Vladanje z lažmi

Vrag je resnično vzel šalo. Pisanje o slovenskih medijih, ki ga je te dni na osebni Facebook strani in na uradni strani vlade objavil premier Janez Janša, pismo o žabah, ki se kuhajo in skuhajo, o rimskih legijah, o vojni z mediji, ki je politiki domnevno ne morejo nikoli dobiti, vse te velike in zmedene besede predsednika vlade je treba jemati zelo resno.

V dolgem besedilu, ki obračunava s slovenskimi mediji predvsem zato, ker ne pišejo tako kot politik, kot nosilec velike družbene moči misli, da je prav, bode v oči en stavek. Janša zapiše, da medije in novinarje kot poklicano skupino danes »vse težje prepoznavamo kot nekaj dobrega«. Če torej mediji niso več nekaj dobrega, če v demokraciji po mnenju predsednika vlade ne opravljajo svoje vloge informiranja javnosti in nadzora oblasti vseh vrst, temveč jih vodijo drugačni nameni, potem mediji niso dobri. So nekaj slabega, sile zla. Zato jih je treba omejiti.

Naivno bi bilo trditi, da predsednik vlade to počne zaradi osebnih frustracij, zaradi užaljenosti, ker mediji ne zaznavajo njegovih političnih uspehov. Ne, to je del njegove politične taktike, patologija je strategija njegovega delovanja.

Vse, na kar namiguje njegovo pismo, se je nekoč že zgodilo. Janša si je v času svoje prve vlade skušal politično podrediti slovenski medijski prostor, na nacionalni medijski hiši so bili imenovani politično lojalni uredniki, za nekaj časa mu je prek Petra Jančiča uspelo obrniti uredniško politiko Dela, vladna politika pa je v tistem obdobju prevzela Slovensko tiskovno agencijo in Primorske novice. Malo pred volitvami so Slovenijo preplavili brezplačniki, ki so bili namenjeni političnemu obračunu s ciljem, da bi SDS ostala na oblasti in slovensko družbo prekvasila po svojih merilih.

Danes, ducat let pozneje, je medijski prostor v Sloveniji drugačen. Janša ima svojo televizijo. Ima tudi Twitter profil. Danes lahko politiki prek družbenih omrežij neposredno komunicirajo z javnostjo, nihče ne preverja njihovih besed, lahko se zlažejo, lahko manipulirajo, lahko so cinični ali žaljivi. Med volivci in politiko ni nobenega nadzornega mehanizma. Twitter je odlično orodje za širjenje propagande. In tega se Janez Janša zelo dobro zaveda.

Kaj namerava? Njegov cilj je ustvarjanje zmede. Steve Bannon, strateg zmage Donalda Trumpa, je leta 2018 dejal, da Demokrati sploh niso pomembni. »Prava opozicija so mediji. In najboljši način spopada z njimi je, da javnost preplavimo z nesnago.« Torej z informacijami, ki niso natančne, z novinarskimi zgodbami, ki so izmišljene, z zavestnimi lažmi in manipulacijami. Nekoč je propaganda širila konkretne zgodbe, danes je njen namen ustvariti dvom v resničnost. Tako ni pomembno, ali je zgodba o pranju iranskega denarja resnična. Ustvariti je treba občutek, da je druga politična stran koruptivna. Prav tako ni pomembno, ali so protestniki na kolesih res »davkoplačevalski paraziti« in »oboževalci Milana Kučana«, treba je ustvariti vtis, da so takšni. Dejstva niso pomembna, pomembna je iluzija realnosti, normalizacija laži.

Medijska konkurenca, ki je po Janši »predpogoj demokratične družbene ureditve in svobodne družbe nasploh«, ne pomeni konkurence med levo ali desno resnico, med tem ali onim političnim prepričanjem. Prava medijska konkurenca se gradi na ločnici med dejstvi in izkrivljanjem, med profesionalnimi in neprofesionalnimi mediji, med tistimi, ki poročajo po novinarskih merilih, in onimi, ki se dičijo, da so v službi resnice, v resnici pa so strankarska trobila.

Slovensko vlado vodi politik, ki je prepričan, da lahko vlada z lažmi. Morda res lahko, a ne v demokratični družbi.