Tito vs. Leljak

Župan Radencev Roman Leljak je začel s postopkom preimenovanja Titove ceste v Cesto dr. Anteja Šarića

Vseslovenski protivladni protesti so s kolesarjenjem dosegli tudi Radence, kjer so protestniki kolesarili po Titovi cesti, ki se bo morda prav kmalu preimenovala v Cesto dr. Anteja Šarića. Občina zaenkrat ostaja ena od enajstih slovenskih občin, ki imajo v poimenovanju svojih ulic ime nekdanjega jugoslovanskega predsednika in vrhovnega poveljnika NOB Josipa Broza - Tita. Ulici v Ljubljani in Murski Soboti so preimenovali že pred leti, zdaj pa se zdi, da se bo zgodba ponovila še v Radencih.

Kdo je nekdanji zapornik Roman Leljak?

Trenutni župan Radencev je Roman Leljak, do še pred nekaj leti član stranke SDS, od konca osemdesetih pa tudi sopotnik Janeza Janše. Po odmevnem sporu obeh veljakov na Twitterju, v katerem je Janša Leljaku očital tudi to, da mu je podtikal prisluškovalne naprave, pa so se njune poti (vsaj navidez) razšle. Leljak javnost redno razburja z zloglasnimi izjavami, kot je nepriznavanje Jasenovca za taborišče smrti. Svojo pot v javnost je začel 25. maja 1988, ko je bil šest dni pred četverico Janša, Borštner, Tasič, Zavrl, aretiran tudi sam. Ker so ga med drugim zaradi hrvaškega rodu po prihodu iz zapora zavrnili v mariborskem štabu predhodnice SDS, se je lotil Založbe za alternativno teorijo - ZAT. Izdajal je knjige, kot je protipartizanska Črne bukve anonimnega avtorja in urednikoval revijo Vohun - vojaško policijske alternative.

Izdajal je knjige, kot je protipartizanska Črne bukve anonimnega avtorja.

Leta 1992 pa je založba začela tudi preprodajati čistila in avtokozmetična sredstva, čemur je sledila afera o »pomoči« pridobivanja kreditov za nakupe avtomobilov. Nekaj časa je v avtomobilski industriji in prodaji avtov tudi ostal, iz tega denarja pa je ustanovil prvi barvni slovenski tabloid As, ki mu je odprl še pot do pokroviteljstva lepotnih tekmovanj in do zgodbe o domnevni ugrabitvi ene od manekenk. Temu je sledil še en poraz na področju posojil, ki ga je speljal s prisilnim stečajem svoje firme, proslavil pa z novim hobijem. Z nekdanjim koprskim županom Borisom Popovičem se je preizkusil v reliju. Septembra 1999 je zaradi neplačevanja preživnine že pristal v zaporu. Obiski sodišč pa so se od tedaj samo vrstili zaradi goljufij v Avstriji, zlorab kreditnih kartic in zaradi vodenja podjetja Avtoideal. Ponovno je pristal v zaporu februarja 2008, zaradi nezakonito pridobljenega denarja. Znan je tudi po tem, da je na Dobu zaradi slabih razmer vložil prvo tožbo zapornikov proti državi, od tam pa se je oglašal tudi v zvezi z odprtjem grobišča Huda Jama in začel pisati knjige. Leta 2014 je sledil še primer izdajanja skeniranega arhivskega gradiva v roke nacionalistični avstrijski organizaciji Heimatdienst, v kateri so bili podatki pripadnikov slovenske manjšine. In tako dalje ... 

Župan, ki želi izbrisati zgodovino

Vse to je Romana Leljaka pripeljalo do županskega stolčka občine Radenci na zadnjih lokalnih volitvah, na katerih je za nekaj več kot 140 glasov premagal protikandidata Emila Šmida. Prav slednji pa je pobudnik peticije proti preimenovanju Titove ceste v Cesto dr. Anteja Šarića. V svojem odzivu za spletni portal mariborinfo je povedal, da se mu zdi, da ima »preimenovanje ideološki predznak«. Županu pa očita, da želi s to potezo postati všečen Janezu Janši in aktualni vladi.

V primeru, da Šmid s peticijo zbere vsaj 210 podpisov, bo moral župan razpisati referendum. Leljak je svoje županovanje že vezal na izid morebitnega referenduma. Na volivce namreč želi vplivati z besedami, da se trenutno načrtujejo nova telovadnica, nogometno igrišče in 14 milijonov vredna čistilna naprava, »kar bo morebiten referendum zaustavil.«

Največji nasprotniki preimenovanja so ravno prebivalci Titove ceste, ki so nestrinjanje formulirali tudi v javnem pismu.

Na Titovi cesti v Radencih sicer živi 83 fizičnih oseb. Leljak trdi da nasprotniki preimenovanja zavajajo volilce s sklicevanjem na stroške menjave dokumentov, saj naj bi jim občina v zameno ponudila 50 evrov kritja stroškov. Za primerjavo naj postrežemo z naborom cen za menjavo osnovnih osebnih dokumentov: podaljšanje vozniškega dovoljenja stane 15,07€, osebna izkaznica 15,16-27,96€, vpis spremembe naslova v potni list 3€. Hiter izračun nam torej pove, da bo odrasli osebi 50€ komaj pokrilo stroške menjave dokumentov, ne pa tudi časa, ki ga bodo osebe morale morda nameniti za to in stroškov prevoza do upravnih enot. Da zmešnjav s poštnimi naslovi sploh ne omenjamo. Zaradi razkola med nasprotniki in podporniki preimenovanja je po Leljakovih besedah menda že prišlo do provokacij, ki so mejile na fizični obračun, ki se nazadnje ni zgodil. Največji nasprotniki preimenovanja so ravno prebivalci Titove ceste, ki so nestrinjanje formulirali tudi v javnem pismu.

Kdo sploh je dr. Ante Šarić?

Da bi to bolje razložil je Leljak že leta 2011 na to temo organiziral okroglo mizo. Šarić je bil lastnik Radenske tri srca in Zdravilišča Radenci. Po Leljakovih besedah pa tudi človek, ki je do druge svetovne vojne naredil največ za občino Radenci. Vendar to še ni vse. Zgodba o poimenovanju ceste po dr. Anteju Šariću sega še dlje. Njegovi potomci so od leta 1993 namreč še vedno v postopku denacionalizacije in zahtevajo vračilo velikega premoženja, ki vključuje tudi Radensko. Leljak naj bi se z njegovimi potomci že pred leti srečal v New Yorku, se tam dogovoril, da bo družina odstopila razpadajoče vile in drugo premoženje v upravljanje občini, v zameno pa naj bi Ante Šarić postal častni občan in po njem naj bi poimenovali eno od ulic. Ker je ena od novih ulic ravno v postopku gradnje, se pojavlja vprašanje, zakaj ne bi z njegovim imenom raje poimenovali te nove ulice.

Potomci Šarića, nekdanjega lastnika Radenske tri srca in Zdravilišča Radenci, so še vedno v denacionalizacijskem postopku za veliko premoženja.

Če nazadnje do referenduma torej ne bo prišlo, bo odločitev pristala v rokah občinskih svetnikov. Nekaj pa jih je omenjeno peticijo tudi že podpisalo. Izbris še ene Titove ulice se namreč (ne)hote sliši kot ponoven poskus revidiranja polpretekle zgodovine, ki jo trenutna vlada močno spodbuja. Med drugim nam slednje potrjuje tudi odsotnost premierjeve poslanice za Dan boja proti okupatorju.