»V nekem trenutku se mi je zazdelo, da sem sredi podivjane drhali, ki me namerava linčati.«

Že od mojih televizijskih začetkov so na RTV prihajale pritožbe zaradi mojega neslovenskega priimka. A le občasno in od posameznikov, tako da se s tem nisem obremenjevala. Organizirane pogrome na družbenih omrežjih, predvsem na Twitterju, pa sem začela doživljati leta 2015. Takrat so ti pogromi tekli vzporedno s potezami novega vodstva RTV. Najprej so me brez razloga in brez pojasnila čez noč umaknili z Dnevnika, me s tem, ko sem za to izvedela na hodniku, ponižali in degradirali, nameravali so me celo popolnoma odstraniti iz informativnega programa ter me premestiti v takrat še neobstoječo oddajo Halo TV, v kateri bi sprejemala telefonske klice gledalcev. Nikakor ne zaničujem nobenega dela, a vendarle sem za svoje novinarsko delo prejela nagrado Društva novinarjev za raziskovalno novinarstvo, priznanje RTV za posebne dosežke, viktorja za najboljši dokumentarni film in bila še večkrat nominirana za različne novinarske in medijske nagrade.

Javni linč se je nadaljeval, ko sem v oddaji Utrip komentirala politično dogajanje in nekatere poteze Janeza Janše. Stranka SDS me je prijavila na novinarsko častno razsodišče, a to je razsodilo, da nisem kršila novinarskega kodeksa. Nato sem postala točka na dnevnem redu seje programskega sveta, v katerem je takrat sedelo veliko svetnikov z desnega pola. Ves ta čas so proti meni na družbenih omrežjih letele puščice nepredstavljivih žaljivk, zmerljivk, groženj, kot so umazana čefurka, bolj vulgarnih in nasilnih niti ne želim povzemati. Dobivala sem tudi na roko napisana pisma in dopisnice, v katerih so anonimni pisci izražali vse najhujše, kar si lahko zamislite, delali lepljenke, na katerih so mojo sliko lepili na slike obešenih partizank, mi pisali, da me bodo z RTV odnesli z nogami naprej in podobno. Poleg vsega tega sem bila še honorarka, pogodbo sem imela za tri mesece, na kar so me nekateri takratni vodilni prijazno, z nasmeškom opozorili. Ravno v tistem obdobju sem pripravljala zgodbe o ljudeh, ki se jim dogajajo strašne krivice, med drugim zgodbo hudo bolnega Primoža Smrtnika, ki so ga šele po mojem razkritju sprejeli na zdravljenje in ga invalidsko upokojili. Te zgodbe so se me zelo dotaknile in sem jih še nekaj časa nosila v sebi. Za nameček sem doživljala grožnje različnih delodajalcev, grožnje s popravki in tožbami iz znanih odvetniških pisarn, podpore v hiši pa nisem čutila. Tako da sem se znašla v res hudi stiski, v nekem trenutku se mi je zazdelo, da sem sredi podivjane drhali, ki me namerava linčati.

Ti občutki so resnično grozni in neopisljivi. Se ti ljudje, ki se pogosto razglašajo celo za kristjane, res ne zavedajo, kaj s svojim nasiljem povzročajo človeku, ki ga tako krvoželjno napadajo? Kaj sem jim slabega storila, da me tako sovražijo? Kaj? Sama izhajam iz krščanske družine in doma so me učili, da moram spoštovati vse ljudi, ne glede na narodnost, vero, barvo kože ali položaj v družbi. Tega se držim. Pa čeprav sem umazana čefurka.

Od prvega pogroma mi žaljivke servirajo vsakodnevno, linču na družbenih omrežjih so se pridružili še »mediji v službi resnice«, ki so sproducirali kar nekaj sovražnih, žaljivih in lažnivih člankov o meni. Na vse to sem se z leti navadila in se na te zapise samo še nasmejim oziroma jih večinoma sploh ne prebiram več. A ravno to, da smo se na tak strupeni javni diskurz navadili, je tisto, kar je nevarno. S tem ko molčimo, ko teh sovražnih, nasilnih in lažnivih besed ne poskušamo vsaj omejiti, njihovim avtorjem odpiramo pot v še hujše besedno in tudi fizično nasilje. Pri tem mislim na vse strukture družbe, ki preveč pasivno opazujejo, kako naša družba tone v avtoritarnost, sovražnost in primitivizem.

Vendar je tu treba poudariti, da težava niso vsi ti tako imenovani troli na Twitterju in Facebooku, saj so to ljudje, ki imajo očitno precejšnje težave sami s sabo, verjetno je kateri izmed njih v prejšnjem režimu doživljal krivice ali še kaj hujšega in se mi po svoje celo smilijo, ampak je težava v znanih in vidnih predstavnikih politike, ki te ljudi podpihujejo in jih izkoriščajo za svoje oblastniške cilje. Ti politiki z vsemi silami poskušajo diskreditirati različne skupine ljudi in posameznike, da bi ljudstvo prepričali, da ne more zaupati nikomur, razen tem politikom.

Tako so se pod udarom znašli epidemiologi, zdravniki, policisti, kuharji, glasbeniki in seveda novinarji. Napadi in pritiski na novinarje so izjemno nevarni. Hitro vodijo v cenzuro in tudi samocenzuro, ki je že tako ali tako velika težava slovenskega novinarstva. Novinar, ki zaradi članka ali prispevka doživi javni linč, bo naslednjič zelo dobro premislil, kaj bo napisal oziroma povedal, in kje si bo postavil mejo. Zakaj pa bi tvegal ponovni napad? Za mizerno plačilo, po možnosti prek statusa s. p.? Da preživiš ta hudournik besednega nasilja in zaplavaš brez hujših posledic, se moraš zelo utrditi, verjemite.

»Ves ta čas so proti meni na družbenih omrežjih letele puščice nepredstavljivih žaljivk, zmerljivk, groženj, kot so umazana čefurka, bolj vulgarnih in nasilnih niti ne želim povzemati.«

Druga bolezen, ki pesti predvsem RTV, pa je uravnoteženost. Tako daleč smo, da – če banaliziram – uravnotežujemo že temo odpadkov. Predstavimo enega levega pa enega desnega smetarja. Pluralnost mnenj je vsekakor nujna in potrebna, a ta pluralnost naj bi pomenila različne poglede različnih strokovnjakov, ki o zadevi, o kateri govorijo, kaj vedo in je ne presojajo zgolj z ideološkega vidika. Pri nas pa se je pluralnost sprevrgla v ideologijo. To škodi RTV, novinarstvu in javnosti, saj v ospredju niso več strokovnost, dialog in spoštljivost, ampak ideološka obračunavanja.

Politični pritiski na RTV so vedno obstajali, z vseh strani, o tem ni nobenega dvoma. Velika težava je način imenovanja programskih svetnikov, ki jih zdaj večinoma izbira politika, prav pa bi bilo, da bi jih civilna družba. Toda glede na to, da nobena politična opcija tega ni spremenila, očitno tak način ustreza vsem. Sama sem že večkrat imela opravka z neprimernimi in verjetno tudi nezakonitimi pritiski programskih svetnikov, z leve in z desne strani. Nekateri so pritiskali prek vodstva ali odgovornih urednikov, drugi so se mi oglasili kar neposredno. Šlo pa je za različne teme, od poročanja o spolnem nasilju nad otroki do okoljskega kriminala. Ko gre za interese različnih lobijev in politike, ni levih in desnih, je samo želja po obvladovanju novinarjev in medijev. Mislim, da bi morali v programskem svetu RTV sedeti intelektualci in strokovnjaki z različnih področij, razgledani, razsvetljeni in razumni, ki ne bi bili zavezani političnim botrom, ampak javnosti. Le tako bi lahko RTV opravljala svoje poslanstvo na najvišji ravni.

V času največjega pogroma se mi je oglasilo zelo veliko ljudi, ki so izražali podporo, tudi javno, za kar sem jim hvaležna. Oglasilo se mi je tudi kar nekaj ljudi z desnega pola, ki so izrazili nestrinjanje in celo zgražanje nad tem, kar se dogaja. Takrat me je na srečanje povabil visok cerkveni dostojanstvenik, eden vidnejših intelektualcev; bil je popolnoma zgrožen nad tem, kar se mi dogaja, in je celo hotel javno pozvati te ljudi in politike k strpnosti, vendar nisem želela biti še dodatno izpostavljena. Še zdaj sva v stiku in se srečujeva in je vedno bolj šokiran nad sovražnostjo nekaterih. Slovenska akademija znanosti in umetnosti pa je pred časom predsedniku države Borutu Pahorju predlagala, naj mi podeli priznanje za novinarsko delo na področju človekovih pravic, a se ta za to ni odločil.

V vsem slabem se je tako pokazalo tudi veliko dobrega. Prepričana sem, da večina ljudi v naši državi ne želi živeti v družbi, prežeti s sovraštvom do vseh, ki se ne uklanjajo primitivni sili peščice, ki Slovenijo vodi navzdol, ne navzgor.

Zavedam se, da utegnem zaradi tega zapisa imeti težave in da se bodo napadi še okrepili, a resnice in sonca ni mogoče zakriti.