Sredstvo ustrahovanja

Spoštovani, ob prispevku Sredstvo ustrahovanja v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi »Tviteraš« (II Ips 75/2019) želim dodati še nekaj kritičnih pomislekov.

Odločba spregleda, da je bila novinarka na prvem mestu tista, ki je izvrševala svobodo političnega govora, s tem ko je načela razpravo o pomembni družbeni temi. Ta svoboda seveda ne pripada samo (opozicijskim) politikom, zato imamo pred sabo očiten konflikt med oblastjo in civilno družbo – tisto njeno institucijo, ki je poklicana, da nadzira prvo. Ni treba izdatno razlagati, katera od njiju je šibkejša in si zasluži posebno varstvo.

Drži nadaljnja premisa sodbe, da na Twitter-ju vlada posebna, čustvom podvržena subkultura izražanja, kar pa ne pomeni, da bo občinstvo bolj lahkotno razumelo objave politika, ki uporablja kanale družbenih medijev kot sredstvo strateške politične komunikacije. Kvečjemu obratno, mobilizacija sledilcev, ki se počutijo kot skupnost, zoper napadeno osebo bo zaradi občutka, »da ni nobenih ovir«, še večja (kar se je tudi zgodilo v konkretnem primeru).

Sodišču je mogoče očitati umetno ločevanje vsebine od oblike, kjer pravi, da je povprečni sledilec izjavo razumel zgolj tako, da izraža dvom v novinarkino profesionalno nepristranskost. Na dlani je, da gre za politični statment, zapakiran v žalitev z izključnim namenom, da bi se okrepil njegov učinek. Nikakor ni nepomembno, da politik izkorišča prispodobo s prostitucijo v razmerju do osebe ženskega spola, kar daje izjavi veliko bolj ponižujočo konotacijo, kot če bi bila uporabljena do moškega.

V pluralni družbi ni nič narobe, če se o vsem ne strinjamo; če v razpravi frči perje. Demokratični standardi te razprave, ki so bili v Strasbourgu pojasnjeni v neštetih primerih, so jasni: lahko si žaljiv, vendar moraš imeti za to zadostno dejansko osnovo. S kakšnimi spoznanji je razpolagal politik, da se je odzval, kot se je? Zazebe me ob misli, da ima lahko poslej vsak ne samo svoje mnenje, ampak tudi svoja dejstva. S sodbo je presekana tista minimalna družbena vez, ki preprečuje, da se izgubimo vsak v svoje vesolje fikcije, domnev in prepričanj – to so dejstva.

S spoštovanjem.