Brez strahu 

V nedeljo zvečer, dva dni po velikih kolesarskih protestih, sta v studiu nacionalne televizije sedela ugledna gosta. Eden je bil Dimitrij Rupel, nekdanji dolgoletni minister za zunanje zadeve, ki danes piše javna pisma in spomenice v podporo ponovnemu političnemu sopotniku Janezu Janši in njegovi vladi. Na drugi strani je bil pesnik Boris A. Novak, prejemnik velike Prešernove nagrade in eden izmed 118 podpisnikov pisma »Foruma za demokracijo«, ki opozarja, »da so posegi nove vlade v ustanove nadzora dokaz avtoritarne oblasti«. Dimitrij Rupel in Boris A. Novak sta bila nekoč sodelavca, skoraj prijatelja, bil je to čas oblikovanja in nastajanja Nove revije, kulturniške revije, ki je v osemdesetih letih v socialistični Sloveniji začela odpirati prostore svobode. Ni bila edina, ki je to počela. A bila je pomembna.

Sedela sta torej dva stara znanca in pod taktirko novinarke Tanje Gobec govorila o protestih zoper novo vlado. Njuna pogleda sta zelo simptomatična. Rupel je hvalil Janeza Janšo, protesti pa so bili zanj nekaj nerazumljivega. Ali kot je dejal: »So protesti in so protesti, so protesti, ki so utemeljeni, so pa protesti, ki so popolnoma neutemeljeni. In ta petkov je štos. Je hec.« Boris A. Novak je bil v svojem pogledu stvarnejši. Dejal je, da bi se morala vlada omejiti na boj z epidemijo in ne izkoriščati tega stanja za oženje političnih in demokratičnih svoboščin. »Svoboda ni samostalnik, ampak glagol. Za svobodo se je potrebno boriti, to je prostor, ki ga nujno potrebujemo za dihanje. To je bil tudi projekt Nove revije in to je v tem trenutku tudi to izjemno inovativno protestno gibanje, ki doživlja absolutno pretirane diskvalifikacije.«

Veliko je razlogov, zakaj so protestniki znova napolnili ulice slovenskih mest. Ene motijo poskusi koruptivnih dejanj pri nabavi zaščitne opreme. Drugi ne vidijo pravega smisla v epidemioloških omejitvah gibanja, ker pač ne zaupajo oblasti. Tretje moti način vladanja, motijo jih oholost, avtoritarnost, podcenjevanje, moti jih demonizacija vseh, ki povzdignejo glas zoper vladne odločitve. Pa naj bodo to kulturniki, profesorji, zdravniki, javni uslužbenci, televizijski montažerji, policisti, socialni delavci, nevladne organizacije, kdorkoli se oglasi. Vsakršna kritika te vlade je hitro izpostavljena ustrahovanju in grobim napadom. V resnici stvari dobivajo grozljive razsežnosti. Živimo v družbi, kjer je mogoče napasti kogarkoli in kakorkoli.

Poskusi utišanja

Jaša Jenull je gledališki režiser, ulični umetnik, ki že ves čas epidemije pripravlja kratke, humorne filmčke, s katerimi se, kot pravi, »odziva ne nevzdržno situacijo, ki jo vzpostavlja sedanja vlada. Zdravstveno krizo izkorišča za zlorabo demokratičnih institucij, klientelizem, krčenje človekovih pravic, napade na medije, militarizacijo, politično obračunavanje in sejanje razdora.« Njegove intervencije so strogo politične, posnetki imajo po več tisoč ogledov. »V teh stresnih časih nujno potrebujemo razvedrilo in humor. Če umetniki, znanstveniki in aktivisti ne bomo opravljali svojega poslanstva, se bodo ljudje množično obračali k teoretikom zarot ter ideologijam strahu in sovraštva,« še razmišlja Jenull. Jaša Jenull je sicer redni udeleženec kolesarskih protestov, vedno viden in zaznaven, saj snema kratke filme, mnogi ga vidijo kot simbol kolesarskih protestov.

Zaradi svoje politične umetnosti je Jenull hitro postal tarča internetnih trolov in pridruženih jim politikov. Demokracija in Nova24tv sta začeli pisati o njegovih starših, minister za notranje zadeve Aleš Hojs je policijo pozval, da naj ga kaznuje, saj naj bi bil prav on organizator petkove kolesarske povorke, Božidar Novak, ki je nekoč vodil družbo Media Polis, ki je v prvi Janševi vladi skrbela za posredovanje oglasov podjetij v državni lasti, pa je javno objavil (napačen) naslov njegovega prebivališča. Enako je storil poslanec SDS Tomaž Lisec. Jenull je tako hitro, v nekaj urah postal »mamin sinek«, »brezdelnež«, »udbovski štipendist«, »privilegiranec«. V trenutku je postalo vse, kar je počel v življenju, javno in sporno.

Vsakršna kritika vlade je hitro izpostavljena ustrahovanju in grobim napadom. V resnici stvari dobivajo grozljive razsežnosti. Živimo v družbi, kjer je mogoče napasti kogarkoli in kakorkoli.

Ker je povzdignil glas zoper vlado, je postal ideološki skrajnež. Politiki so ga poskušali nemudoma in grobo diskreditirati, da bi mu odvzeli verodostojnost v očeh javnosti. »

Del tega sem seveda vzel v zakup, ker sem se pač izpostavil, po nastopu v oddaji 24ur zvečer pa sem dobival tudi čudaške telefonske klice s skritih številk,« je Jenull povedal nekaj dni po protestih. »Zdi se mi problematično, da desničarski mediji in tviteraši o mojem življenju pišejo povsem mimo objektivne resničnosti. Že v izhodišču so sporni napadi na osebni ravni zaradi nekih stališč, še bolj sporno pa je, če so ti napadi popolnoma izmišljeni. Kot recimo to, da živim z mamo in očetom v meščanski vili v centru Ljubljane. Moji starši so že 25 let ločeni, živim z ženo in dvema hčerkama v Savskem naselju, pa tudi prašičke, ki mi jo očitajo, že osem let nimam več.« Jenull pravi, da se ne misli ustaviti, a hkrati priznava, da je v posebnem položaju. »Zastraševanje je velik problem, na srečo pa nisem odvisen od slovenskih delodajalcev ali inštitucij, ker večino svojih projektov izvajam v tujini.« Zaradi napadov in diskreditacij je na Facebooku zapisal: »Nočem biti politik, ustanavljati stranke ali greti stolčka v parlamentu! Želim si samo bolj zdravo, pošteno in odgovorno politično situacijo v Sloveniji in da me ne bi skrbelo, v kakšni državi bodo odraščali moji otroci.«

Povsem enako se že ves čas dogaja aktivistki in docentki na Fakulteti za družbene vede dr. Barbari Rajgelj. Skupaj z glasbenico Nino Hudej je solastnica ljubljanskega lokala Pritličje, kjer že več let nastaja program, ki središče Ljubljane napolnjuje s kulturnimi in družbeno relevantnimi vsebinami. Predvsem pa je angažirana javna intelektualka. 

Aprila je na Twitterju kritizirala potezo Ivana Simiča, davčnega strokovnjaka, ki je za 49 eur ponujal ogled posnetka razlage protikoronskega zakona, potem ko je v okviru sveta modrecev Mateja Lahovnika sodeloval pri njegovem oblikovanju. Zapisala je: »30-letna neetična tradicija piscev zakonodaje se nadaljuje: marca napišeš zakon, aprila ga razlagaš na sem/ webinarju, oktobra teoretiziraš na dnevih pravnikov, januarja pišeš naročena pravna mnenja, maja predlagaš spremembo zakona. Je pa takšna praksa v tem času še bolj zavržna.«

Nemudoma se je tudi nanjo vsul plaz obtožb, niso polemizirali z njenim stališčem, napadli so jo osebno. Najprej jo je Simič obtožil, da ima njeno podjetje nenavadno visok promet, ki ga je namenoma poimenoval kot njen zaslužek, in namigoval, da v njem pere denar. Na tej podlagi so Janševi mediji pozivali, da jo morata takoj preiskati Furs in Urad za preprečevanje pranja denarja. Sledile so še grožnje in televizijska oddaja o družbenih parazitih. »Širjenje laži, manipulacije in osebne diskreditacije, ki se dotikajo sfere dela in eksistence, služijo ustrahovanju in izključevanju iz javne razprave,« na vse to odgovarja Barbara Rajgelj. »Proizvajalci medijskega linča natanko vedo, da ljudje v sferi dela nikoli niso prizadeti sami. Ko pa si v javni razpravi prisiljen izbirati med eksistenco bližnjih ter podreditvijo molku, je to konec demokracije.«

Vse to se je velikokrat zgodilo Svetlani Slapšak, antropologinji, javni intelektualki, ki je zaradi kritičnega razmišljanja vseskozi žrtev žalitev, zavajanj, ustrahovanja, laži. Pri tem so sodelovali tudi nekateri politiki, recimo predsednik državnega sveta Alojz Kovšca, dvakrat pa je po pošti dobila tudi beli prah.

Ustvarja se mentaliteta, ki bo omogočila obračun z realnimi ali navideznimi političnimi oponenti. V resnici nastaja ozračje nasilja, ustrahovanje nikoli ne nastopa brez fantazem o tem, kaj bi se moralo zgoditi.

V času tretje Janševe vlade so se, kot pravi Slapšakova, te stvari okrepile, spirala sovraštva in umazanije se poglablja. »Vse to je napoved akcije, v družbi se namenoma ustvarja neka psihološka situacija, ki omogoča akcijo. Psihološki pripravi vedno sledijo realna dejanja. Takšne stvari sem sama doživela v času priprav na vojne v Jugoslaviji. Na eni strani so se pojavljali množično ustrahovanje opozicije, množični napadi na antinacionaliste, na drugi strani pa je ta nacionalistična naracija oblikovala vojno mentaliteto. Množico se je verbalno pripravljalo na začetek vojne.« Po mnenju Slapšakove gre tokrat v Sloveniji za podobne družbene procese. »Ustvarja se mentaliteta, ki bo omogočila obračun z realnimi ali navideznimi političnimi oponenti. V resnici nastaja atmosfera nasilja, ustrahovanje nikoli ne nastopa brez fantazem o tem, kaj bi se moralo zgoditi. Prostaški govor, laži postajajo v Sloveniji nova normalnost. A tudi to je del psihološke igre, ki jo opisujem. Ko se ljudje navadijo na prostaštvo, ko se navadijo na laži, žalitve, idiotizme, se navadijo tudi na tovrstno politiko. Na takšen način iz javne razprave in politike odstraniš razum.« Ustvarjaš občutek nelagodja, zmede, tudi sovražnosti in s tem onemogočiš delovanje pravega, vsebinskega demokratičnega procesa. Liberalna demokracija, demokratična skupnost ne more obstajati brez skupnega razumevanja o tem, kakšna je realnost.

Seznam vseh teh ljudi, žrtve internetnih trolov in politikov, ki na družbenih omrežjih grozijo kritičnim državljanom, je še dolg: uslužbenec Zavoda za blagovne rezerve Ivan Gale, zdravnik Rihard Knafelj, pa voditelj TV-kviza Aljoša Ternovšek, administratorji Facebook skupine v podporo Ivanu Galetu, posamezniki, ki objavljajo sporočila o protestih na svojih družbenih profilih, policist, ki se slika s protestnikom, novinarka večera Klara Širovnik, urednik Mladine Grega Repovž, še veliko drugih novinarjev in povsem neznanih ljudi. V tem ozračju linča postane žrtev veliko tistih, ki javno povzdignejo glas zoper oblast. Nanje se spravljajo na zelo prostaški in oseben način. Pri tej gonji že dolgo sodeluje predsednik vlade.

Isti, slabi vic

Vse to ni nič novega, tovrstne stvari so se v politiki že dogajale. Načrtno, sistematično. Socialni psiholog in kolumnist Mladine Vlado Miheljak opozarja, da se v Sloveniji zelo počasi in postopno razvija nekaj takšnega, kar iz zgodovine poznamo pod izrazom »batinaška politika«, politika batin, politika prisile, nasilja.

»V mislih imam fenomen iz časov weimarske republike, še preden je Hitler dokončno prevzel oblast. Takrat je imela njegova stranka NSDAP pod seboj organizirane paravojaške jurišne oddelke SA, ki so na ulicah skrbeli za red. Na ulicah so reševali in delali stvari, ki jih uradna politika v tistem času tako neposredno še ni mogla.« Z uličnim nasiljem so rjavosrajčniki ustrahovali politične nasprotnike, razbijali judovske trgovine, pregnali socialdemokrate, komuniste, sindikaliste, korakali, peli, grozili, tudi morili. »Danes živimo v drugačnem času, politika pa se vodi na podoben način, ta ulica ni več klasična ulica, ta ulica je postala virtualna ulica, Twitter in druga družbena omrežja. Sam sicer nisem prepričan, da vse virtualne napade neposredno vodi uradna politika, vsaj v večini primerov jih ne, a na takšen način privrženci vladajoče politike razumejo namige in pozive svojih voditeljev. Je pa grozljivo, da se ti voditelji z njimi strinjajo. Pri Janezu Janši ali pa ministru Zvonku Černaču niso problem samo njune zelo grobe objave, veliko bolj sporno je tisto, kar sama retvitata. Spomnimo se, kako je ministrski kandidat Černač retvital nekega spletnega smetarja, češ da se veseli protestov, ker že dolgo ni nikogar nalomil«.

Proces te politične transformacije v Sloveniji poteka počasi. Ko je Janša leta 2004 prvič prevzel oblast, je zlezel v ovčjo kožo, ko je premier postal leta 2012, se je vsaj poskušal brzdati. »Zdaj še tega ne počne več. Očitno se Janša res zgleduje pri Viktorju Orbánu. Ko je ta prvič prevzel oblast, je bil premalo dosleden, zato je na volitvah izgubil, v drugo, leta 2010, te napake ni več ponovil, s škornjem je šel nad vse podsisteme in hitro obvladal medije, sodstvo, nadzorne institucije.« še pravi Miheljak. Slovenija se korak po korak radikalizira. »Med govorico ulice in govorico njegovih madžarskih medijev ni več nobene razlike. Tudi med govorico teh medijev in govorico politike ne. Pri nas politika radikalizira ulico in ne obratno.« 

Tudi filozof Mladen Dolar opaža, da se v času Janševe vlade ponavljajo stvari, ki smo jim že bili priča. »Vse Janševe vlade so grozile in ustrahovale, nič novega,« je povedal za Mladino. »Davnega aprila 2012 sem dal intervju za Sobotno prilogo, z nekaj ostrimi kritičnimi pripombami na tedanjo Janševo vlado, potem sem pa še tedne dobival maile s psovkami in grožnjami, kot organizirano in dobro orkestrirano hajko. Osem let pozneje imamo spet remake istega slabega vica.«

Srhljivo je, da se tako dogaja, ampak obenem je stvar tako prozorna in neotesana, da bo povzročila kvečjemu odpor in nasprotni učinek.

Ne ponavljajo se samo napadi, ponavlja se tudi strategija razumevanja oblasti. Ali z drugimi besedami: vse Janševe vlade so ujete v isto strategijo vladanja, v iskanje in denunciacijo nasprotnikov. »Janševa optika je vedno teorija zarote, predstava, da za različnimi kritikami stoji nekakšen skrivni komite, s Kučanom ali kaj, ki vleče niti in deli ukaze,« pravi Mladen Dolar. »To je kot Rorschachov test, ki veliko pove o pogledu, ki stvari vidi tako, nič pa o stvari. Način, kako pri stranki SDS političnega prostora ne morejo dojeti drugače, kot da za njihovimi nasprotniki stoji neki komandni center, veliko govori predvsem o tem, da so na takšen način organizirani sami. Oni so edini politični subjekt, ki bi približno ustrezal temu opisu. In tudi po svojem načinu delovanja edini preostanki partijske preteklosti, ki se jim prikazuje povsod drugod razen pri njih samih.« S tega stališča je edini komunistični medij, ki obstaja v Sloveniji, Nova24TV.

Specialna vojna

Morda pa Janši in njegovi vladi delamo krivico? Kot trdi sam in kot trdi vsa vlada, takšna pa so tudi dejstva, je Slovenija epidemijo koronavirusa dobro prenesla. Vendar ne gre za epidemijo. Naj ponovimo, zelo problematičen je strukturen način razumevanje oblasti.

Filozofinja Alenka Zupančič pravi, da se nam je v Sloveniji zgodila nesrečna sprega korone in nove vlade, zaradi katere je včasih zelo težko razločiti, kaj je eno in kaj drugo. »Na primer: tudi tisti v pandemiji sicer logični ukrepi, ki jih sprejemajo v praktično vseh državah, so pri nas dobili neko dodatno razsežnost, zlovešč prizvok. Seveda z razlogom. Predsednika vlade in njegov slog vladanja, delovanja, kadrovanja in obračunavanja poznamo in takoj prepoznamo. Pri tem je sladkobno opevanje slovenskih bisernih juter in cvetočih lip samo druga plat vulgarnega psovanja in čivkanja o novinarkah kot prostitutkah v javni hiši, brutalnih osebnih napadov ipd. To je en in isti kovanec. Ustrahovanje, troli, orkestrirane osebne diskreditacije so eden temačnejših delov te specialne vojne, ki se, kot kaže, stopnjuje.«

Vse to delovanje ima lahko daljnosežne posledice, in to na različnih straneh političnega spektra. »Janša civilnodružbene opozicije ne hromi le s temi metodami, še bolj jo s tem, da s svojo osebo določa in omejuje tako rekoč celotni domet njenega delovanja, organiziranja, njene senzibilnosti; vse preveč poenostavljeno, omejeno in predvidljivo določa edine sprožilce njenega množičnega aktiviranja,« trdi Alenka Zupančič. »Še vedno zelo manjka moment političnega presenečenja, ki bi lahko sprožil mobilizacijo še po drugih oseh solidarnosti. Morda je čas, da malo obrnemo perspektivo. Ali je Janez Janša res tako močan in nevaren? Kaj pa, če je vsa ta eskalacija izpadov, trolov, vulgarnosti in klavrnih osebnih diskretizacij prej izraz tega, da se Moč sesuva v sebi, kaj, če je izraz rastoče negotovosti v novih in vendarle drugačnih časih in razmerah, ki jih nihče ne obvlada povsem? Kaj, če je Janez Janša v tem mandatu le še porozna imitacija samega sebe, ki ne proizvaja želenih učinkov in jih bo vse manj? Tako kot je začetna repriza osamosvojitvene vojne spodletela v smešno farso, ki ni na nikogar naredila nameravanega vtisa? In kaj, če je to, kaj bo v resnici delovalo in kaj ne, ta hip dejansko mnogo, mnogo bolj v naših rokah, kot si mislimo?«

Petkovi kolesarski protesti so odraz enega izmed takšnih iskanj politične prihodnosti. Ni pomembno samo vprašanje, kdo je Janša, kakšno politiko predstavlja, ali bolj kopira Donalda Trumpa ali Viktorja Orbána. V resnici je treba stopiti tudi korak dalje. To se pravzaprav že dogaja. Množica, zbrana na kolesarskih protestih, je bolj pisana, kot je bila na začetku vstajniškega gibanja, ki je leta 2013 sprožila odhod druge Janševe vlade. »V času ljudskih vstaj so šli na ulice razmeroma zelo profilirani posamezniki. Razen na zadnjem največjem zboru, kjer so bili skoraj vsi, so se vstaje začele z levim predznakom. Danes so bili na kolesih različni posamezniki, ne moremo trditi, da je šlo zgolj za levičarje,« opaža Vlado Miheljak. Med njimi so bili posamezniki s slovenskimi zastavami in domoljubnimi parolami, naravovarstveniki, kritiki kleptokracije, skratka zelo pisana množica, očitno je ljudem raznorodnih političnih prepričanj ta korupcija, ta klientelizem, odnos vlade zrasel čez glavo.«

In prej ali slej bo čez glavo ljudem, če se bodo temu le znali upreti, zrasla tudi vsa strategija ustrahovanja. Mladen Dolar je prepričan, da politične grožnje na dolgi rok ne morejo delovati. »Družba ne deluje na takšen način, tovrstne poteze bodo ljudi samo še bolj razbesnele, razburile, politično opolnomočile, odziv na to bo še večji odmerek državljanskega poguma. Srhljivo je, da se tako dogaja, ampak obenem je stvar tako prozorna in neotesana, da bo povzročila kvečjemu odpor in nasprotni učinek. Le brez strahu.«

Za svobodo se je pač treba vseskozi boriti.