Je jedrna družina preživeta?

Ljudje hrepenijo po življenju v razširjeni družini na način, ki je star in nov hkrati

Sestava družine se je v zadnjem stoletju spreminjala, a te spremembe so v glavnem olajšale življenje posamezniku in ga otežile družinam. Za odrasle je zdaj bolje, za otroke slabše. Od velikih, povezanih razširjenih družin, ki so najranljivejše pripadnike družbe varovale pred udarci življenja, smo prešli k manjšim, ločenim jedrnim družinam (zakoncev in otrok), ki najbolj privilegiranim pripadnikom družbe zagotavljajo prostor za razvoj darov in širše možnosti. Ta prehod je nazadnje pripeljal do tipa družine, ki osvobaja premožne in uničuje pripadnike delavskega razreda in siromašne.

V zgodnejših obdobjih zgodovine je večina ljudi živela v velikih, razvejenih gospodinjstvih. Nič nenavadnega ni bilo, če sta imela zakonca sedem ali osem otrok. Tu so bili še tete, strici, bratranci, sestrične in služabniki, vajenci ter hlapci in dekle. Ta tip družine se imenuje »korporativna družina«: gre za družbene enote, organizirane okrog družinskega posla. Leta 1800 je bilo kar 90 odstotkov ameriških družin korporativnih. Do leta 1850 so približno tri četrtine Američanov, starejših od 65 let, živele z otroki in vnuki. Jedrne družine so obstajale, a obdajale so jih razširjene ali korporativne družine.

Razširjene družine imajo dve prednosti: prvič, trpežne so. Delujejo kot podporna mreža. Poleg zakonca in otrok so tu še bratranci, sestrične, tasti, tašče, svaki, svakinje in stari starši, kompleksna mreža sorodstva, ki šteje od 7 do 20 ljudi. Če mati umre, na pomoč priskočijo druge sorodnice. Če se skrha odnos med očetom in otrokom, praznino zapolnijo drugi moški in tako dalje. Druga prednost je njihova socializacijska moč: več odraslih uči otroke, kaj je prav in kaj narobe, kako naj ravnajo z drugimi ali bodo prijazni.

A ko so se konec 19. in na začetku 20. stoletja v velikih ameriških mestih začele odpirati tovarne, so mladi zapustili razširjene družine, da bi uresničili ameriški sen. Družine, ki so jih zasnovale, so bile jedrne. Zmanjševanje števila večgeneracijskih družin, katerih člani so živeli skupaj, odslikava upadanje kmečkega prebivalstva. Otrok niso več vzgajali, da bi prevzeli ekonomske vloge, temveč da bi v adolescenci zapustili gnezdo, postali samostojni in si našli partnerja. V dvajsetih letih 20. stoletja je tako jedrna družina, ki jo je preživljal moški, kot prevladujoči tip družine nadomestila korporativno.

Okoli jedrne družine se je oblikoval nekakšen kult – takrat vodilna ženska revija McCall's ga je poimenovala »povezanost«. Zdravi ljudje so živeli v družini s starši. Leta 1957 je raziskava javnega mnenja pokazala, da polovica anketirancev meni, da so samski ljudje »bolni«, »nemoralni« ali »nevrotični«. V tem obdobju se nam je v zavest vtisnil družinski ideal: zakonca s približno dvema otrokoma. Številni se še vedno vračajo k temu idealu. Ko razpravljamo, kako utrditi družino, imamo v mislih starše z otrokom ali dvema, ki najverjetneje živijo v lastni hiši v predmestju.

Zadnja leta se pojavlja vse več sostanovalskih razmerij, v katerih ljudje, ki niso sorodniki, vstopajo v odnose, podobne družinskim. Samske matere lahko na spletnih straneh poiščejo druge samohranilke, s katerimi bi želele deliti dom. Vsepovsod je mogoče najti projekte, ki skupinam odraslih omogočajo, da živijo kot člani družine, v bivališčih z ločenimi spalnicami in skupnimi prostori.

Toda danes v tradicionalni dvostarševski jedrni družini živi le tretjina Američanov. Obdobje med letoma 1950 in 1965 je pokazalo, da stabilna družba lahko temelji na jedrnih družinah, dokler so ženske doma in dokler so te družine tako povezane, da so tako rekoč razširjena družina z drugim imenom, gospodarske in sociološke razmere v družbi pa podpirajo institucijo družine. Te razmere se niso ohranile. Jedrne družine so načele gospodarske, zlasti pa kulturne spremembe. Družba je postala bolj individualistična in osredotočena na posameznika. Porajajoče se feministično gibanje je ženskam ponudilo več svobode, zaradi katere so lahko živele in delale, kot so hotele same. Po letu 1960 je prevladala kultura »zakona kot oblike izražanja samega sebe.« Američani so se čedalje bolj veselili poroke kot možnosti za samospoznavanje, utrjevanje samozavesti in osebno rast. Poglavitni namen poroke ni več rojevanje in vzgajanje otrok, temveč predvsem zadovoljevanje potreb odraslih.

Če si se poročil iz ljubezni, nima posebnega smisla ostajati skupaj, ko čustvo umre. Danes se poročamo pozneje, če sploh, in se pogosteje ločujemo. Leta 2017 je bila skoraj polovica odraslih samska. Družine so se v času zadnjih dveh generacij tudi precej zmanjšale; leta 2012 večina ameriških gospodinjstev ni imela otrok, povprečna rodnost je danes v ZDA pol manjša kot leta 1960. Prevladuje kodeks družinske samozadostnosti: mama, oče in otroci so prepuščeni sami sebi, njihov dom pa je ograjen otok. In nenazadnje so družine postale bolj neenake. Premožnejše imajo namreč denar, da dobesedno kupijo razširjeno družino: varuške, inštruktorje, terapevte. Privoščijo si lahko podporo, ki jo je nekdaj zagotavljala razširjena družina, tako je njihova jedrna družina trdnejša. Ljudje, ki so nižje na dohodkovni lestvici, pa si je ne morejo.

Zadnja leta se pojavlja vse več sostanovalskih razmerij, v katerih ljudje, ki niso sorodniki, vstopajo v odnose, podobne družinskim. Samske matere lahko na spletnih straneh poiščejo druge samohranilke, s katerimi bi želele deliti dom. Vsepovsod je mogoče najti projekte, ki skupinam odraslih omogočajo, da živijo kot člani družine, v bivališčih z ločenimi spalnicami in skupnimi prostori. Bivalna skupnost Temescal Commons v kalifornijskem Oaklandu na primer šteje 23 članov, starih od enega leta do 83 let, in prebiva v devetih stanovanjskih enotah. Stanovalci so pripadniki srednjega in delavskega razreda, delijo si dvorišče in veliko kuhinjo, kjer ob četrtkih in nedeljah pripravijo skupno večerjo. Za vzdrževanje stanovanjskega kompleksa so odgovorni vsi, odrasli pazijo na svoje otroke in otroke drugih članov skupnosti, drug od drugega si sposojajo sladkor in mleko. Kadar kdo ostane brez službe ali ima zdravstvene težave, na pomoč priskočijo vsi.

Več v tiskani izdaji revije Global, na katero se lahko naročite na tej spletni povezavi >>