»V osveženem novoreku se temu bojda pravi vojna z mediji«

S sodelavko Uršulo sva sredi novembra v petkovi jutranji rubriki Jezikanje na Valu 202 analizirala »šarcizme«. Pač, res se je nabrala kopica metaforičnih bravur tedanjega premiera, ki so se nama zdele vredne jezikovne obravnave, pri čemer sva se zavedala, da je manjšinska vlada precej škripajoča, premier pa v najini rubriki ne bo slišati kot najspretnejši retorik na svetu. Ampak – saj smo neodvisen, javni medij in sami presojamo, kaj se nam zdi vredno obravnave. In sva, kljub pomislekom o slabem tajmingu, pripravila oddajo. Odziv je bil ogromen, negativnih komentarjev tako rekoč ni bilo, čeprav si predstavljam, da Šarec, če je naletel na kako skrčko v klipingu, med branjem gotovo ni užival.

Prejšnji teden sem z urednikom imel redni letni razgovor, pogovarjala sva se o minulem delu in načrtih za naprej. V šali sva prišla do zamisli, da bi morala s sodelavko zdaj narediti še podobno jezikovno oddajo o »janšizmih«. Oba sva se zasmejala. »Si predstavljaš to?« je bilo hkrati vprašanje in ugotovitev, da to ni modro, ni zdravo, da nima smisla, da bi bilo nepotrebno drezanje v neprimernih okoliščinah. Bi si upala? Verjetno. Ali obstaja gradivo za tako oddajo? Ogromno. A bova? Ne. Nama je kdo prepovedal? Tudi ne.

Med pisanjem tehle nekaj stavkov o stanju duha na javnem radiu, ki ga imam res rad, sem se poskušal spomniti pritiska nase v vlogi novinarja ali voditelja. Spomnim se nekaj izpadov iz preteklosti, ki so jih doživeli sodelavci, sam nisem bil deležen ničesar podobnega. To, da sedanji premier poziva k neplačevanju/odpravi RTV- naročnine, verjetno ni pritisk name. To, da kolegicam s TV pravi prostitutke, mi sicer ni všeč, ampak pritisk name bržkone tudi ni. Radio je navsezadnje druga liga RTV, vsaj kar se tiče zanimanja prve politične lige v Sloveniji. Ker sem jutranji moderator, sem razmeroma izpostavljen, od časa do časa s političnim komentarjem v Centrifugi tudi. V zadnjem, prejšnji petek, sem si privoščil precej krepko kritiko sedanjega premiera in njegovega državnega medija (Nova24TV). Skoraj razočarano sem moral ugotoviti, da sem bil deležen minimalnega zmerjanja prek družabnih omrežij. Je pa ugledna intelektualka (leva, se razume) varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev napisala pohvalo za pronicljiv pogled na aktualne razmere. Ampak jo je hkrati zaskrbelo, da sem moral za večjo verodostojnost navesti nekaj podatkov iz življenjepisa. Da sem končal katoliško gimnazijo. In da je bil moj dedek domobranec, k sreči rojen na začetku januarja 1927, drugače bi končal v Rogu. Relativizacija, s katero sem si bojda kupil nekaj kredibilnosti. To pa bi že skoraj lahko razumel kot pritisk.

Povečano število nevljudnih glasov, rohnečih iz telefonov, ki ekstenzivno zvonijo v režiji zadnje tedne ob vsaki omembi ljudi, ki se jih v teh težkih časih ne sme kritizirati, ne morejo biti kritika. Pravzaprav ljudje samo ponavljajo nedolžne in neškodljive parole s Twitterja o »rdeči greznici«, »režimskem mediju«, »leglu komunajzarjev« in »murgelski izpostavi«. Pošiljanje v moški ali ženski spolni organ težko opredelim kot neupravičen pritisk, kaj šele grožnjo, morda je to le nekoliko bolj eksplicitno izražena kritika. Upravičena, se razume. Ne nazadnje nas ljudje prisilno plačujejo, kar slišim približno tako pogosto kot dober dan. Tudi kaka elektronska pošta, naslovljena na polpismenega idiota, ki ravnokar vodi program, ni nič posebnega, pač slab dan naključnega poslušalca, saj jih imamo vsi. Tolažim se tudi, da je idiot navadno tisti, ki dvigne telefonsko slušalko, včasih sem to jaz. To, da se take stvari dogajajo vedno, ko vlado vodi ena stranka, pa mora biti naključje. Zgolj trikratna ponovitev seveda še nikoli ni bila vzorec.

Vsaka dva ali tri (politične) mandate se delo na Radiu Slovenija začasno res nekoliko spremeni. Vse je malce bolj hektično. V osveženem novoreku se temu bojda pravi vojna z mediji. Menjajo se razni sveti RTV, direktorji, kak odgovorni urednik, ampak navadno so se te vojne končale brez velikih žrtev. Pravijo, da je tokratna resnejša. Upam, da ne, ker bi mi bilo res žal, če bi se menjale ekipe, vse tja do direktorja (ali celo generalnega direktorja), ker se mi zdi, da zdaj dejansko delajo dobro. Ampak politične stranke, ki so v programski svet nastavile svoje ljudi, so to gotovo opazile. Navsezadnje je tudi javnost v zadnjih dveh mesecih ugotovila, da ima RTV veliko dobrih programov, pa ne bi tega ugotovila država, ki ji poveljujejo najmodrejši izbranci ljudstva.

Naj za konec le še enkrat ponovim, da imamo res srečo, da na nas (na radiu) nihče ne pritiska. Za vsak primer sem to trditev preveril še pri sodelavki in jo vprašal, ali se morda ona česa spomni. Tudi njej se zdi, da nam gre odlično. Opazila je le podrobnost, da ji je zadnje čase nekoliko nelagodno uporabljati službeni avto. Vozimo bele, z velikim modrim napisom RTV Slovenija. Zdi se ji, da preveč izstopajo in ljudje grdo, včasih celo jezno gledajo za nami. Na sumu jo imam, da ji ni všeč bela barva. Kar pa ni pomembno. Samo, da ni pritiskov. Teh na RTV tako ali tako nikoli ni bilo.