke še enega slovenskega podjetja, ki izdeluje maske. So že poslali ponudbo na naslove MGRT, vendar brez odziva. Na dan proizvedejo do 150.000 mask.« Šlo je za Zaščito Lukač, ki je maske izdelala iz papirnatih serviet proizvajalca Seti in jih z lepim dobičkom prodala državi. Kot ostali dobavitelji, pri katerih so se pojavili očitki o preplačilih ter povezavah s SDS, je tudi Zaščita Lukač kategorično zanikala vsakršne obtožbe. Jelka Godec pa je tudi po neposrečenem in spornem »prostovoljnem« delu na ministrstvu za zdravje in še po uradnem prihodu v Janšev kabinet v posmeh omejitvam zakona o poslancih delovala tudi kot poslanka državnega zbora; 30. marca, torej štiri dni po tem, ko je že zasedala položaj Janševe sekretarke, se je Godčeva podpisala še pod svoje ločeno mnenje o vmesnih ugotovitvah parlamentarne preiskovalne komisije o otroški srčni kirurgiji.

POPRAVEK

Žiga Vavpotič nikoli ni državi ponujal respiratorjev

V prispevku »Jelka Godec, vodja nabave« z dne 8.5. 2020, objavljenem v tedniku Mladina in na spletni strani mladina.si, je bila navedena neresnična in zavajajoče navedba o mojem poslovnem delovanju.

V prispevku trdite, da »elektronsko sporočilo se je nanašalo na respiratorje, ki jih je državi neuspešno ponujal podjetnik Žiga Vavpotič«.

Sam se ne ukvarjam s prodajo medicinske opreme, tako da državi nisem ponujal ničesar. Zdela pa se mi je državljanstva dolžnost, ne dobra volja ali želja po samopromociji ali poslovnih priložnostih, da izkoristim vse svoje potenciale, poslovne povezave in osebne stike za pomoč in tudi donacije in da v najtežjih časih poskrbim (popolnoma pro bono), da bo država imela čim več ponudbe, na podlagi katere se bodo potem odločili pristojni, kaj bodo kupovali. Tako je respiratoje ponujal državi nekdo drug (kar bi novinar lahko preveril), v elektronski pošti pa sem se znašel, ker sem posredoval ustrezne naslove, kam mora ponudba biti poslana. To ni bil edini tak primer, saj sem pomagal najti vsaj 5 različnih ponudnikov. Zavedam se, da takšni ljudje danes izpademo največji bedaki, ampak če bi se moral odločati še enkrat, bi ravnal popolnoma enako. O tem, kakšna bi bila debata, če bi se v Sloveniji zgodil italijanski scenarij, pa prepuščam razmišljanje tistim, ki v tej državi še zmorejo misliti z lastno glavo.

Žiga Vavpotič

Ljubljana, 9.5. 2020