Janez Janša ponovno pravnomočno obsojen v zadevi »odslužene prostitutke«

Kaj bo zdaj storilo vrhovno sodišče?

Predsednik vlade Janez Janša je pred nekaj leti novinarki nacionalne RTV Mojco Šetinc Pašek in Evgenijo Carl zmerjal z odsluženima prostitutkama. Obe sta ga tožili odškodninsko zaradi kršenja časti in dobrega imena ter tudi kazensko zaradi razžalitve. Sodni postopki vsa ta leta tečejo različno hitro, najprej pa je bil Janša odškodninsko pravnomočno obsojen v primeru Šetinc-Paškove. To pravnomočno sodbo je vrhovno sodišče v začetku maja presenetljivo in v nasprotju z modernim razumevanjem svobode medijev ter odnosa med politiki in mediji razveljavilo. Zdaj je bil Janša na višjem sodišču v Celju pravnomočno obsojen tudi v primeru Carlove. Na prvi pogled se zdi, da bi moralo sedaj vrhovno sodišče razveljaviti tudi to obsodbo, a tako je zgolj na prvi pogled.

Gre za Janšev zapis na Twitterju: »Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30€, drugo za 35€. #ZvodnikMilan.« Označil ju je za prostitutki, ker mu ni bilo všeč njuno poročanje. Gre za zastraševanje novinarjev, medijev, ki se tedaj Janši ni zgodilo prvič in vsekakor tudi zadnjič ne? Vrhovni sodniki so dejali, da ne. Ker, da gre za sporočilo, ki sodi v kategorijo »visoko varovanega političnega izjavljanja«.

A vrhovni sodniki glede tega še zdaleč niso bili soglasni. Odločitev v petčlanskem senatu je bila sprejeta s preglasovanjem treh sodnikov nad dvema sodnicama. Neverjetno sodbo so izglasovali Jan Zobec, Rudi Štravs in Tomaž Pavčnik. Glede prvega pripadnost Janši ni bila nikoli vprašljiva. Štravs je z Zobcem sodeloval pri rušenju nekdanjega predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše, ki Janši ni bil všeč. Glede Pavčnika pa tudi ni skrivnost, da gre za konservativno usmerjenega sodnika. Proti pa sta glasovali sodnici Mateja Končina Peternel in Karmen Iglič Stroligo. Prva je k večinski odločitvi napisala odklonilno ločeno mnenje, ki se mu je druga sodnica v celoti pridružila. Da bi vrhovni sodniki pisali ločena mnenja, se sicer zgodi zelo zelo redko. Glede na pojasnila vrhovnega sodišča se je to v zadnjih treh letih zgodilo manj kot desetkrat. Njun pogled na zadevo se ni zgolj nekoliko razlikoval od mnenja treh sodnikov, pač pa je diametralno nasproten.

»Odziv politika pa mora biti sorazmeren z interesom odprte razprave o zadevah javnega interesa. Če je na eni strani mogoče od novinarjev pričakovati, da bodo takrat, ko odprejo razpravo o javno pomembnih temah, bolj izpostavljeni kritiki, pa se je na drugi strani treba zavedati, da so lahko osebni, žaljivi napadi, ki so usmerjeni v osebo novinarja, sredstvo ustrahovanja, ki javno razpravo nedopustno hromi,« med drugim piše v ločenem mnenju. In tudi, da je seveda potrebno biti pri omejevanju svobode govora izrazito previden, a v obravnavani zadevi »ne gre le za konflikt med svobodo izražanja toženca in pravico do časti in dobrega imena tožnice. Posredno gre za konflikt med svobodo izražanja politika in svobodo izražanja medijev in tem primeru je prav zaradi pomembne vloge, ki jo imajo mediji v demokratični družbi, treba dati prednost slednji.«

Zdaj je bil Janša pravnomočno obsojen tudi v primeru Evgenije Carl in plačati mora 6000 evrov odškodnine. Sodba višjega sodišča je bila sicer sprejeta dva dni preden je bila javno objavljena sodba vrhovnega sodišča v identični zadevi v primeru Mojce Šetinc Pašek.

Če bo Janez Janša tudi v primeru Carlove ravnal enako kot v primeru Šetinc-Paškove, potem bo tudi zoper to (pravnomočno obsodbo) na vrhovno sodišče vložil zahtevo za revizijo. In ker je v prvem primeru tričlanski senat vrhovnih sodnikov pod vodstvom Jana Zobca naredil posebno izjemo, da je sploh lahko odločal o zadevi, potem bo v vsebinsko obravnavo verjetno sprejeta tudi aktualna zadeva, saj ne gre zgolj za enako ampak za isto vprašanje.

Pa bo na vrhovnem sodišču tudi odločena enako kot prva? To je seveda že drugo vprašanje. Če bo sestava senata petčlanskega enaka (ali pa če bo v senatu spet sedela večina Janši odkrito naklonjenih sodnikov, kot je bilo to v prvem primeru), verjetno. Če pa bo sestava senata drugačna in če v njem večine ne bodo imeli sodniki pod vodstvom Jana Zobca, pa bi odločitev kaj lahko bila tudi drugačna, nasprotna. To bi na prvi pogled seveda bilo zelo čudno in skregano z številnimi pravnimi načeli – če bi vrhovni sodniki o istem vprašanju dvakrat odločili povsem drugače. A tako je zgolj na prvi pogled. Prva odločitev je pomenila namreč precejšen, celo popoln odklon od dosedanje (domače in evropske) sodne prakse (rednih in izrednih sodišč) glede vprašanja svobode medijev in odnosa med politiki in mediji. Zato bi drugačna odločitev v primeru Carlove, potrditev pravnomočne obsodbe, pomenila nekakšno »omejevane škode«, ki je bila storjena s sodbo vrhovnih sodnikov v primeru Paškove.