Novim zmagam naproti

Oštarija Herbelier
Sokolski trg 2, Dolenjske Toplice
Tel.: 051 262 990
Oštarija za zdaj kuha ob četrtkih, petkih in sobotah od 12. do 23., ob nedeljah pa od 12. do 17. ure. Pred obiskom preverite aktualni urnik!

Ambient:
prijetna, v več sob razdeljena gostilna z vzorčasto pobeljenimi stenami, obnovljenim starinskim pohištvom in raznorodno slovensko muziko na zvočnikih

Napitki:
precej resno – v globino in širino – zastavljena vinska karta z močnim jantarnim in posavskim oddelkom ter zmernimi pribitki

Dostopnost:
poiščite parkirno mesto kje v kraju in nato pretegnite noge na kratkem špancirju do Oštarije

Fino:
zloženka z govejim jezikom štruklji z mavrahi

Ne tako fino:
postrv s korenčkovim pirejem

Koprivna juha je bila 3, ješprenjeva 3,5, goveji jezik in štruklji z mavrahi 8, žlikrofi 9, krpice 10, postrv s korenčkovim pirejem 11, biftek s tartufi 23, jelenov hrbet 25, zavitek 3,5, hruška v cvičku pa 4 evre.

»Terme, wellnessi in bazeni so še zaprti – stavim rundo, da bomo sami!« se je, ko smo se peljali mimo grosupeljske igralnice, v vodji Konzumove ekspedicije začela prebujati gemblerska žilica. Ko smo se vozili po skoraj čisto praznih Dolenjskih Toplicah, je že kazalo, da bo stavo dobil, na dvorišču (nato pa še v notranjosti, kamor smo zamaskirani prodrli) Oštarije (ta je od našega prvega obiska pred skoraj osmimi leti prerasla v mini hotelček in generičnemu imenu dodala še zdraviliško zvenečo besedo herbelier) pa je postalo jasno, da gre pijača na njegov račun. Čeprav so se simpatični oštarijski pobje iz prisilne hibernacije prebudili šele nekaj dni pred našim obiskom, je bil pogon prijetno obljuden, družba dobro razpoložena, jedilni list zanimiv, vinska karta pa vzorna – kaj naj bi si človek sploh še želel?

No, s časovno distanco lahko razkrijem, da bi si želel, da z gozdnimi sadeži bogato zapolnjenega hrustljavega zavitka ne bi pogrevali, da nežnega postrvjega fileja ne bi zakopali med velika kupa korenčkovega pireja, da bi koprivna juha na krožnik prišla v manj otožnem odtenku zelene in da ne bi na skorajda vsak krožnik nasuli kupčka zdrobljenih sončničnih semen. Tu pa lahko s pripombami praktično končamo – vse drugo je pri herbelierjih štimalo.

Nekatere reči so bile celo presežne – opražene šnite kuhanega govejega jezika izmenjaje s tankimi rezinami opečenega kruha ter plastmi skute s hrenom in domače gorčice sestavijo v simpatičen stolpič, sirove štruklje zdajle v sezoni postrežejo z – juhuhu! – mavrahi, rožnato opečen jelenov hrbet pa z džinovsko grenkljato ter ostro brinovo omako (in šolskim primerom kipnika; naš je bil odišavljen s kolerabo). Zelo všečna sta se nam zdela tudi nadgradnja ješprenjeve juhe z jurčki in način serviranja prekajene slanine, ki tu ni nakockana v juhi, ampak rezino špehca opečejo in položijo k robu krožnika, nič pa tudi ne bi imeli proti, če bi idrijske žlikrofe jedli tako kot tu – v omaki s kozjim sirom in dodatkom hrustljavo ocvrtih zelišč – ali če bi cikcakasto odrezane testeninske krpice z zelenjavo in potočnimi raki uvrstili na permanentni jedilnik, kjer je sicer že najti starošolski biftek s tartufi.

V Dolenjskih Toplicah so našli tudi način, kako pametno porabiti cviček – v njem skuhana hruška, povaljana v sesekljanih mandljih in postrežena z limoninim sladoledom je krasna po barvi, teksturi in okusu, neodločnim jedcem pa pomagajo obed zaključiti z igrivo kolekcijo petih drobnih domačih slaščic, med katerimi velja še posebej omeniti hruškovo pito.

Oštariji v Dolenjskih Toplicah se pozna, da jo vodijo in nje dodatno ponudbo z raznimi peš in kolesarskimi izleti razvijajo zagnani ljudje, ki imajo občutek za to, kaj bo njihovim gostom všeč in kako te zadeve simpatično predstaviti. Da se pri tem še vestno držijo mantre lokalnega in sezonskega, pa je samo dodaten plus.