Zmagovalci

Oblastniki so nam v preteklih tednih na vse mogoče načine vsiljevali primerjavo pandemije z osamosvojitveno vojno in obdobjem neposredno po njej: simbolno s Cankarjevim domom kot osrednjo komunikacijsko točko, z vojaškim besednjakom in z manipulacijo o »izrednih razmerah« (čeprav niso bile razglašene izredne razmere, pač pa pandemija). Ne nazadnje pa tudi z napeljevanjem k denuncianstvu in iskanju »notranjih sovražnikov« (najbolj na udaru so »tujci« iz drugih občin, na prvem mestu Ljubljančani).

Sprejmimo torej izziv in skušajmo narediti zgodovinsko primerjavo v nekaj točkah.

Osamosvojitvena vojna (v resnici spopadi omejenega dosega) je trajala deset dni. Glede žrtev so, kot vedno v takih primerih, različne interpretacije in različni prikazi, a številka se giblje pri okoli 76 ljudeh. Do konca razglasitve epidemije je v Sloveniji zaradi virusa umrlo nekaj več kot 100 ljudi. Takrat so bili žrtve pretežno mladi, zdaj je to starejša generacija. Kljub samozadovoljstvu nad trenutno delno zmago je dejstvo, da je slovenska politika žrtvovala starejšo generacijo, še posebej tisto v domovih za ostarele. Pandemija je razkrila in še stopnjevala velikansko pomanjkanje empatije do starejših pri vseh vladah v zadnjih dveh desetletjih, čeprav so bili v večini vlad socialdemokrati in, res cinično, tudi upokojenska stranka. Med pandemijo je to pripeljalo do getoizacije starostnikov v domovih za upokojence, ki zgodovinsko močno spominja na nacistični darvinizem.

V nasprotju z današnjo prakso so med osamosvojitvijo skrbno pazili na spoštovanje civilnega in vojnega prava, saj je bilo od tega odvisno, kako bodo druge države gledale na Slovenijo. Seveda so bile tudi tedaj izjeme. Isti ljudje, ki nam vladajo danes, takrat niso hoteli izpustiti zaprtih oficirjev in vojakov JLA, čeprav so s tem ogrozili za Slovenijo rešilni brionski sporazum.

Obema stanjema je skupno pomanjkanje vizije – osamosvojitvi in kot oddaljenemu cilju evropske integracije tedaj; premagovanju krize sedaj. S tem, kaj bo potem, se tedaj ni ukvarjal nihče, niti se ne ukvarja sedaj. Tedaj se je končalo z bojem za družbeno premoženje in s strankarsko delitvijo države, po koronakrizi se bo zgodilo podobno.

Skupna točka so umazani in nezakoniti posli pod krinko patriotizma. Tedaj prodaja orožja, danes maske in druga medicinska oprema. Popolnoma enak vzorec z verjetno enakim koncem: političnimi manipulacijami, neuspešnimi parlamentarnimi komisijami, dolgimi pravosodnimi postopki, ki bodo zastarali; prikrivanjem dokazov, preiskavami in pravosodnim sistemom pod vplivom politike; na koncu celo odškodninami za povzročene »krivice« vpletenim v afere.

Za osamosvojitev so bili zaslužni vsi Slovenci oziroma vsi prebivalci Slovenije. Enako je, oziroma bo, tudi s koronakrizo. Kar ne pomeni, da si tudi tokrat nekateri ne bodo želeli pripisati zaslug.

Isti so tudi nekateri ljudje, ki so izstopali v obeh procesih (Janša, Kacin, Pahor, vsi iz prejšnjega sistema, pri čemer je bil Pahor tedaj politični začetnik in nepomemben). Prva dva uporabljata iste vzorce obnašanja in ravnanja kot takrat, tretji se je prilagodil. So se pa razmere bistveno spremenile. Zgodovinsko gledano se zdi, kot da bi po liberalnih šestdesetih gledali vrnitev odpisanih starih kadrov v svinčenih sedemdesetih. Kot da vmes ne bi nastala povsem drugačna družbena razmerja, kot da se niso mediji multiplicirali in osamosvojili od politike. Kot da ne bi nastala družbena omrežja. Kot da ne bi zrasla nova generacija, ki so ji sicer odrekli varnost in prihodnost, a je navajena povsem drugačnega razmišljanja in komunikacije, kot je bila tranzicijska iz socialističnega v kapitalistični sistem. Mladim se zdi, kot da bi vsak dan po televiziji poslušali dedke, ki so ostali v svojem času in prostoru.

Vzporednice lahko iščemo pri represivnih organih. Po osamosvojitvi je vojska, oziroma njen del (specialna brigada Moris, vojaška obveščevalna služba in nanjo vezane parastrukture), vstopila v civilno področje. Si prilastila policijska pooblastila, nadzorovala nezaželene intelektualce in politične nasprotnike ali sopotnike. Policija je ostala profesionalna in v službi ljudstva, temu ravnanju se je uprla. Po aferi Depala vas in odstavitvi Janeza Janše s položaja obrambnega ministra sta bili obe strani na robu spopada. Danes se želijo vojski formalno dati policijska pooblastila, obenem se zanjo kupujeta oprema in orožje za boj proti demonstrantom. Pravijo, da za tiste na Kosovu – no, tudi JLA jo je kupovala z istim namenom, za vsak primer pa dovolj zaloge tudi za Slovenijo in po potrebi še kakšno republiko. Zgodovinska izkušnja z ravnanjem policije je seveda ostala globoko v zavesti sedaj vladajoče stranke in njenega vodje. Zato je policija prva, ki si jo skuša podrediti.

V času osamosvojitve je bila politična moč porazdeljena med parlament, vlado, predsedstvo in Demos kot nekakšen centralni komite, kjer so se sprejemale glavne odločitve. V koaliciji Demos je bila moč strank prav tako porazdeljena. Predsedniku predsedstva Milanu Kučanu, ki je sicer imel kritičen odnos do predsednika vlade Lojzeta Peterleta – ta je bil ves čas na robu tega, da ga v Demosu zrušijo od znotraj –, je z velikim naporom uspelo vzpostaviti minimalni konsenz političnega vrha. Največ energije, tudi na račun lastnih podpornikov v predsedstvu, je šlo za krotenje »napoleonskih« ambicij Janše in Bavčarja (izraz »mala napoleončka« je sicer uporabljal predsednik skupščine France Bučar).

Danes je v koaliciji glavna ena stranka, preostale tri so tu zato, da ji vladanje omogočajo. Predsednik države v nasprotju z osamosvojitvenimi in poosamosvojitvenimi časi ni neodvisen in v službi ljudi, ki so ga izvolili, pač pa je predsedniku vlade podrejen. Bodisi zaradi fascinacije z njegovo močjo, ki je sam nima, a bi jo želel imeti, bodisi je odnos povezan s kakšno prisilo, ki bo morda jasna nekoč v prihodnosti. Če bo. Vsekakor pa je ljubezen predsednika države do predsednika vlade in njegove stranke jasno prepoznavna in veliko večja, kot jo je kadarkoli v politični karieri izkazoval do kateregakoli politika. In do lastne stranke, čeprav se ta od njega nikoli ni zmogla politično odtrgati. Niti se po njegovem vodenju opomoči.

Pri načinu delovanja vodilne politike takrat, v osamosvojitvenem času, in danes težko najdemo primerjavo. Sedanje vodenje sega namreč daleč v predosamosvojitveno obdobje: avtokratski vzorec, vodilna vloga predsednika stranke, partijska disciplina, poskusi nadzora nad javnimi mediji, ustvarjanje lastne informacijske mreže, prilaščanje posameznih segmentov družbe, obračun z nasprotniki, stigmatizacija civilne družbe – so značilnosti Slovenije pred družbeno revolucijo osemdesetih let.

Avtokratski vzorec, vodilna vloga predsednika stranke, partijska disciplina, poskusi nadzora nad javnimi mediji, stigmatizacija civilne družbe – so značilnosti Slovenije pred družbeno revolucijo osemdesetih let.

Tudi zunanja politika je drugačna: tedaj je bila Slovenija osamljena, želela si je priznanja in vstopa v razvito »Evropo«. Tedaj je želela stran od Balkana. In niti najmanj ni hotela, da jo primerjajo z nekdanjimi socialističnimi vzhodnoevropskimi državami, zaradi česar tudi ni šla (v tedaj sicer bistveno drugačno) višegrajsko skupino. Danes je po političnem vzorcu in formi mentis podobna Balkanu bolj kot kadarkoli. Hkrati pa jo dvojec Janša-Pahor vleče stran od demokratičnega jedrnega dela Evrope na vzhod. Nekam med Madžarsko, Poljsko, Srbijo in Rusijo.

Na podoben način bi lahko povlekli še kar nekaj vzporednic. Kot vidimo, primerjave med osamosvojitvenim in poosamosvojitvenim obdobjem na eni ter koronakrizo na drugi strani niso enoznačne in tudi ne morejo biti. So podobnosti in so razlike.

Dve istovetnosti pa sta nedvomno izstopajoči. Prva in najpomembnejša je v tem, da so bili za osamosvojitev zaslužni vsi Slovenci oziroma vsi prebivalci Slovenije. Enako je, oziroma bo, tudi s koronakrizo.

Drugo pa so nameni in pričakovanja politike in politikov po doseženi »zmagi«. Zmago so si lastili tedaj in si jo bodo tudi sedaj. Novodobna frazeologija o tem, da prej ni bilo »nič«, potem pa so prišli oni in (tudi z vojnim dobičkarstvom) »reševali življenja«, je povsem enaka mitološkim interpretacijam osamosvojitve. Koronska politična naracija to več kot očitno nakazuje. Kar je logično, saj je pričakovanje enako: Kaj bomo kot »veliki zmagovalci« v tej vojni – v obeh primerih seveda bojevani v imenu Slovenije in za njeno dobro – za svoje »žrtvovanje« dobili kot posamezniki in kot stranke? Kaj si zaslužimo? Takrat za osamosvojitev, danes za premagano pandemijo. Ekonomski in politični kapital, seveda. Plače, privilegije, posle za sorodnike, zmago na volitvah, izbris neprijetnih vprašanj iz aktualnega političnega in zgodovinskega spomina.

Le za kaj bi se na primer z junaškimi monologi, tokrat celo brez novinarjev, v zrelih letih spet »bojeval« Jelko Kacin, ki si je življenjsko kariero zgradil na nekaj opojnih in zanosnih propagandističnih dneh v času osamosvojitve? Dneh, polnih pretiravanja, naštevanja bitk, ki jih ni bilo, sprevračanja podatkov, kopičenja številk o neobstoječih žrtvah … Na srečo se je vojna končala, še preden bi vse skupaj postalo kontraproduktivno in škodljivo za Slovenijo. Zakaj bi zvesto služil predsedniku vlade, o katerem je v preteklih desetletjih rekel in napisal vse, kar se reči in napisati da, in še več? Zakaj bi na izpostavljenem položaju uradnega govorca vlade vztrajal kljub vsem mladim, šolanim, v globalizaciji zraslih komunikologih in piarovcih, ki jih v Sloveniji mrgoli in ki bi komunikacijo lahko vodili na zaupanju, tako kot v Avstriji in drugih državah, ne pa na strašenju, grožnjah in aroganci?

Gre res za klic domovine? Ali morda, oh, kako banalno, da bi za nagrado pred upokojitvijo dobil še eno veleposlaniško ali kakšno podobno funkcijo, ki mu je prejšnji predsednik vlade ni privoščil?

In zakaj vztrajajo satelitski stranki SMC in DeSUS ter njuna voditelja, ki sta zlorabila zaupanje volivcev? Zakaj Nova Slovenija? Za Slovenijo ali zato, da bi še dve leti ostali na oblasti? Tudi za ceno izgubljene demokracije?

Podobne kalkulacije o tem, kaj jim pripada, so imeli tudi politiki v poosamosvojitvenih časih. Slovenska demokratična zveza, ki se je imela za intelektualno elito tistega časa, tvorko nacionalnega programa in nosilko demokratizacije in osamosvojitve, že na prvih volitvah ni dosegla niti večine znotraj Demosa. Po osamosvojitvi se je, razočarana nad krivično porazdeljenim »osamosvojitvenim kapitalom«, oktobra 1991 razdelila na narodnjaško Narodno demokratsko stranko in liberalnejšo Demokratsko stranko. Prva je najprej šla h krščanskim demokratom, nato pa k takratni SDS, druga se je na koncu utopila v Drnovškovi liberalni stranki. En del politikov, z Janšo vred, se je že takoj vključil v SDS.

Tedaj še formalno socialdemokratska stranka (z imenom SDSS) z vodilnim politikom Demosa (po mnenju desnice kar osamosvojitve) Jožetom Pučnikom je na volitvah leta 1992 s 3,3 odstotka komajda prišla v parlament. In to s preostankom glasov. Janša, ki je za Pučnikom leta 1993 prevzel stranko, je v Drnovškovo vlado prišel zgolj zaradi vztrajanja Lojzeta Peterleta. Oktobra 1994 je prav Janša v na hitro napisani knjigi Okopi, v kateri je obračunaval z nekdanjimi političnimi kolegi in sopotniki iz časa Demosa in osamosvojitve, užaljen in prizadet razvil tezo o tem, da je »osamosvojitveni kapital« krivično porazdeljen. Od takrat Oglas MLADINA Koncert na turnu MAJ 2020.pdf 2 20/05/2020 12:34 volitve niso demokratične, če na njih ne zmaga SDS