»Ko ti zaploska javnost, je to najvišje priznanje za novinarstvo«

Na RTV Slovenija smo napadov vajeni, napadov politike in javnosti. A pri tem je treba poudariti besedo – del. Dela politike in dela javnosti.

Najobsežnejši, najagresivnejši napadi prihajajo s skrajno desnega političnega pola – kot SDS in njene privržence (končno) označujemo v javnem prostoru. Nobenega dvoma ni več, da želijo javni medij ukrojiti po svoje. In to tako, da ga uničijo. V tretjem mandatu ga namreč ne potrebujejo, saj imajo zdaj svoj novi TV-ekran.

Živimo v času, ko v demokratični družbi k odpravi RTV-prispevka poziva oseba, ki ji je zaupano vodenje države, hkrati pa predsednik države pri tem ohranja svoj »spodrsljaj pristop«. Molči torej. Živimo v času, ko se podpisuje peticija za odpravo »prisilnega RTV-prispevka«, ki jo objavljajo in propagirajo strankarska glasila … Od odprave javnega medija do odprave parlamentarizma pa je samo korak, zato, upoštevajoč analogijo, predlagam še eno peticijo – za odpravo prisilnih plač vseh politikov. Pa naj jih financira, kdor jih želi!

Med epidemijo smo v informativnem programu TVS doživljali eno najbolj stresnih in hkrati najlepših obdobij. Tisti petek, ko so se kolesarji ustavili pred prvim med žvižgači, Kalinovim Pastirčkom in ploskali – cmok v grlu. Kajti ko ti zaploska javnost, je to najvišje priznanje za novinarstvo. Zato je še toliko težje razumeti sodržavljane, ki nam, sledeč (zgolj) nekemu politiku, želijo najslabše. Tudi posilstvo. Tudi smrt. In si moraš vzeti nekajtedenski premor od družabnih omrežij, ker taki zapisi sprožijo tesnobo. Na prste obeh rok lahko preštejem novinarje informativnega programa TV Slovenija, ki so te družabnoomrežne gnojnice deležni praktično vsak dan. Na dva prsta pa novinarki, ki poleg tega prejemata še bele ovojnice. Tako je bilo tudi prejšnji teden. A tokrat je bilo v njej »le« grozilno pismo, ne pa beli prah.

Novinarji nimamo varuha svojih pravic. Še več, med epidemijo je vrhovno sodišče sporočilo, da je mnenje Janeza Janše pomembnejše kot zavarovanje osebne integritete novinarjev in novinark.

Sama pod novo vlado res zelo težko opravljam svoje delo. Njen modus operandi je postalo ustrahovanje. Če pri tem ni uspešna, začno politiki in javni uslužbenci novinarja javno diskreditirati. V kulturnem resorju to najraje počne državna sekretarka Ignacija Fridl Jarc z »nagovori o resnici«, lansiranimi v obliki videoizjav. Recept je znan: začne se z obračunom z vsebino v točno določenem mediju (uganite, katerem), sledi obračun z neposlušnimi direktorji, ki so se upali oglasiti in tako je v zadnjih tednih težje najti sogovornike, saj se nekateri kulturni ustvarjalci že bojijo stopiti pred kamero, češ da je zanje »bolje, če se ne pogovarjajo z mediji«. Medtem pa tudi v tretjem protikoronskem zakonu – kot da kultura ne obstaja.

Največjo grožnjo zdaj torej pomenimo novinarji, ki sprašujemo, ki smo kritični. Za to ni kriva le ena stranka, pač pa vsa vlada. Pri demontaži javnega medija sodelujejo vse koalicijske partnerke. Njihove izjave za javnost, da si ne želijo ideoloških tem, niso resna in vsebinska politika, ampak simbolične geste, ki ničesar ne spremenijo.

Novinarji pogosto nismo zadovoljni z lastnim delom ali delom koga drugega. Samokritika je zame ključna. In verjetno ima marsikdo med nami svojo vizijo, kaj storiti z javnim medijem. Zaposleni slišimo utemeljene kritike, zavedamo se, da delamo napake, hkrati pa bi se morala javnost zavedati, da dobri novinarji in dobra televizija ne nastanejo zgolj z delitvijo med levico in desnico.

Res nismo mogli ostati ravnodušni ob ploskanju ljudi, ki so se tisti petek pripeljali pred našo stavbo. Upam pa, da smo vsi zaposleni pri javnem mediju razumeli, kako pomemben trenutek je to bil. In kako hitro ga je lahko konec.