O zagatah z besedo janšizem in zmotah, povezanih z njo

Prejšnji četrtek je v parlamentu govoril predsednik vlade Janez Janša. Med drugim se je obregnil ob proteste. Zmotili so ga predvsem napisi »Smrt janšizmu, svoboda narodu«. Besedi smrt in janšizem se na teh ali onih protestih nista pojavili prvič, a predsednik vlade ima prav. Kakršnekoli grožnje s smrtjo so absolutno nedopustne. Janševa politična misel je nato dobila nadaljnje izpeljave, nekateri, namenoma uporabljamo to oznako, režimski mediji pa so zaradi spornih besed pisali celo o grožnjah z atentatom in državljansko vojno.

A to je zavajanje. Zaklicati »smrt janšizmu« ni enako, kot s smrtjo groziti točno določeni osebi. Janšizem po jezikovnem portalu Fran.si pomeni »politično usmeritev, kot jo razvija in zastopa slovenski politik Janez Janša«. Gre torej za politično gibanje, za politično smer, za obliko vladanja, ne za točno določeno osebo.

Dr. Helena Dobrovoljc, moderatorka Jezikovne svetovalnice, je že leta 2016 razložila, da naj bi se ta beseda po podatkih iz korpusa elektronske zbirke avtentičnih besedil Gigafida prvič pojavila v Mladini leta 1995. Hkrati moramo biti pri njej pozorni, saj je treba, enako kot pri besedi bušizem, upoštevati, »da z rabo samostalnika janšizem pogosto mislimo na drug pomen, tj. izjave ali besedne zveze tega politika, ki so družbeno opazne, izstopajoče, uporabljene kot kritika ali žalitev političnih nasprotnikov (trenirkarji, opankarski žurnalizem, strici iz ozadja, murgelski pok ipd.)«.

Iskalnik slovenske digitalne knjižnice sicer razkriva, da je bila beseda janšizem prvič pisno najverjetneje uporabljena že prej. Aprila 1994 jo je v časniku Delo v pismu uporabila ena od bralk, ko je v času obračuna po Depali vasi zapisala: »Še pred par leti smo vsi ihtavo obsojali kult osebnosti kot dekadenco, nazadnjaštvo in idiotizem, vendar je zdaj kult osebnosti, imenovan titoizem, uspešno nadomestil nov kult osebnosti, imenovan janšizem!« Podobno ostra je bila leta 1995 v Mladini Spomenka Hribar, ko je pisala o včerajšnjem in današnjem fašizmu. Nato je dodala: »Če kdo iz prestanega strahu pred zgodovinskim fašizmom in zaradi spomina nanj te besede ne prenese, jo lahko mirno zamenja z besedo janšizem.« Težava torej ni sama beseda, ki je primerna ali pa tudi ne, večja težava je tisto, kar ta beseda nakazuje.

»Jezikoslovci skušamo biti pri novih besedah nekoliko zadržani, zlasti kadar so povezane s politiko, saj mnoge hitro vzniknejo, so zelo pogosto uporabljane, a prav tako hitro usahnejo. Redki se še spomnijo v določenem času zelo pogoste besede virantovanje. Celo bušizmi so že poniknili v pozabo,« o fenomenu nastajanja besed, povezanih s politiko, razmišlja dr. Kozma Ahačič, urednik portala Fran.si. »Beseda janšizem se je v slovenščini tako uveljavila, da je prišla v slovar, ravno zaradi dolgoletne vloge, ki jo je tako rekoč brez prekinitev v slovenski politiki igral Janez Janša. Konotacija, ki jo ima ta beseda v različnih besedilih, pa je zelo težko ulovljiva v slovarski opis, ki skuša biti univerzalen. Bolj ko so zaostrene politične razmere, bolj negativno konotacijo lahko sprošča ta beseda pri njegovih nasprotnikih.« Hkrati Ahačič opozarja, da ni nič nenavadnega, če se pomen takšnih besed z leti in desetletji spreminja. »Če je beseda vezana na človeka, je v daljšem času spreminjanje njenega pomena in rabe večkrat celo neizbežno.«

Jezikoslovec Ahačič ima hkrati prav in se moti. Beseda janšizem je v Sloveniji res prisotna že zelo dolgo, a če gre verjeti novodobni politični zgodovini, se v svojem izvornem pomenu ni veliko spremenila. Ali z drugimi besedami: besedo janšizem večinoma uporabljajo tisti posamezniki, ki opozarjajo, da je politika, ki jo vodi Janez Janša, za Slovenijo škodljiva.

Malo bolj zabavni, »prosti slovar žive slovenščine« Razvezani jezik besede janšizem v izvorni obliki ne pozna. Pozna pa besedo pahorjanstvo. Ta pomeni ’bolestno željo po promociji in izpostavljanju’.