Politik Janševega kova je absolutna javna osebnost, novinar pa ne

Argumentacija sodišča, ki trdi, da bi priznanje tožbenega zahtevka novinarke poseglo v politično svobodo izražanja Janeza Janše, je sprevržena

V Društvu novinarjev Slovenije smo zgroženi ob odločitvi vrhovnega sodišča, ki je zavrnilo tožbo Mojce Šetinc Pašek zaradi žaljivega čivka Janeza Janše. Odločitev sodišča, pri kateri ugotavljamo odklon od ustaljene sodne prakse, ima nedvomno zastraševalni učinek za vse novinarje, ki so dnevno deležni osebnih žalitev, sramotenja in groženj na družbenih omrežjih, le zato, ker v skladu z etičnimi in profesionalnimi standardi opravljajo svoje delo.

Sodišče je ugodilo pritožbi toženca in razveljavilo predhodni odločitvi sodišč. Sprevržena pa se nam zdi argumentacija sodišča, ki trdi, da bi priznanje tožbenega zahtevka novinarke poseglo v politično svobodo izražanja Janeza Janše.

Sprašujemo se, kje potem sploh so meje svobode govora in kaj vse je dovoljeno izreči, očitati ali morda celo storiti novinarjem. Sodišče je izenačilo politika in novinarko in v bran vzelo svobodo političnega izražanja. Ocenilo je, da gre za enakovredni javni osebnosti, ki morata v imenu dopuščanja javne razprave prenesti tudi žaljive komentarje in kritiko. S tem se ne moremo strinjati, saj žaljenje novinarjev (nenazadnje pa žaljenje kogarkoli) prav nič ne prinese k odprti javni razpravi; nasprotno – duši jo, omejuje in ji škodi.

Razmerje med politikom in novinarjem tudi nikakor ni enakovredno, politik Janševega kova je absolutna javna osebnost, novinar pa ne. Poleg tega ima novinar posebno ustavno pozicijo, kar zadeva svobodo izražanja. Politik v nastopu proti novinarju nima politične svobode izražanja, saj novinar ni politik, nasprotno; novinarjeva funkcija je ravno nadzor oblasti in politike.

Novinar ima posebno ustavno pozicijo, kar zadeva svobodo izražanja. Politik v nastopu proti novinarju nima politične svobode izražanja, saj novinar ni politik, nasprotno; novinarjeva funkcija je ravno nadzor oblasti in politike.

Sodišča bi novinarje morala ščititi pred zastraševalnim učinkom, ki jih imajo takšne in podobne izjave na novinarje. Seveda novinarji nismo nad kritiko in seveda moramo prenašati tudi ostro argumentirano kritiko. Ni pa nam treba prenašati neutemeljenih žaljivk, kar primerjanje novinark s prostitutkami po našem mnenju nedvomno je. Dejstvo, da tega ni prepoznalo vrhovno sodišče in da je dalo prednost domnevni pravici do političnega izražanja politika nad osebnim dostojanstvom in profesionalno integriteto novinarke in ženske, je zastrašujoče in žalostno.

Ko so novinarsko ekipo skoraj povozili ali novinarki grozili s posilstvom, sta bila povzročitelja obsojena le na pogojno kazen, ko novinarjem grozijo s smrtjo, tožilstvo odstopi od pregona, ko novinarko vodja opozicije, trenutno pa predsednik vlade zmerja s prostitutko, pa sodišče zaščiti »svobodo političnega izražanja«.

Sprašujemo se, kam naj se novinarji sploh še obrnemo po zaščito naših osnovnih človekovih in profesionalnih pravic.