Izpoved kaviar socialistke

Če bom le mogla, bom šla ta petek ponovno na manifestacije, to pot predvsem zaradi seznamov odpisanih za bolnišnično zdravljenje ob obolelosti za boleznijo covid-19

Sem oseba, ki so ji podelili naziv »kaviar socialist«, kar me malo moti, ker ne maram kaviarja, veliko raje imam – vem, da to ni prefinjeno, ampak bog mi pomagaj – slovensko zaseko. Sodim med samooklicano pehotno vardo, kar me v nekem smislu navdaja s ponosom, ker sem zaznala v odnosu oblasti do naše tradicionalne varde tudi pridih spoštovanja, morda celo strahu. No, kakorkoli, te nazive sem pridobila, ko sem nekega petka, ko me je hrbet malo manj bolel kot navadno, odšla pred parlament in se pridružila protestnikom. Socialno dogajanje doživljamo vsak po svoje. Rada bi povedala, kako sem sama doživela proteste.

Nekako mi vzklikanje in skandiranje ne gre iz ust (že ko sem bila otrok v partizanskih časih in v letih po drugi svetovni vojni, ko smo še skandirali, sem se zaradi tega počutila nelagodno in v nekem smislu izločeno), zato sem opazovala ljudi. In razmišljala. Najprej o ljudeh okrog sebe. Bili so zelo različni ljudje – različni po pripadnosti družbenim ali poklicnim krogom, med njimi tudi kolegi zdravniki, in še zlasti različni po starosti. Ta različnost mi je dobro dela. Stara sem 85 let in sem na javnih shodih, sestankih, konferencah najpogosteje najstarejša, to pa v današnjih časih v razvitem svetu nikakor ni osebnostna ali moralna prednost. Vedno imam malo občutek, da ne sodim v prostor, da bi bilo vsem lažje, ko bi bila lepo ostala doma. To pot sem se počutila preprosto kot človek med ljudmi. Še posebej sem opazila, da na shodu nikakor ne prevladujemo nostalgiki socializma, temveč ljudje, ki želijo malo več poštenja in pravičnosti in malo manj nečednosti v tem najboljšem izmed vseh mogočih svetov. Veliko je bilo mladih – zares mladih, pa tudi takih, ki so glede na moja leta mladi, a so pravzaprav, kot se temu reče, »v najboljših letih svojega življenja«.

Stara sem 85 let in sem na javnih shodih, sestankih, konferencah najpogosteje najstarejša. Vedno imam malo občutek, da ne sodim v prostor. To pot sem se počutila preprosto kot človek med ljudmi.

Razmišljala sem o tem, zakaj sem na shodu, zakaj se je zbralo toliko ljudi. Gotovo se zdi marsikomu dobro biti v petek zvečer v skupini, v kateri se počuti povezanega z drugimi, čuti nekakšno vzajemnost, skupnost, občestvo s tistimi, ki jim pripada. Pri tem: videla sem nemalo ljudi, zlasti starejših, ki so prišli na shod sami. In veliko mladih parov, ki so se držali za roke (ali je to ponovno moderno?). Tisti, ki nimamo vikendov in še ne moremo v kino ali gledališče, smo bili gotovo zadovoljni, da imamo možnost priti na javni dogodek, v drugo okolje. Nekateri so prišli morda tudi zato, da dajo duška svoji jezi in nezadovoljstvu z dogajanjem v sedanjem času. Toda ljudje (in tudi jaz) so prišli predvsem zato, ker se jim je zdelo prav, da izrazijo, kaj mislijo o vladavini, kako se počutijo. Morda tudi s tihim upanjem, da bo njihov glas, žvižg, že sama prisotnost prispevala k spremembam.

Pri tem se je moje razmišljanje ustavilo. Vprašala sem nekoga, ki se spozna na družboslovje in politiko, ali v današnjem času protesti prispevajo k spremembam. Ko pa nas tisti, ki imajo moč, vidijo le kot »kaviar socialiste« ali v velikih slovenskih protestih pred nekaj leti, kot se je tedaj izrazil predsedujoči v slovenski vladi, kot »zombije«. Na politiko se ne spoznam, sem le stara državljanka majhne evropske države. A bi vseeno rada vedela, ali ima to, kar počnem, smisel, ali vodi k čemu. Ali naš protest lahko kaj spremeni, če nas nosilci moči obravnavajo kot deviantna ali manjvredna bitja? Pa tudi, če bi oblastniki vljudneje ravnali z nami, bi se spraševala, kaj izražena volja nezadovoljnega dela ljudstva lahko spremeni. Še to sem razmišljala: del ljudstva je kljub vsemu zadovoljen z obnašanjem vlade. Kaj narediti, da bi bil volk sit in koza cela. Ko sem spraševala tiste, ki vedo več od mene, so mi povedali, da so protesti v Franciji vendarle prispevali k spremembam nekaterih vladnih odločitev. Morda pa lahko protesti delujejo kot korektiv delovanja vlade, so del prevzgoje vladajočih. Izražajo, da državljani ne zaključimo dejavne državljanske vloge na volišču in potem živimo v prepričanju, da bosta parlament in vlada varovala dobrine, kot so blaginja ljudi, enakopravnost, demokracija, svoboda, temveč je nujno, da sami opazujemo, spremljamo in se neposredno odzivamo na vedenje oblasti in oblastnikov. Aktivno državljansko vlogo navadno pojmujemo predvsem kot dodano vrednost, kot pozitivni prispevek k dogajanju v skupnosti – iniciative, podarjeni čas, energija, denar za blaginjo skupnosti ali prikrajšanih skupin v skupnosti, pomoč sočloveku. Veliko manj jo pojmujemo (razen v okoljevarstvenih prizadevanjih) kot javna in militantna opozorila na disfunkcije in grdobije. Morda bi se veljalo spomniti malo humornega načela iz začetnih časov socializma, da moramo biti na preži zlasti pred notranjim sovražnikom, vedno pripravljeni na to, da ga zatremo. Znotraj demokracije, držav z vladavino prava, se dogajajo velike krivice, nečednosti, goljufije. Pa nič osebnega. Ko to pišem, imam v mislih ves krasni novi svet, resda nekatere dele bolj kot druge. Morda je neposredno izražanje volje ljudstva eden od načinov nadzornega spremljanja, varovalka zoper nadvlado izbranih. Kljub slabšalnemu pomenu, ki ga ima beseda »ulica« kot način ohranjanja vsaj nekaj poštenosti, dostojnosti in drugih vrednot. Za razvite družbe je značilna delitev vlog in področij delovanja. Ko izvolim svojega poslanca in plačam davek za njegovo plačo, se mi zdi, da sem opravila dolžnosti do vzdrževanja strukture in reda svoje družbe in njene ureditve … Svoj čas, energijo, delovanje posvečam družini, službi, ozkemu socialnemu krogu in sama sebi. Tako mislimo sedaj v družbi individualizma. A očitno ni tako. Sedanje dogajanje sili ljudi moralno, pa tudi eksistencialno (med njimi tiste, ki zapadajo v revščino, ali tiste v domovih za stare, ki so na seznamih za nezdravljenje, če zbolijo za covid-19, in njihove svojce), da se ukvarjajo še z nadzorom delovanja oblasti.

V trenutkih, ko sem čustveno spodaj ali ko razmišljam racionalno, se mi zdi, da je nerganje ljudstva zoper krivice in nečednosti dokaj nenevarno za doseganje sprememb. Odrešim krivde parlamentarce in vladnike in prepoznavam, da je vse, kar se nam dogaja, v resnici plod filozofije in materialne stvarnosti vladavine kapitala, ki se ni le povampiril, temveč, to je še huje, se je zalezel v nas, nas prežel z duhom potrošništva, izgubo občutka za vrednote človečnosti, kakršni sta enakost in blaginja skupnosti kot celote. Ko pa prevlada v meni tisto, česar nevroznanstvenikom še ni uspelo opredeliti in locirati v možganih – človeškost in z njo povezano upanje – in ko se spomnim na tiste, ki so si prizadevali za boljše življenje ljudi, pa kaj napišem ali odšepam na proteste. Spomnim pa se tudi na v Franciji pogosto uporabljani rek, pripisan različnim avtorjem, ki pravi: Za delovanje ni potrebno upanje, za vztrajanje v delovanju ni potreben uspeh.

Na shodu nikakor ne prevladujemo nostalgiki socializma, temveč ljudje, ki želijo malo več poštenja in pravičnosti in malo manj nečednosti v tem najboljšem izmed vseh mogočih svetov.

Kakorkoli – smiselno ali ne, če bom le mogla, bom šla ta petek ponovno na manifestacije, to pot predvsem zaradi seznamov odpisanih za bolnišnično zdravljenje ob obolelosti za boleznijo covid-19.