Sveti Jožef, Janez Janša in 1. maj

Janez Janša se je v prvomajski poslanici spomnil katoliškega svetnika

Te dni, ko sta minila dva državna praznika, se je zdelo, da za predsednika vlade Janeza Janšo obstaja zgolj eden. Konkretneje, državljanom in državljankam, prebivalcem in prebivalkam Slovenije je voščil zgolj ob 1. maju, prazniku dela. Ob 27. aprilu, dnevu upora proti okupatorju, ni pripravil nobene poslanice ali nagovora, modrih misli ali voščila.

To je logično, Janša ima s počastitvijo obletnice ustanovitve Osvobodilne fronte že dolgo težave, zanj je spomin na sestanek v Vidmarjevi vili ideološko potvarjanje zgodovine, ne pa začetek boja proti okupatorju. Osvobodilna fronta naj bi bila predvsem prevara za izvedbo komunistične revolucije. Zato je zanj čaščenje tega dogodka nekaj nezaslišanega.

In 1. maj? Praznik, za katerega je SDS nekoč dejala, da so ga leta 1941 v Trbovljah skupaj praznovali komunisti in nacisti?

Drugače kot na 27. april se je premier v drugo vendarle oglasil. Govoril je o razmerah, ki niso primerljive z ničimer doslej, govoril je o uspehu, ki so ga marljivi člani vlade izbojevali v spopadu z virusom, omenil je univerzalni temeljni dohodek, svobodo, solidarnost in pravičnost. To je gotovo pohvalno in opogumljajoče.

A od predsednika vlade, ki se mu zdi velikonočna poslanica pomembnejša od poslanice ob državnem prazniku – 11. aprila je veliko govoril o tem, kako v temnih časih človeštvo kliče Boga –, je bilo pričakovati, da se bo tudi ob delavskem prazniku spomnil na božje korenine delavcev, Slovenije in vsega stvarstva. To se je v resnici zgodilo. Janez Janša je za 1. maj, za mednarodni praznik dela, posebej opomnil, da je to tudi praznik katoliškega svetnika svetega Jožefa delavca.

Kdo je torej ta zgodovinska osebnost? Je Jožef pel Internacionalo? Se je v Chicagu, Parizu, Nemčiji, na Zaloški ulici boril za delavske pravice?

Sveti Jožef je postal zavetnik delavcev 1. maja 1955, ko je papež Pij XII. vpeljal ta praznik. Jožef, ki je bil za življenja tesar ali mizar, bolj pa je znan kot Marijin mož in Jezusov krušni oče, naj bi predstavljal, tako piše na uradni strani katoliške cerkve, zgled za vse delavce in delodajalce. »Vsi subjekti civilne družbe si morajo prizadevati za urejeno razmerje med delom in kapitalom ter z dialogom urejati delavska vprašanja, neomejeno konkurenco ekonomske moči in varovanje osebne lastnine, ki je namenjena družbeni funkciji.«

Hvalevredno sporočilo. A zgolj ena opomba, katoliška cerkev je sv. Jožefa povzdignila v zavetnika delavstva predvsem zato, da bi vzela veter iz jader delavskim in levičarskim gibanjem, ki so takoj po drugi svetovni vojni v svetu pridobivala moč. To, da se danes nanj sklicuje premier Janša, pa preprosto pomeni, da tudi sam želi politično moč črpati iz družbenega ugleda, kakršnega ima katoliška cerkev v Sloveniji.

Veliko nekdanjih komunistov se je spreobrnilo, nekateri tudi zato, da bi, kot je pred debelima tisočletjema zapisal Aristotel, ustvarjali vtis, da so nadvse pobožni, saj se podložniki manj bojijo trpeti karkoli nezakonitega od tistih, ki jih štejejo za verne in spoštovalce bogov.