Smrt fašizmu, svoboda narodu

Pravzaprav sem za hip omahovala: naj dam temu zapisu naslov Svoboda, enakost, bratstvo ali Smrt fašizmu, svoboda narodu. A drugo ta hip bolj izraža, kar mislim, čutim, doživljam.

Devetega maja sem gledala ruski televizijski kanal. Ne ker bi gojila kake posebne simpatije do Stalina ali Putina; razlogov je veliko. Eden je gotovo ta, da Sovjetsko zvezo povezujem z očetom, ki je verjel v družbeni red (dokler ga ni razočaral), ki naj bi ga uresničevala ta dežela. Drugi je z metkom preluknjana ruska vojaška kapa, ki smo jo dobili od stare mame – pregnanke med drugo svetovno vojno. Pobrala jo je v neki slavonski vasi pred hišo, v kateri je stanovala, potem ko so mrtvega mladega fanta, rdečearmejca, odnesli, njegovo kapo pa pustili. V vojni proti fašizmu je bilo ubitih več kot dvajset milijonov državljanov Sovjetske zveze; ta fant je bil eden izmed njih. Zaradi ruske vojne poezije in otožnih pesmi o cestah, meglah, večerih v zemljankah, rodnem kraju, ljubezni. Zaradi jezika, ki mi je blizu. Zaradi zgodb s Severnega Kavkaza, kjer sem v zadnjih desetletjih trikrat preživela dan zmage. Zgodb, ki so med ljudmi tako žive, kot bi se zgodile včeraj. O tem, kako so fantje – dedki, pa tudi babice – goljufali in ponarejali dokumente, da so lahko vstopili v Rdečo armado. Najlažje je bilo pogoljufati, če je v dokumentu pisalo, da si star 16 let. Številko 16 je bilo mogoče zlahka spremeniti v 18. Pa zgodba o babici, pri kateri je stanoval nemški oficir, ki je svoje stanodajalce tepel, in o njegovem adjutantu, ki je bil prijazen človek in je dajal otrokom čokolado. Ko se je Rdeča armada neke noči približala mestu, je babica zbudila adjutanta in mu povedala, kod naj zbeži. Oficirja pa ni zbudila in so ga zajeli. Morda tudi zaradi filma o sinu polka – dečku, ki ga je kot številne druge v času vojne posvojila takšna ali drugačna formacija Rdeče armade ali sovjetskih partizanov. To me je spomnilo, da so tudi v Jugoslaviji s partizani hodili in se borili otroci, ki so jim na Kozari ali kje drugje poklali starše in niso imeli nikogar razen svoje čete. Morda pa sem gledala moskovsko televizijo tudi zato, ker v tem času na slovenski nacionalni televiziji niso predvajali ničesar o drugi svetovni vojni.

Na nas je, da preprečujemo nadvlado sistemov zla, kakršen je fašizem, in varujemo sisteme, ki slonijo na svobodi, enakosti, človečnosti, demokraciji, preden se v njih pojavi zlo.

Na ruskem TV-kanalu so prikazali pogovore z veterani. Gledala in poslušala sem njihove zgodbe in petje Katjuše. Eden je bil iz Naljčika, glavnega mesta severno-kavkaške republike Kabardino-Balkarije, kjer so mi pred leti na isti praznik pripovedovali o masovnem poboju več sto oseb. Mrtvi ali ranjeni so popadali v jarek, katerega so si morali najprej sami skopati. »In potem,« so rekli moji pripovedovalci, »je zemlja še tri dni valovala nad trupli, ker vsi zakopani še niso bili mrtvi«. Morda so zemljo dvigovali le plini iz trupel. Veteran na televizijskem ekranu zaključi svojo zgodbo: »Ko je bilo konec vojne, sem bil star 20 let in 6 mesecev ter sem bil komandir tankovske čete.«

Vedno znova sem presenečena, ganjena nad živostjo spomina in spoštovanjem ljudi iz nekdanje Sovjetske zveze do tistih, ki so zavarovali deželo in svet pred fašizmom. In težko mi je, ne zdi se mi niti prav niti pravično, da smo v naših krajih tako mlačni, celo indiferentni do praznika zmage nad fašizmom. Če pogledate dogajanja in objave, boste videli, kako malenkostno je vse. To pišem ob vsem spoštovanju do velike večine slovenskih medijev, ki si v tem času zaradi poštenega in kritičnega odnosa do dogajanj res zaslužijo globok poklon. Kot bi nam fašizem ne pomenil veliko in zato tudi ne zmaga nad njim. Vojne, masovne morije so resda del človeške zgodovine. Toda kar je storil fašizem, je kvantitativen in kvalitativen skok naprej v zgodovini zla človeštva. Industrializacija morije na eni strani in izbris človečnosti pri milijonih sicer normalnih ljudi, ki so se zavzemali za fašizem, je precedens v zgodovini človeštva. Imam svojo intimno podobo dogajanja in ljudi v drugi svetovni vojni in ne potrebujem javnih priznanj za tiste, ki smo jo doživeli. Morda me mlačnost našega odziva na praznik zmage nad fašizmom in odsotnost zgodb naših veteranov na kakem velikem dogodku niti ne bi toliko prizadela, ko ne bi bili priča ponovni oživitvi in razvoju fašizma v Evropi. To vsi vemo, vsi govorimo o tem. A se z redkimi izjemami obnašamo, kot da tega ne čutimo, ne zaznavamo, se ne zavedamo.

Ne gre le za to, da so desetine milijonov mrtvih ustavile zlo, ki bi lahko preplavilo planet. Gre tudi za med Slovenci tako spoštovano in opevano domovino, domoljubje, patriotizem. Kar pozabili smo, kakšna bi bila pod fašizmom Slovenija in katere jezike bi govorili na našem ozemlju. Torej ne le Smrt fašizmu, ampak tudi Svoboda narodu.

Greh našega boja proti fašizmu je, da se mu je pridružil, se z njim prepletel boj za enakost, za odpravljanje izkoriščanja človeka po človeku, kot smo nekoč govorili. Po osamosvojitvi smo zakorakali drugam in obsodili vse, kar smo dosegli na povojni poti. Ljudje smo različni, dobri in slabi, in še več – vsak ali skoraj vsak nosi v sebi in dobro in zlo. Ni idealnih ljudi, prav tako ni – vsaj v stvarnosti ne – idealnih družb. Kaj se bo udejanjilo pri posameznem človeku, pri skupini ljudi, v skupnosti je odvisno od tega, kaj vladajoči sistem formalno ali neformalno spodbuja in nagrajuje. Navsezadnje ne moremo reči, da je v Sloveniji po propadu socializma število lopovov naraslo, ker so se geni ljudi spremenili. Preprosto so bile, kot v drugih posocialističnih deželah, ustvarjene stvarne in moralne okoliščine za ropanje, krajo, goljufanje na veliki nogi. Tudi v socializmu so se dogajale take reči, toda še zdaleč ne v tolikšnem obsegu. In predvsem ne v takem moralnem kontekstu. V socializmu si skrival, da si bogat, v sedanji ureditvi in vrednotnem sistemu se s svojim bogastvom razkazuješ in se bahaš. Številni ljudje skrivajo svojo revščino, ker biti reven pomeni biti luzer, nevreden uspeha in spoštovanja.

Ko primerjamo zločine enih in drugih – fašistov in antifašistov, denimo nemška koncentracijska taborišča, poboje Judov, Romov, Slovanov in stalinske čistke, ni osnovna razlika v številu milijonov ljudi, ki so trpeli, bili umorjeni. Osnovna razlika je v tem, ali so bila zla dejanja storjena kot legitimna praksa in vrednota uveljavljanja nadvlade arijskega nadčloveka, ki ima pravico pobiti velik del človeštva, ga zasužnjiti ter si prilastiti njegovo zemljo in dobrine, ali kot aberacija, odklon, četudi grozljiv in masoven v okviru sistema, ki razglaša vladavino svobode, enakosti, bratstva med ljudmi kot vrhovno družbeno vrednoto. Žal delujemo in živimo v svetu približkov in ni še tako idealne družbene ureditve ali filozofije, ki ne bi vsebovala zločinov, kakršni so bili na primer storjeni v krščanstvu pod inkvizicijo ali v križarskih vojnah. Na nas, tukaj in zdaj živečih ljudeh je, da preprečujemo nadvlado sistemov zla, kakršen je fašizem, hkrati pa varujemo sisteme, ki slonijo na svobodi, enakosti, človečnosti – danes bi dodali še demokracijo pred pojavi zla.

Greh našega boja proti fašizmu je, da se mu je pridružil, se z njim prepletel boj za enakost, za odpravljanje izkoriščanja človeka po človeku.

Devetega maja sem po televiziji poslušala Rastka Močnika, ki je v (nekaj let stari) oddaji o Pesmih upora komentiral partizansko pesem. Povedal je, da se dandanes vse vrednote socialnih gibanj za človečnost in pravičnost razgrajujejo. Namesto bratstva in solidarnosti prevladujeta in imata visoko vrednost individualizem in egoizem, namesto enakosti rastejo socialne razlike in neenakost, demokracija se počasi spreminja v instrument omejevanja obljubljene svobode in nespoštovanja človekovih pravic (slednje velja predvsem ob predpostavki, da so tudi afriški revni narodi, ljudstva v oboroženih konfliktih, ali denimo tisti, ki so le begunci, tudi ljudje).

Veliko nas je, ki tožimo, lamentiramo nad družbenimi dogajanji. Zdi se, da je kapital dobil funkcionalno avtonomijo, se odcepil od ljudi (kar je množina od besede človek), si podredil politiko in državno oblast. Prav zanimivo je, kako se v svetu svobode in možnosti demokratičnega odločanja o lastni usodi čutimo nemočne. »No, kaj pa naj naredimo? Kaj svetuješ?« Ne vem. Ampak najmanj, kar lahko storimo, je, da se izrazimo, torej povemo, kaj mislimo. Lahko s svojim delovanjem prispevamo majhen, a zaznaven korektiv vrednotam in praksi neoliberalizma. Lahko združimo ustvarjalne energije in poskušamo izumiti, začrtati novo pot. Navsezadnje je število mislecev, piscev, aktivistov, ki bi želeli to pot graditi, ogromno. In pomembno je, da ohranimo vero in upanje v drugačno pot razvoja človeštva. Morda vse to zveni zanesenjaško in idealistično, zlasti v svetu, kjer lahko prej pričakujemo, da bomo ustvarili sožitje z roboti in stvori, kombinacijo človeka in umetne inteligence, z nekakšnimi kiborgi, kot pa razvijali varno in asimptotično plemenito sožitje med ljudmi. Pa vendar, dokler smo še ljudje med ljudmi, poskušajmo zagotoviti Smrt fašizmu in svobodo ljudem, pa tudi obnovimo geslo neke druge revolucije, ki je za človeštvo veliko spremenila in pridobila: Svoboda, enakost, bratstvo.