Naskok na RTV Slovenija

V ponedeljek zvečer je bil uradni profil slovenske vlade na Twitterju, ureja ga direktor urada za komuniciranje Uroš Urbanija, zelo dejaven. Zdelo se je, da se dogaja nekaj pomembnega. Je bila v tiskovnem središču vlade izredna tiskovna konferenca? Je koalicija sprejela usodno odločitev? Nič takšnega, le predsednik vlade Janez Janša je imel intervju na strankarski televiziji Nova24TV, na Twitterju pa so vladni uslužbenci redno in promptno objavljali izseke iz njegovega govorjenja.

Po novem bo tako vsak ponedeljek ob osmih zvečer. Vsak ponedeljek bo Janša v družbi uslužnega voditelja urbi et orbi, mestu in svetu, po venezuelsko razlagal svoj pogled na aktualne politične razmere v domovini in okolici. Pri tem bo obračunaval s političnimi nasprotniki.

Nobena demokratična evropska država ne pozna takšnih rednih političnih nagovorov predsednika vlade in v nobeni evropski demokratični državi predsednik vlade za legitimen in miren politični protest državljanov ne uporabi, kot je Janša naredil v omenjenem intervjuju, besed »shod gnusnega sovraštva«.

Slovenija ima nacionalni medij. Ima radio, televizijo, portal MMC. RTV Slovenija je »javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena«, katerega glavni namen je »zagotavljanje demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb« prebivalcev. Ena izmed takšnih, življenjsko pomembnih demokratičnih potreb je potreba po verodostojnih in nepristranskih informativnih oddajah. Oddaja, v kateri je potekal pogovor na Nova24TV, ni bila takšna. Po mnenju filozofa dr. Borisa Vezjaka je šlo za čisto propagando, ki se je izvajala na strankarski televiziji v madžarski lasti. To propagando vseskozi oglašuje uradni vladni profil na Twitterju.

Odkar je Janša prišel na oblast, se tako dolgo in obširno ni pogovarjal z nobenim neodvisnim medijem, le 11. marca je bil gost v televizijski oddaji Odmevi. Ko so ga povabili v oddajo Tarča, ni želel priti, prav tako (še) ni prišel na Radio Slovenija, četudi je bilo vljudno vabilo na pogovor poslano že 4. marca. Se pa urad vlade za komuniciranje z nacionalno televizijo dogovarja za enourni pogovor s predsednikom vlade, ki bo morda na sporedu 22. junija, nekaj dni pred dnevom državnosti.

Naj vas Janševa ignoranca do osrednje in najvplivnejše slovenske medijske hiše ne zavede. Janša, četudi prisega na neposredno komunikacijo z volivci prek družabnih omrežij, ne podcenjuje medijskega vpliva. Nikoli ga ni. Nikoli mu ni bilo vseeno, kako se je poročalo o vladah, ki jih je vodil. Zato napada novinarje, zato napleta zgodbe o medijskih monopolih in žabah, zato RTV Slovenija primerja z Jugoslovansko ljudsko armado.

Ko so Igorja Kadunca, direktorja RTV Slovenija, novinarji Večera konec aprila povprašali, ali je pričakoval takšen podcenjevalni odnos vlade do nacionalne medijske hiše, je priznal, da ni presenečen. Dobro se spomni, kako je prva Janševa vlada med letoma 2004 in 2008 razmere na RTV Slovenija urejala po svoji podobi. Nato je Kadunc v Večeru nadaljeval: »Ob tvitih, s katerimi se je pritiskalo na našo neodvisnost, sem začutil dolžnost, da jasno odgovorim, da v kaj takega ne bomo nikoli privolili. Vendar se moj odziv ni nanašal samo na znane premierjeve tvite, da lažemo, da nas je preveč, da smo predobro plačani, temveč predvsem na njegova zapisa, ki sta se nanašala na naše poročanje o svetu za nacionalno varnost in o skupnem evropskem naročilu medicinske in zaščitne opreme. V teh primerih ni šlo za napad na splošno, o tem, da nekdo laže, lahko na široko debatiramo. Šlo je za napad ad personam, na točno določena prispevka. To so stvari, ki ne pritičejo predsedniku vlade.«

Odpravimo nacionalni medij

Boris Tomašič je dolgoletni član SDS, nekoč je delal v poslanski skupini stranke, danes je direktor Nova24TV. Pred dnevi je sodeloval na okrogli mizi o medijih, ki sta jo pripravila Inštitut Antona Korošca in (internetni) časnik Slovenec. Pogovorno omizje je vodil nekdanji predsednik SLS Janez Podobnik.

Za tem omizjem je torej spregovoril Boris Tomašič, njegove besede pa je treba prebirati pozorno, saj so skladne s pogledom, ki ga ima na nacionalno medijsko hišo Janez Janša. Tomašič je med drugim ves jezen govoril takole: »Moja ocena je, da v Sloveniji resnega novinarstva ni več, nikoli ga prav zares tudi ni bilo. Na prste ene roke lahko naštejem ljudi, ki bi jim lahko rekel novinar. Pustimo to, da so v ozadju ljudje, ki so sposobni biti novinarji, ki imajo to znanje, a naš medijski prostor je preveč brutalen, preveč enostransko nagnjen, da bi do izraza prišlo kvalitetno novinarstvo.« Vse to je razpredal direktor strankarske televizije, ki namenoma manipulira in zavaja. Nato je nadaljeval: »Ta medijska vojna bo trajala, dokler moja klofuta ne bo močnejša, kot je tista iz nacionalne televizije. Na medijskem področju ne moremo biti romantični, ta prostor se bo začel uravnoteževati, ko se bosta zgodili dve stvari: ko ne bo več državnih in od države financiranih medijev in ko ne bo več monopola.« Rešitev je torej odprava nacionalne medijske hiše. RTV Slovenija »se ne da spremeniti z menjavo oblasti, z menjavo programskega sveta, z menjavo direktorja. Vam zagotavljam, četudi zamenjaš direktorja, pa vam potem uspe zamenjati še urednika, imaš še celo četo novinarjev. Dejansko se ne da ničesar spremeniti. Grški scenarij je nekaj dobrega, ne rabimo nacionalne televizije, da bi nas informirala.«

Grška vlada je sredi krize leta 2013 iz finančnih razlogov razpustila nacionalno radiotelevizijo EPT, a jo je vlada Aleksisa Ciprasa leta 2015 ponovno ustanovila.

»Kot si izobraževanja ne moremo predstavljati brez javnih šol, kot si zdravstva ne moremo predstavljati brez javnih bolnišnic in zdravstvenih domov, si novinarstva in medijev ne moremo predstavljati brez javne radiotelevizije.«

Če bi šlo za slehernika, ki svoje mnenje razlaga v lokalni čajnici, bi lahko ob besedah Borisa Tomašiča zamahnili z roko. A gre za direktorja televizije, ki jo je ustanovil sedanji predsednik vlade. Gre za televizijskega voditelja, ki surovo obračunava s političnimi nasprotniki.

Ko smo ministrstvo za kulturo povprašali, ali pripravlja kakšno spremembo medijske zakonodaje, zakona o medijih in zakona o RTV Slovenija, je odgovorilo, »da strokovne službe ministrstva preučujejo predlog novele medijske zakonodaje, ki jo je pripravljala prejšnja vlada. O podrobnostih zaenkrat še ne moremo govoriti, bomo pa takoj, ko bo novela pripravljena za koalicijska pogajanja, o tem pravočasno obvestili javnost.« Hkrati je dodalo, da minister Vasko Simoniti ne podpira odprave RTV-prispevka. To je dobra novica, a mogoče so še drugačne rešitve, recimo ta, da se del denarja, zbranega z RTV-prispevkom, razdeli drugim, do vlade prijaznejšim medijem. Zakon o RTV v drugem členu od države zahteva, da zagotovi »institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost« ter »primerno financiranje«.

Pot do prevzema

Nacionalne medijske hiše ni mogoče odpraviti kar čez noč, to priznava tudi Tomašič, a drugi Janšev naskok nanjo se je že začel.

Kako torej zamenjati generalnega direktorja televizije? Stvar je preprosta. Vlada je konec aprila imenovala tri nove člane nadzornega sveta RTV Slovenija: Boruta Rončevića, Antona Tomažiča in Draga Zadergala, parlamentarna koalicija pa bi rada opravila še nove zamenjave. Hkrati so bili v programski svet iste institucije imenovani novi (koalicijski) člani, med njimi odločni podporniki SDS: Slavko Kmetič, Alenka Gotar in Ivan Štuhec. Nadzorni svet RTV Slovenija pregleduje finančno poslovanje zavoda, programski svet pa imenuje in razrešuje generalnega direktorja.

Zdaj, ko stranka SDS s svojimi sateliti počasi prevzema vodstvene in nadzorne strukture v nacionalni medijski hiši, bo gotovo poskušala prepričati sedanjega direktorja RTV Igorja Kadunca, da je zanj bolje, če odstopi. In če ne bo šlo tako, bo nastopila bolj grobo. Kadunc ne kaže namena, da bi se kar vdal. A namen je jasen: ko bo prišel novi direktor, bo lahko predlagal nove urednike. Ti pa bodo spremenili uredniško politiko. Pravzaprav se 14 let kasneje dogaja politični deja vu – zgodbo o političnem prevzemanju nacionalnega medija v Sloveniji že poznamo. Bilo je v času prve Janševe vlade. Takrat je televizijo vodil Anton Guzej, ki je pred tem vodil zastopstvo in prodajo vozil, asistirala pa sta mu Vinko Vasle in Jože Možina.

Politika je vedno želela vplivati na medijsko poročanje, tudi v Sloveniji. Politiki si to zmeraj želijo, a le redki res prestopijo mejo. Sedanja vlada to počne grobo, sistematično, hkrati pa je do novinarjev in urednikov žaljiva in podcenjujoča.

Pri vprašanju neodvisnosti nacionalne medijske hiše je temeljni problem zakon o RTV, ki ga je že pred desetletjem in pol spisal poslanec SDS Branko Grims. Ta zakon med drugim temelji na za avtonomijo javnega medija izredno škodljivi predpostavki, da je prav, da imajo v programskem svetu nacionalne medijske hiše večino ljudje, ki jih neposredno imenuje državni zbor, politika. Po zdaj veljavni ureditvi je takšnih skoraj dve tretjini programskih svetnikov, konkretno 21 od 29. Za tem zakonskim določilom se skriva predpostavka, da je zgolj politika tista, ki zna razmišljati o družbi in medijih, predpostavka, da se samo politika zaveda pomena, ki ga ima za demokracijo neodvisna nacionalna medijska hiša.

Zgodovina personalne sestave programskih svetov dokazuje, da je ta predpostavka netočna. Veliko ljudi, ki so v zadnjih mandatih sedeli na tem položaju, ni razumelo niti osnovnih medijskih pravil, kot sta recimo uredniška avtonomija in pomen nepristranskosti poročanja. Kot je ob spremljanju seje programskega sveta RTV Slovenija in prepirih na njej v ponedeljek zapisala nekdanja direktorica direktorata za kulturo Tamara Vonta: »Kako lahko sediš v programskem svetu RTV brez osnovnega znanja o medijih, njihovem delovanju, financiranju, trendih, primerjavah, poznavanja različnih modelov? To je res (za)ostanek nečesa davno preživetega.«

Voz podrejanja

Sredi te politične mrzlice in pričakovanega obračuna z mediji je bil v parlamentarno proceduro vložen predlog novele zakona o RTV Slovenija, ki ga je napisala opozicijska LMŠ. Njegov namen je zmanjšanje vpliva politike v programskem svetu RTV Slovenija – po predlogu bi v manjšem, 21-članskem programskem svetu politika neposredno imenovala zgolj pet svetnikov. Tako bi se vpliv politike na delovanje nacionalnega medija res bistveno zmanjšal, a ker gre za opozicijski predlog, ga vladna večina najverjetneje ne bo potrdila.

Komunikolog in akademik profesor dr. Slavko Splichal Janšev boj z neodvisnimi mediji po lastnih besedah spremlja že skoraj 30 let – vse od Janševih res že precej zaprašenih besed o labodjem spevu slovenskega novinarstva. Na četrtkovi predstavitvi za slovenski visokošolski prostor nenavadno ostre izjave katedre za novinarstvo ljubljanske Fakultete za družbe vede, kjer je osem profesorjev novinarstva vlado in premiera obtožilo, da poleg drugega kažeta tudi »težnje po podrejanju in preobraženju javnega medijskega servisa«, je bil profesor Splichal še bolj neposreden. Dejal je, da se v času epidemije »zdi vladajoči politični stranki v Sloveniji najpomembnejša priložnost, da vpreže medije in novinarstvo v voz strankarske propagande ali pa da jih utiša. S tem, po našem globokem prepričanju, ne samo zlorablja svojo trenutno politično odločevalsko moč, ampak zlorablja tudi zaupanje javnosti in državljanov.« Hkrati se mu zdijo zahteve po odpravljanju nacionalne medijske hiše škandalozne, z vidika demokracije nedojemljive. »Kot si izobraževanja ne moremo predstavljati brez javnih šol, kot si zdravstva ne moremo predstavljati brez javnih bolnišnic in zdravstvenih domov, si novinarstva in medijev ne moremo predstavljati brez javne radiotelevizije, ki je hrbtenica vsega tega sistema.«

Piše se leto 2020 in ta predsednik vlade se ne bo spremenil, razsvetljenski duh ideala približevanja resnici je Janšo dejansko že zdavnaj zapustil. Ni pa se treba odpraviti daleč, da vidimo, kam pripelje politika podrejanja nacionalne medijske hiše. Madžarski politolog in novinar Krisztian Simon je nedavno v Mladini dobro razložil, od kod izvira politična moč madžarskega premiera Viktorja Orbána. Janšev prijatelj je poskrbel za monopol nad informacijami. To mu je uspelo z »oblikovanjem takšnega medijskega okolja, ki je na papirju še vedno videti svobodno, vendar v praksi popolnoma marginalizira kritične glasove. Prevzem medijev je začel z zamenjavo zaposlenih v javnih medijskih hišah s svojimi privrženci in tako zdaj državne televizijske in radijske postaje delujejo kot zelo draga vladna glasila.«

Se bo Orbánov scenarij ponovil tudi v Sloveniji?