Sredstvo ustrahovanja

V zakonu o varstvu pred diskriminacijo med drugim piše, da je pri nas vsak posameznik obvarovan pred diskriminacijo ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, jezik, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost, spolno identiteto in spolni izraz, družbeni položaj, premoženjsko stanje, izobrazbo ali katero koli drugo osebno okoliščino na različnih področjih družbenega življenja, pri uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri uveljavljanju pravic in obveznosti ter v drugih pravnih razmerjih na političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem, civilnem ali drugem področju.

Ta zakon tudi zavezuje državne organe, pa lokalne skupnosti, predvsem pa nosilce javnih pooblastil, da pred vsakršno diskriminacijo ščitijo vse posameznike ter pravne in fizične osebe.

Posebni zakoni pa govorijo še o tem, kako se vsakršna diskriminacija lahko kaznuje, in sicer naj bi ti za takšne prekrške kršitelji lahko plačali celo do 30 tisoč evrov.

V tem zakonu, ki temelji na zakonih EU, tudi piše, da sta eni najhujših diskriminacij tisti, ki hujskata k spolnemu razlikovanju in k sovraštvu!

Sedaj pa neprijetno vprašanje: kaj pa, če se najvišji državni predstavniki, ki naj bi se borili proti vsakršnemu razlikovanju, saj tudi za to, kot za nasilje, velja ničelna toleranca, vedejo diskriminatorno? Kaj, če se v komunikaciji z javnostjo (beri: z novinarji in predvsem novinarkami) vedejo vzvišeno, naduto, hujskaško, žaljivo itd. in so pri tem še močno dvolični. In ko sem to že nič kolikokrat videla, slišala in prebrala, sem si rekla: dost mam! Sedi in napiši pismo bralke. Si upokojena novinarka, ki še dela in ti nič ne morejo.

Pred dnevni se je namreč Alenka Jeraj, SDS poslanka, ki novinarje rada in pogosto imenuje kar leva banda, v Državnem zboru skoraj razjokala od prizadetosti, ko se je zgražala nad žaljivim pisanjem drugih čivkačev, torej tistih, ki niso v »njeni« stranki!? In potem si je drznila celo reči, da oni, torej SDSovci, s tviti nikoli nikogar ne žalijo, ne hujskajo itd.?! Oni se pač ne gredo sovražnega govora, saj vedo, da je to kaznivo dejanje. In je še dodala, da se zato lahko dobi osem let zapora.

Najhuje šele pride. Nekaj dni pred tem pa je sodišče Janeza Janšo, predsednika vlade in predsednika omenjene stranke, oprostilo, čeprav je v enem od svojih številnih čivkov zapisal, da je Mojca Pašek Šetinc, moja kolegica in urednica RTV, odslužena prostitutka, ki se prodaja za 30 ali 40 evrov. Sodišče je presodilo, da sodi ta čivknjena izjava, ki še za gostilniški šank ni dobra, med svobodno izražanje?! To je, vsaj za moj okus, katastrofalna razsodba. Država, ki dopušča takšne žalitve, ni več moja Slovenija.

Hočem reči: svoboda govora in različno usmerjeni mediji: Da.

Ne pa žaljivo, lažnivo, primitivno in hujskaško pisanje! S knjigo nad knjigo in z argumentom nad argument, to je kulturno izražanje, ki sodi v 21. stoletje.

Ob tem se, kot mnogi državljani in predvsem državljanke, ki smo tudi davkoplačevalke in volivke, sprašujem, kaj o teh stalnih žalitvah, ki jih producira predvsem premier, a tudi drugi vidni predstavniki te stranke, meni predsednik države, kaj Varuh človekovih pravic in kaj Urad za enake možnosti? V njih so namreč zaposleni dobro plačani birokrati, ki pa so, kot kaže, vsi po vrsti slepi in gluhi.

Očitno vsi pristajajo na to, da imamo vsi državljani pravice, le oblastniki jih imajo več. Bomo še naprej kar tiho ob takšnih in še številnih drugih žalitvah? Recimo ob tem, da člani SDS vsakega drugače mislečega označijo za komunajzarja, levaka, levega ekstremista, parazitskega levičarja, Murglaša, kaviar socialista, vse novinarje, ki ne pišejo po njihovi meri, pa imenujejo kar presstitute, ki bevskajo, itd.

Kaj reči za konec? Če se ne bomo uprli temu čedalje bolj neokusnemu in primitivnemu besedišču ter hujskaškemu izražanju na spletu in v nekaterih strankarskih medijih, bomo pristali v Orwellovi Živalski farmi, kjer so sicer vse živali enakopravne in enakovredne, ampak svinje daleč najbolj.