Otroci v šoli ne ogrožajo nikogar

Konec januarja je Britanec, ki se je teden prej mudil na poslovni konferenci v Singapurju, prespal v koči v smučarskem letovišču Contamines-Montjoie v Savojskih Alpah. Ni vedel, da se je na konferenci okužil z novim koronavirusom. V koči je bivalo še deset odraslih britanskih turistov v enem in pa britanska družina s tremi otroki v drugem apartmaju. Po vrnitvi v domovino se je po nekaj dneh odločil za obisk pri zdravniku. Test na covid-19 je bil pozitiven. Britanske zdravstvene oblasti so podatke vnesle v evropski sistem za hitro obveščanje o pojavih nalezljivih bolezni. Francoski epidemiologi so se odločili, da bodo primer podrobneje preiskali.

Od 16 preostalih stanovalcev smučarske koče jih je za covid-19 zbolelo kar 11. V družini, ki je bivala v manjšem apartmaju, sta zbolela oba starša in 9-letni otrok. Ta otrok je, preden je test potrdil okužbo, po končanih zimskih počitnicah, ko je že razvil blage simptome, obiskal tri različne šole. 112 otrok in učiteljev, s katerimi si je delil razred, so epidemiologi označili za visoko tvegane stike. A testi pri nobenem od njih niso potrdili okužbe.

Testi so pokazali še nekaj – da je bil 9-letni prenašalec okužbe hkrati s SARS-CoV2 okužen tudi z enim od virusov, ki povzročajo navadni prehlad, in pa s sezonsko gripo. In ti dve okužbi je veselo širil dalje, saj je bilo za njiju na testu pozitivnih več kot dve tretjini njegovih tesnih stikov. Le okužbo z novim koronavirusom je obdržal zase. Tudi pri njegovih dveh sorojencih, s katerima je bil v tesnem stiku vsak dan po več ur, se je zgodilo natanko to. Nalezla sta se gripe in prehlada, ne pa tudi koronavirusa.

Ugotovitve francoskih epidemiologov kažejo, »da se otroci redkeje okužijo, prav tako pa imajo manjšo vlogo pri širjenju okužbe s tem novim virusom«.

Ta teden so se v Sloveniji končno, po več kot dveh mesecih, spet odprle šole. Ne za vse učence in dijake, temveč zgolj za prve tri razrede osnovne šole in dijake četrtih letnikov srednjih šol. Učenci devetega razreda se v šolo vračajo prihodnji teden, ostali naj bi letošnje šolsko leto zaključili doma.

Učitelji so po doslej znanih podatkih v šolskem okolju tveganju za okužbo najbolj izpostavljeni v zbornici, ne pa v učilnicah.

V šolah veljajo strogi varnostni ukrepi, ki jih zahteva NIJZ. Razredi so razdeljeni na manjše skupine, ki naj se med seboj ne bi družile. Ves čas je treba ohranjati varnostno razdaljo do drugih. Otroci, ki so po dveh mesecih spet videli svoje sošolce, jim ne smejo steči v objem.

Ščitenje učiteljev

Že zelo zgodaj, še preden je epidemija izbruhnila tudi v Evropi, smo na podlagi podatkov iz Kitajske vedeli, da so otroci pri okužbi najmanj ogrožena skupina. Smrtnih primerov med njimi je res le peščica. Hitro je postalo jasno tudi, da zbolijo redkeje kot odrasli. V Sloveniji je bilo po podatkih NIJZ doslej odkritih zgolj 35 okužb pri otrocih do 14. leta starosti, kar je le dobra dva odstotka vseh potrjenih okužb. Tudi podatki iz drugih držav so podobni.

Nekaj časa so nizko število potrjenih okužb pri otrocih pripisovali dejstvu, da bolezen pri njih praviloma poteka v blagi obliki, zaradi česar je manj verjetno, da jih starši sploh pripeljejo na testiranje. A tudi raziskave, ki so preverjale prisotnost protiteles med prebivalstvom, so pokazale, da se otroci dejansko okužijo manj pogosto. V slovenski raziskavi na primer niso našli niti enega otroka, mlajšega od deset let, ki bi imel v krvi protitelesa. Tudi denimo testiranje v znamenitem italijanskem mestecu Vo, enem prvih evropskih žarišč epidemije, kjer so testirali 70 odstotkov tamkajšnjih prebivalcev, ni zaznalo niti enega okuženega otroka, mlajšega od deset let.

Še vedno pa ni povsem jasno, kako pomembni prenašalci virusa so otroci, ki se vendarle okužijo. In to je pravzaprav glavni razlog za stroge ukrepe v šolah. Gre torej v prvi vrsti za zaščito učiteljev in drugega podpornega osebja, ki lahko spadajo v rizične skupine in pri katerih bi morebitna okužba lahko pomenila večje tveganje.

Avstralski epidemiologi iz zvezne države Novi Južni Wales so od začetka marca do začetka aprila skupaj zaznali 18 okužb z novim koronavirusom v desetih srednjih in petih osnovnih šolah. Devet okužb je bilo odkritih pri učencih, devet pa pri osebju. Strokovnjaki za javno zdravje so v teh šolah prepoznali 863 oseb, ki so bile v bližnjem stiku z okuženimi. Bližnji stik so opredelili kot najmanj 15-minutni pogovor iz oči v oči z okuženim ali zadrževanje v istem prostoru za najmanj dve uri.

Med 863 stiki so odkrili le dve sekundarni okužbi, eno pri dijaku, ki se je nalezel od okuženega sošolca, in eno pri osnovnošolcu. Osnovnošolca je okužila učiteljica. »Naša raziskava ni našla dokazov, da bi učenci okužili učitelje,« ugotavljajo.

Stranski igralci v epidemiji

Za gripo velja, da so otroci glavni nosilci njene epidemije. Oni so tisti, ki jo raztrosijo po populaciji. Ugledni infektolog dr. Franc Strle jih denimo zaradi tega označuje za »male bioteroriste«. A pri novem koronavirusu je očitno obratno. Tveganje, da se bodo otroci bolezni nalezli od odraslega, je mnogo večje od tveganja, da bo otrok okužil odraslega človeka. Dokumentirane primere, ko je bil otrok prvi primer v skupku okužb, lahko preštejemo na prste ene roke. V veliki večini primerov so se otroci okužili potem, ko je za covid-19 že zbolel kateri od njihovih odraslih družinskih članov.

Epidemiologi nizozemskega inštituta za javno zdravje (RIVM) pri svojem delu iskanja stikov okuženih niso našli niti enega človeka, ki bi ga okužil mlajši od 18 let. Pri natančni študiji širjenja okužb po 54 gospodinjstvih, ki je zajemala 123 odraslih in 116 otrok, niso našli nikakršnih dokazov, da bi okužbo v katero od gospodinjstev prinesel otrok.

Nizozemce so te ugotovitve tako zelo prepričale, da RIVM na svoji spletni strani priporoča, naj se odrasli varnostne razdalje do drugih ljudi držijo bolj dosledno kot otroci med seboj. »Odrasli imajo pri širjenju okužb pomembnejšo vlogo od otrok. Prenosi okužbe z otroka na otroka ali z otroka na odraslega so redki. Lahko pa otroke okuži odrasla oseba. Zato je zelo pomembno zagotavljanje razdalje med otroki in učitelji.« Učitelji so po doslej znanih podatkih v šolskem okolju tveganju za okužbo torej najbolj izpostavljeni v zbornici, ne pa v učilnicah.

Da imajo otroci pri širjenju okužb manj pomembno vlogo, menijo tudi švicarski strokovnjaki. Vrhovni državni epidemiolog dr. Daniel Koch je tako že aprila javno oznanil, da otroci lahko objemajo svoje stare starše.

Še en pomemben posreden dokaz o stranski vlogi otrok v epidemiji covid-19 je odsotnost vsakršnih poročil o šolskih izbruhih bolezni. Tudi na Švedskem, kjer so osnovne šole ostale odprte ves čas epidemije, niso zabeležili nobenega primera. »Ne da bi vedel,« nam je na kratko odgovoril dr. Jonas Ludvigsson, pediater in epidemiolog s Karolinskega inštituta, ko smo ga ta teden povprašali o morebitnih izbruhih v šolah. »Pokazali smo, da šole lahko ostanejo odprte, ne da bi to povzročilo kakšne večje probleme,« je na začetku maja na novinarski konferenci dejal tudi glavni švedski epidemiolog Anders Tegnell.

Obrnili smo se še na dr. Kostasa Danisa, epidemiologa s francoske agencije za javno zdravje (SPF), glavnega avtorja na začetku članka omenjene preiskave o širjenju okužb v francoskih Alpah.

Otroke najbolj ogrožamo s tem, ko jih ne spustimo nazaj v šolo.

»Do danes po meni dostopnih podatkih ni bilo nobenega šolskega izbruha bolezni v Franciji. Opravka smo imeli z enim skupkom okužb v šoli, a šlo je za učitelje, ki so se ob koncu počitnic pripravljali na vnovični prihod otrok v šolo.«

Ogrožanje otrok

Ta teden so slovenski dnevni časopisi prejeli pismo skupine sedmih učiteljev, naslovljeno »Učiteljski manifest«. V njem podpisani zahtevajo, naj se šole in vrtci odprejo za vse otroke. »Glede na trenutno razpoložljive podatke je zaprtje šole nesorazmeren ukrep, ki najranljivejšim v družbi grobo krši pravico do izobraževanja, mnogim pa odvzema tudi osnovno, telesno in duševno varnost, ki so je bili v šoli sicer deležni.«

Za mnenje o negativnih učinkih omejenega odpiranja šol smo prosili dr. Majo Drobnič Radobuljac, vodjo enote za otroško in adolescentno psihiatrijo na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. »Otroci so ostali brez socializacije z vrstniki, zdaj so ostali še brez staršev, ki bi jim pomagali pri šolanju, in je kakovost izobraževanja nedvomno slabša, poleg tega pa so otroci ostali brez pomoči vseh drugih sistemov.« Otroci so namreč v šoli na očeh tudi drugim ljudem, ne samo svojim družinam. »In pri otrocih, ki so izpostavljeni nasilju ali živijo v kako drugače disfunkcionalnih družinah, je zelo pomembno, da hodijo v šolo, da lahko tudi učitelji kot zunanji opazovalci opozorijo na potencialne probleme.«

Posledica tega je, da so resne duševne težave lahko pozno prepoznane. »Na podlagi urgentnih obravnav otrok v zadnjih tednih lahko povem, da so otroci k meni prihajali bolj bolni kot sicer. To, da so bili po cele dneve zaprti v sobi, v tem času pač ni bilo nič posebnega. Če bi morali hoditi v šolo, bi njihovo obnašanje zagotovo vzbudilo kakšen alarm.«

Iz vsega povedanega izhaja, da otroke najbolj ogrožamo s tem, ko jih ne spustimo nazaj v šolo. In tudi argument, da s tem ščitimo ostalo populacijo, po trenutno dostopnih dokazih ni prepričljiv. Previdnost, na katero se je vedno mogoče sklicevati, pa ima svojo ceno.