Ne vrag, le sosed bo mejak

Fabrika
Bevkov trg 1, Nova Gorica
Tel.: 041 535 148
V mirnem času je Fabrika delala vsak dan od jutra tja do poznih nočnih ur; zdaj je vse skupaj bolj nedorečeno, ampak načeloma kuhajo sredi dneva in potem spet zvečer. Preveri!

Ambient:
fabriška terasa je prostorna, zračna in – kar je ob muhavosti vremena še najbolj pomembno – pokrita

Napitki:
zbirka najrazličnejših buteljk je kar impresivna, s šampanjskimi magnumi, bordojskimi zgornjeligaši in gravnerjem vred; na kozarce točijo po tri bela in rdeča, večinoma briška

Dostopnost:
trenutno je parkiranje v Novi Gorici še brezplačno, prostora je dovolj, tudi za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
tatarski biftek ocvrta trska

Ne tako fino:
sladiški program

Bruskete so stale 3, burger in fish & chips 9,9, tatarski biftek 15, bržolni stejk 22, čokoladni fondant pa 4,9 evra.

»Prejšnji teden smo šli iz bajte, zdaj gremo iz občine! Do konca, do državne meje!« je na Konzumovi planerski seansi novopridobljeno svobodo gibanja prek vseh meja skušal izkoristiti dežurni šofer in za svojo pripravljenost sesti za volan požel navdušenje inšpektorata. Glede na intrigantna sporočila z zahodne meje je bil tudi cilj potovanja jasen – poglejmo, kaj se dogaja v novogoriški Fabriki. Ta je namreč ondan precej razburkala javnost na oni strani meje, ko je objavila, da lahko njene v predkoronskem času silno priljubljene burgerje italijanskim gostom dostavi k mejni črti na Trgu Evrope, kjer se simbolno stikata in v eno mesto zlivata obe Gorici. V zrak so skočili predvsem nestrpnejšim političnim opcijam naklonjeni Goricijani, ki so v vsem skupaj videli hudo provokacijo in nelojalno konkurenco domačim ponudnikom hrane ter zagnali velik časopisni in celo poslanski vik in krik. Konzumovi fabrikante vsekakor razumemo – če namreč evroideja o prostem pretoku blaga še vedno velja, potem naj bi veljal tudi čez mejo p(r)odani hamburger. Sploh, če so bombetko (odlične so!) zanj spekli v italijanski pekarni, meso pa je dobavil italijanski distributer. Če ne drugega, pa je poteza Fabrike opozorila na milo rečeno čudno situacijo, v kateri so se zdaj znašli prebivalci obeh Goric, ki so bili vseskozi spodbujani tudi k praktičnemu razumevanju dejstva o padlih mejah.

No, nas so bolj kot družbenopolitične posledice zanimali kulinarični vzroki in bralstvu lahko poročamo, da je Fabrika tudi v postapokaliptičnem obdobju zgledno organiziran in upravljan gastrobar s prijaznim, pozornim in učinkovitim strežnim osebjem; da so se (še posebej šoferju) cedile sline ob hudo dobro založenem vinskem regalu, ki smo ga gledali skozi stekleno steno, in da je tudi postrežena nam košta presegla pubovsko-barska pričakovanja. Paradižnikova žlehtnoba na brusketah je preprosta, a odlična; tatarca sekljajo na roko, ga začinijo še s soljo in poprom, dodatke (rumenjak, gorčična in začimbna omaka) pa prinesejo posebej in mešanje prepustijo gostu; kose sveže trske povaljajo v panko drobtinah in jih ocvrejo v eno najbolj hrustljavih in v vseh pogledih najboljših pohanih rib ever (škoda, da so se pri prilogi ustavili pri navadni majonezi); burgerje oblagajo zmerno (bostonskega le s sotirano hruško, stiltonom in omako) in pustijo sijati uležanemu, srednje pečenemu mesu in masleni bombeti; zorjen (o, blagodati karantenskega čakanja) bržolni stejk argentinskega goveda spečejo na krasno sočen medium, ob katerem kaj drugega kot fletno tanko narezane popečene zelenjave in glaža rdečega niti nismo potrebovali. Bi pa razmeram navkljub radi imeli svobodo izbire tudi pri cukrih, še posebej, ker oni čokoladni fondant pač ni bil kaj posebnega.

Novogoriška Fabrika je simpatičen lokal, ki brez nepotrebnega spakovanja streže preprosto, a pozorno pripravljeno hrano iz odličnih sestavin. Upamo, da jim meje tam okoli čim prej odpró.