Kaj želita s slikami sporočiti Janez Janša in Borut Pahor?

Predsednika in umetnost iz ozadja

Redko vidimo, da se nekdo trudi okoli mizanscene v nastopih domačih politikov. Primer: predsednik Pahor se običajno usede za pisalno mizo v svojem kabinetu predsedniške palače, v zadnjem času nanjo položi poljuben kup knjig, da bi po naporni instagramski telovadbi na plaži in čilanju na soncu pred kamero izpadel bolj modro. Kar stori sploh takrat, ko mora v stiski popravljati svoje napake ali se v video nagovoru celo opravičiti (Vojaški pogum, laži in filmski trakovi).

Beli prtiček, roke in kozarec vode

Za nami je nekaj videonastopov Janeza Janše v novem mandatu in opazili smo, da se rad po državniško naslavlja na narod. Začel je že pet dni po prevzemu mandata letošnjega marca in v mizansceno nastopa takoj vključil nekaj nenavadnih elementov, začenši s štirimi v stožec zvitimi zastavami v ozadju, dveh slovenskih in dveh Evropske unije. Potem z belim čipkastim prtičkom na mizi, ki nas je spomnil na staro mamo, nanj pa je potem dokaj nenaravno položil svoji dlani in jih statično držal na istem mestu ves čas nastopa. Nekdo je hkrati na levo stran mize porinil vazo s plastičnim cvetjem in na desno steklenico s kozarcem vode. Tokrat v tem položaju njegove roke niso ravno delale (Madžarski kapital, ameriške ideje: o Janševih skopiranih rokah).

Potem sta prišla dva nastopa, kjer je prtiček izginil, dlani sta sklenjeni, v ozadju pa se je pojavilo slikarsko stojalo z razstavljeno umetniško sliko. Najprej v dramatičnem nagovoru po sprejetju protikoronskih zakonov (21. april 2020), kjer govori o naraščanju mrtvih, nato še v včerajšnjem ob sprejemu tretjega protikoronskega paketa (20. maj 2020).

Toda ne le, da je bilo slikarsko stojalo vsakič drugačno, tudi slika na njem je bila. Najprej se je za njim pojavila figurativna abstrakcija konja primorskega umetnika Zvesta Apollonia, umrl je leta 2009, včeraj pa še tihožitje z rožami, klasični motiv Franca Vozlja iz Kranja.

Politika, umetnost in pričakovana gesta

Po kakšni logiki se je odvila izbira razstavljenih del, ne vemo, verjetno pa se je zgodilo prvič v samostojni državi, da je kakšen državnik za priložnost nagovora ljudstvu dekorativno izbral umetniško sliko, če odmislim standardne miljeje s parlamentarnih hodnikov in soban, kjer se običajno poslanci postavijo ob Mlin slikarja Franceta Slane za potrebe komunikacije z novinarji, ali pa okolje kabineta predsednika republike, kjer se v ozadju antične pisalne mize bohotita deli Maksima Sedeja »Ribiči« (1947) in »Ribiške žene« (1962). Obe je Narodna galerija pred leti posodila Uradu predsednika Republike Slovenije.

Gesta predsednika vlade se mi zdi res nova in še bolj pomenljiva. Dejansko bi morala biti všeč vsem ljubiteljem umetnosti, tudi v primeru, če niso posebni častilci predsednika ali omenjenih slikarjev in ne prepoznavajo kvalitete izpostavljenih del. In na tej točki se začne moja poanta – morala bi biti tudi zaveza ali spodbuda.

Nekaj storiti za preživetje slikarjev

Če imamo predsednika vlade, ki se je na ta način kot prvi obdal z umetnostjo, kar je načeloma pohvale vredno, če tega ni storil le iz praznih dekorativnih razlogov, bi za gesto najbrž moral tudi stati. Kar pomeni, da bi lahko njegova vlada, če tega prejšnje niso zmogle, končno kaj storila tudi za preživetje slikarjev, ki danes bolj ali manj životarijo skoraj brez sleherne državne spodbude in perspektive.

V praksi pa to pomeni, da bi morala izumiti in podpreti nove platforme za razvoj in promocijo umetnosti kot takšne, v konkretnejšem smislu pa zelo verjetno, kar je zelo konsenzualno sprejeta ideja med galeristi, slikarji in likovnimi strokovnjaki, morda ponovno uvesti davčne olajšave pri nakupu umetniških del in s tem oživiti omrtvičeni trg.

Zato zdaj z zanimanjem pričakujemo dvoje: kateri avtor se bo v ozadju predsednika vlade pojavil v naslednjem nagovoru ljudstvu, na kar verjetno ne bo treba dolgo čakati, nato pa še, ali bo vlada pripravljena za umetnike tudi kaj storiti.

Članek je bil prvotno objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES >>