Mož, ki bi bil kralj

Trinajstega maja se je že tako razdrobljena slovenska stvarnost še na novo razcepila na dvoje. Na eni strani je nastala Slovenija, v kateri se je velika večina prebivalstva ukvarjala s ponovno vzpostavitvijo svojih življenj po epidemiji koronavirusne bolezni; gostinci in frizerji so se pripravljali na ponovno odprtje lokalov, otroci so se učili na daljavo, presstitutke smo snovali svoje zarote. Bila je mirna, glede na okoliščine skoraj zaspana, vsekakor pa ne praznična sreda. Medtem pa je v neki drugi stvarnosti predsednik slovenske vlade Janez Janša tvital o polaganju vencev na grobove padlih junakov zgodovine.

»Vlada Republike Slovenije je v spomin na začetek upora proti okupatorju leta 1941 položila venec na Mali Gori pri Ribnici. Dne 13. maja 1941 (potem ko so jih izdali Kardeljevi in Kidričevi komunisti) so jih napadli italijanski vojaki. Padel je Danilo Zelen in ranjen je bil Ferdo Kravanja,« je pod fotko treh namrgodenih gardistov ob velikanskem vencu pod spomenikom, na katerem se bleščijo zlate črke TIGR, čivknil premier. Njegova objava je med preprostim, v zamolčane skrivnosti zgodovine neposvečenim ljudstvom zbudila nemalo začudenja. Uradno namreč za začetek upora proti okupatorju med drugo svetovno vojno velja 27. april; na ta dan je bila namreč leta 1941 v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta, kasneje preimenovana v Osvobodilno fronto, krajše OF.

Od leta 1968 smo Slovenci slavili 27. april kot dan, ko se je začel organiziran vseslovenski boj proti nemškim, italijanskim in madžarskim zavojevalcem ter njihovim kvizlinškim pomagačem. Toda po 52 letih se je Janez Janša odločil, da nas popelje v novo stvarnost. Takšno, ki jo poganjajo predvsem njegove fantazije in ki prevečkrat nima prav dosti zveze z zgodovinskimi dejstvi.

Ko zarjove TIGR

Spopad primorskih tigrovcev res velja za prvi tovrstni konflikt s katero od okupatorskih vojska. Toda vprašanje, kdo jih je izdal Italijanom, ostaja nerešeno. Janša je svoj tvit opiral na izpoved Bruna Tekavca, ki jo je v oddaji Pričevalci na TV Slovenija objavil novinar Jože Možina; Tekavec je prepričan, da je pripadnike TIGR ovadil njegov oče, sicer obsojeni kriminalec, ki je bil član Komunistične partije Slovenije, pa tudi dvakrat izključen iz nje. Večina zgodovinarjev pa meni, da je to storil neznani špicelj iz Ribnice, po zaslugi katerega so karabinjerji že dlje časa sledili gibanju primorskih aktivistov. V vsakem primeru je težko povezati TIGR s protikomunističnimi težnjami janšizma; večina tigrovcev se je kasneje priključila partizanom, Danilo Zelen, ki si je na Mali gori v strahu pred italijanskim mučenjem pognal kroglo v glavo, pa je že leta 1935 podpisal pakt o sodelovanju s Komunistično partijo Italije.

Toda Janše ta dejstva ne zanimajo. Njegova oblast, ki je striktno molčala ob uradnem dnevu upora proti okupatorju, je zgolj iskala nov datum, na katerega bi lahko prenesla praznično naravo 27. aprila. V svoji gorečnosti je šla vlada tako daleč, da je s spomenika na Mali gori odstranila vence, ki so jih dva dni pred tem položili predstavniki sodobnega društva TIGR, ki bdi nad dediščino primorskih domoljubov, ter ribniški župan, borčevska združenja in predstavnik iz kabineta predsednika republike Boruta Pahorja. Janša je pač potreboval prostor za svoj megalomanski venec. V društvu TIGR so bili nad potezo ogorčeni. »Gre za grobo zanikanje pietetnega in spominskega ravnanja organizacij, ki v vsem svojem delu skrbijo za spoštljiv odnos do protifašističnega boja in žrtev. V društvu TIGR Primorske ne bomo dopuščali neetičnega zlorabljanja spomina na hrabra dejanja tigrovcev v strankarsko politične namene,« so zapisali v javnem pismu premieru.

Tesarji vseh dežel, združite se

Trinajst dni pred tem je Janša izvedel še eno delitev zdrave pameti. Tedaj je državljanom in državljankam v karanteni voščil za 1. maj, »mednarodni praznik dela in praznik sv. Jožefa delavca«. Spet so njegove besede poskrbele za zmedo. Na Slovenskem se prvi maj slavi že dolga leta; neuradne proslave delavskega praznika segajo okoli stoletje nazaj, uradno pa ga kot državni praznik praznujemo vse od druge svetovne vojne. Mlaji in kresovi obeležujejo spomin na s krvavimi protesti izborjene delavske pravice. Leta 1886 je med demonstracijami za osemurni delovnik v ZDA umrlo osem policistov in enajst protestnikov, tri leta kasneje pa je Druga delavska internacionala v spomin na krvavi dogodek razglasila 1. maj za svetovni praznik dela.

600
let pred naselitvijo Slovanov pod alpami so Veneti izginili kot samostojno ljudstvo

828
je leto, ko je Karantanija dokončno izgubila samostojnost

1968
je leto, odkar v Sloveniji 27. april slavimo kot dan upora proti okupatorju

33.797
pripadnikov in pripadnic partizanov, oF in TIGR je padlo med drugo svetovno vojno

14.000
domobrancev je bilo ubitih med vojno in po njej

Nikdar pa se kresovi niso prižigali v čast krščanskemu svetniku, tesarju Jožefu iz Nazareta, ki je postal zavetnik delavstva šele s papeškim dekretom leta 1955. Spet je šlo za spin, kot pri obletnici ustanovitve OF je tudi v tem primeru Janša želel ponarediti zgodovino in prazniku odvzeti njegov levičarski predznak, četudi je ta zgodovinsko povsem nedvoumen in dokazljiv. V vzporedni stvarnosti Janeza Janše pač ni prostora za civilizacijske pridobitve socializma. »Ljudje, ki so na oblasti, jemljejo zgodovino kot črno-belo, nagnjeni so k skrajnostim. Vsakdo ima pravico do svoje interpretacije, vendarle pa je treba vedno upoštevati dejstva in zgodovinski kontekst. Vse drugo je manipulacija s ciljem politične koristi,« ocenjuje Nevenka Troha, zgodovinarka z Inštituta za novejšo zgodovino.

Izkrivljanje pomena državnih praznikov ne more biti zgodovinsko utemeljeno. Janša svojo ignoranco obletnice ustanovitve OF opravičuje s sklicevanjem na dejstvo, da je bil spopad aktivistov TIGR s fašisti 13. maja 1941 prvi oboroženi konflikt med slovensko gverilo in okupatorjem. Toda 27. april kot uradni datum rojstva skupne odporniške fronte ima predvsem simbolni pomen, ki se je v letih globoko zasidral v zavest naroda. Kot pojasnjuje strokovnjak za slovensko novejšo zgodovino Aleš Gabrič, tudi z Inštituta za novejšo zgodovino, historična točnost datuma pri tem ni bistvena – kot primer navaja cerkvene praznike: »Ob praznovanju 27. aprila tako slavimo Osvobodilno fronto in partizanstvo, kljub temu da njuni odpornost in upornost vsem nista samoumevni. Ob dnevu samostojnosti in enotnosti se s ponosom spominjamo plebiscita o samostojnosti Slovenije, pa čeprav nismo bili povsem enotni, saj so bili na plebiscitu tudi glasovi proti. Ob božiču in veliki noči verniki slavijo Jezusa Kristusa in njegove ideje, pa čeprav sta datum njegovega rojstva in smrti zavita v meglo.« Tudi 1. maj ni pomemben kot god svetniškega tesarja, temveč kot dan zavedanja, da delavske pravice niso samoumevne.

Korenine manipulacije

Razsežnosti Janševega ponarejanja zgodovine pa segajo še precej dlje kot v polpreteklo zgodovino. Gre za poskus ustvarjanja popolnoma nove celovite naracije o izvoru in identiteti Slovencev v skladu z doktrino skrajne desnice »kri in čast«. Predsednik vlade in SDS je tako simpatizer teorije o avtohtonosti Slovencev, po kateri naš narod ne izhaja iz Slovanov, temveč iz precej starejših plemen, ki so na tem prostoru živela »od pamtiveka«. Na posvetu zagovornikov psevdozgodovinske venetske teorije leta 2017 je Janša odkrito pozval k »spopadu argumentov« z uradno zgodovinsko razlago slovanskega izvora Slovencev. Kot je poročala spletna stran SDS, je njen vodja »izrazil prepričanje, da se je v teorijo o nekih izključnih prišlekih v nekem času zgodovine, ki sploh ni opisan ali pa utemeljen s kakšnimi viri, lahko verjelo v času germanske prevlade, logični razlogi so tudi, da se je to verjelo ali pa učilo v času jugoslovanske prevlade, ne zdi pa se mu razumljivo, da se to širi še zdaj, ko imamo Slovenci samostojno državo«.

V ideologijo zakrinkano zgodovinopisje postaja uradna dogma. Dan upora proti okupatorju je po novem 13. maj, 1. maja pa goduje sveti Jožef. Do zapisa venetske teorije v učbenike ni več daleč.

Po alternativni »zgodovini« desničarjev smo Slovenci pravzaprav potomci prastarega indoevropskega plemena Venetov. Ti naj bi potem ustanovili Noriško kraljestvo, ki mu je Janša posvetil svoj kvazizgodovinski roman Beli panter. Iz Norikov naj bi nato izšli Karantanci, iz slednjih pa končno »čistokrvni« Slovenci. Gre za konfuzno zbirko znanstveno ovrženih teorij, na podlagi katere slovenska desnica gradi mit o izjemnosti našega naroda. Ta naj bi imel zaradi svoje prvobitnosti predpravico do svojega ozemlja, njegova večtisočletna zgodovina pa ga dela za posebnega glede na ostale narode.

Na opisani podlagi skrajni desničarji, zbrani okoli SDS, utemeljujejo prevlado »pravih« Slovencev nad ostalimi člani in članicami skupnosti ter nad prišleki v ta prostor. Kdor se ne vklaplja v ta pogled ali pa mu celo nasprotuje, je avtomatično razglašen za sovražnika. Pripadniki LGBT-skupnosti so izrojenci, ki preprečujejo prenos tisočletnih slovenskih genov na nadaljnje rodove, migranti so grožnja katolicizmu, levičarski intelektualci so brezdelneži, ki zastrupljajo ljudstvo z lažmi. Socializem je v tem pogledu prepoznan kot nevaren tujek, ki spodkopava temelje narodne identitete, predvsem katoliško vero. Partizani so s tujo – sovjetsko in srbsko in judovsko – ideologijo zavedeni izdajalci, ki so nas naredili za srbske vazale. Ali kot jih je leta 1943 v govoru ob prisegi domobranskih enot označil poveljnik slednjih Leon Rupnik: »Izmečki lastnega slovenskega naroda, ki so se dali omamiti od židovskih obljub.«

Dobri kralj Janez

Po tej logiki so domobranci junaški mučeniki, ki so dali življenje, da bi nas odvrnili od usodne zgodovinske zablode in ohranili edinstveno slovensko identiteto. Prosto po Rupniku so bili domobranci med tistimi, ki »še verujejo v vsemogočnega Boga, ki se zavedajo svojega naroda in nalog, ki mu jih je Previdnost naložila, ki so ohranili izročila svojih davnih prednikov v časti, ki so ponosni na krvno skupnost med pradedi in najmlajšimi vnuki«. Na isti dogmi slovenske izjemnosti temelji novodobna janšistična zgodovina. V njeni vzporedni realnosti so domobranci namesto preračunljivih kvizlingov označeni za varuhe slavne tradicije in vere dedov, duhovne naslednike starodavnih noriških in karantanskih vitezov. Zato so skrajni desničarji tako strastno posvojili izmišljenega »karantanskega« panterja kot svoj simbol. Obratno je po tem diskurzu vsak levičar in nosilec rdeče zvezde dedič Rupnikovih »izmečkov«.

Janez Janša v opisani mitologiji zaseda mesto mesijanskega vladarja, ki bo Slovence popeljal nazaj v čase izmišljenih utopij in nas dokončno povezal z našo slavno preteklostjo. Preteklostjo, v kateri bodo na krvnih vezeh utemeljeni skupnosti vladali »dedci in pol«, ženske bodo delale za ognjiščem in rojevale otroke, ti pa bodo s fizičnim delom, petjem domoljubnih pesmi in verskim poukom odraščali v odgovorne državljane in dobre bojevnike. To je začetek in konec izmišljene zgodovine z vertikalo Veneti – noriški bojevniki – karantanski vitezi – domobranci, ki je prežeta s hrepenenjem po vrnitvi v čase barbarskih skupnosti zgodnjega srednjega veka. Verzi, ki jih je lani oktobra objavil Janša, jasno izražajo te občutke: »V kratki noči kres gori, žar v srcih prebudi. / Klic prihaja iz davnine, oko rosi, budi spomine. / Grobovi slavnih kraljev skriti, njih stražarji kameniti.« Pri čemer ni odveč pripomniti, da seveda Slovenci v svoji dosedanji zgodovini nismo imeli svojega kralja.

Sprava v glavi

Da gre za ideologijo in ne zgodovino, je jasno. Desničarsko pojmovanje preteklosti se pač ne ozira na dejstva, letnice, pričevanja, dokumente in ne nazadnje tudi človeški spomin. Šteje zgolj ideologija – in Janševa ideologija krvnih vezi, katolicizma in tradicije je v osnovi enaka ideologiji »davnih prednikov« Leona Rupnika. Da bi Janša upravičil svoje težnje, si sedaj vztrajno izmišlja bajke, za katere je težko verjeti, da jim lahko kdorkoli nasede. A prav to se sedaj dogaja v Sloveniji.

Prihodnost, ki nas čaka pod Janšo, je enaka izmišljeni slavni preteklosti, s katero je obseden: na krvnih vezeh utemeljen patriarhat, ki ga bo vodila kasta izbranih »dedcev in pol«.

Na nevarnost tovrstne radikalizacije je opozarjal tudi poljski psihiater Andrzej Łobaczewski, ki je s svojimi sodelavci proučeval totalitarizme 20. stoletja. V svoji knjigi »Politična ponerologija: znanost o naravi zla, prilagojena v politične namene« je na podlagi preučevanja nacizma in boljševizma svaril pred paranoidnimi posamezniki, ki svoje patologije izživljajo z ideologijo. Slednja lahko okuži celotno skupnost in sproži proces, ki ga Łobaczewski imenuje »histerizacija«. Posamezniki, ki sami trpijo za psihičnimi motnjami, se s pomočjo ideologije povežejo v skupino, za katero so značilni »občutki oškodovanja, težnja po radikalni popravi krivic in prepričanje o višjih vrednotah članov izbrane skupine. Ti dejavniki lajšajo občutja izključenosti zaradi lastnih psiholoških primanjkljajev in na videz osvobajajo posameznika obveznosti sledenja neudobnim moralnim normam.«

Natančno te cilje ima ideološka revizija zgodovine, ki jo izvajata Janez Janša in njegov krog. Dokler Slovenija ne bo reorganizirana kot starodavna patriarhalna, strogo hierarhična družba, bo Janša napadal uradno zgodovino in delil ljudi. Zato sprava med partizansko in domobransko ideologijo, med uradnim in alternativnim zgodovinopisjem, v resnici ni mogoča – skrajna desnica živi od emocij, ki jih zbujajo razprtije in konflikti, ne pa od sprave. »Bolj ko se poudarja potreba po spravi, bolj je zaradi tega narod razdeljen,« ocenjuje Nevenka Troha, sicer ena največjih slovenskih strokovnjakinj za polpreteklo zgodovino. »Treba je ozavestiti početje ene in druge strani in se naučiti s tem živeti. Dejansko je večina prebivalstva to storila že v 60., 70. letih prejšnjega stoletja, le politika še kar odpira te rane.«

Ruggerijeva prerokba

Slovenska desnica na čelu z Janezom Janšo s pomočjo katoliške cerkve in dela civilne družbe izvaja historični revizionizem od osamosvojitve. Že prva Janševa vlada je na novo pisala učbenike in opozarjala na grozote povojnih pobojev. Tedaj je bilo njena prizadevanja še mogoče razumeti kot dobrodošlo protiutež dolgoletnemu zatiskanju oči pred neprijetno resnico revolucionarnega nasilja. A kmalu se je izkazalo, da so njeni cilji predvsem ideološki, prizadevanja Janševih dvornih zgodovinarjev pa ne prispevajo bistveno k zgodovinski znanosti. Kot razlaga Aleš Gabrič »historični revizionizem ne prinaša – z redkimi izjemami – novih razlag, temveč posega po tistih, ki so jih že med vojno večinoma zagovarjali pripadniki poražene strani. Na Slovenskem so to tisti, ki so med okupatorji in osvobodilnim gibanjem kot večjo nevarnost ocenjevali slednje. Njihovi podporniki se tako kot med vojno prikazujejo kot borci proti komunizmu in zagovorniki demokracije – a prikladno ’pozabljajo’, da so bili njihovi vojaški nasprotniki med vojno tudi glavni branilci načel zahodne demokracije.«

Uradno zgodovinopisje je v socialističnem režimu zahajalo v nekatere skrajnosti in prekomerno poudarjalo južnoslovansko identiteto Slovencev, pri zgodovini 20. stoletja je molčalo glede odgovornosti komunističnih oblasti za državljansko vojno, sedaj pa populistična ponarejanja polpretekle zgodovine vodijo v novo skrajnost. Slovenci smo po tem diskurzu edinstven, neslovanski narod s tradicijo lastnih protodržavnih tvorb, karantanski kralj Samo je izvorni domoljub, ideološki očetje janšizma pa se postopoma spreminjajo kar v očete naroda. Toda eno je, če takšne miselne akrobacije izvajajo posamezni populistični šerifi, kot sta Andrej Šiško in Roman Leljak. Ko pa historični revizionizem začenja prevzemati uradne institucije, je to znak histerizacije družbe, pred katero je svaril psihiater Łobaczewski.

V začetku leta je vrhovno sodišče – v katerem sedijo tudi izpričani simpatizerji SDS – iz procesnih razlogov razveljavilo smrtno obsodbo domobranskemu generalu Leonu Rupniku. Že leta 2013 pa so bili iz ZDA v ljubljansko stolnico vrnjeni posmrtni ostanki ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, ki je vodil slovensko katoliško cerkev med drugo svetovno vojno. To je bil le prvi korak k obuditvi njegovega kulta; lani jeseni je v Ljubljani potekala slavnostna maša ob 60. obletnici Rožmanove smrti, na kateri je metropolit Stanislav Zore pokojnika označil za »žlahtnega Slovenca in plemenitega škofa«. Katoliške organizacije in zgodovinarji iz Janševega kroga pa so nemudoma predstavili Rožmanova prizadevanja za zaščito katoličanov judovskega rodu pred nemškim nasiljem, zaradi česar naj bi si zaslužil prestižni naziv pravičnika med narodi, ki ga podeljuje izraelski spominski center Jad Vašem.

Janez Janša seveda ni prvi slovenski državnik, ki je obseden s tradicijo, vero in krvjo. O »davnih prednikih«, ki jih je treba častiti, in krvnih vezeh je govoril že domobranski general Leon Rupnik.

Toda enako kot Leon Rupnik tudi Gregorij Rožman ni brez madeža. O njegovem domoljubju zadosti pove navdušen dopis, ki ga je »žlahtni Slovenec« ob italijanski okupaciji poslal Mussoliniju. »Duce!«, je vzneseno začel Rožman, »zvedeli smo z velikim veseljem, da je slovensko zasedeno ozemlje po Italijanski Vojski vključeno v Italijansko kraljestvo. Prosim Vas, da sprejmete najglobljo zahvalo v imenu vse duhovščine škofije toga ozemlja zaradi širokogrudne in skrbne ureditve, ki ste jo poklonili slovenskemu prebivalstvu. Sprejmite tudi, Duce, izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja.«

To vdanost je nato Rožman dokazal s formalno pobudo Italijanom, naj iz njegovih ovčic sestavijo kolaborantske enote MVAC in protikomunistično tajno policijo. Italijanski general Vittorio Ruggeri je predlog pospremil z opazko, da »med vami Slovenci ustvarja takšno sovraštvo, da ga petdeset let ne boste mogli odpraviti«. Ruggerijeva ocena je bržkone temeljila na logični predpostavki, da si bodo prihodnji rodovi želeli preseči med vojno nakopičeno sovraštvo. Žal so se že neposredno po vojni napetosti zaostrile s povojnimi poboji, ki jih je izvedla jugoslovanska oblast; v njih je po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino izgubilo življenje okoli 15.000 ljudi. Vsi ti dogodki so izpričani in dokumentirani in o njih ne smemo molčati, kakor ne smemo zanikati odgovornosti tistih, ki so bili vanje vpleteni – pri povojnih zunajsodnih pobojih domobrancev in njihovih družin tako ne moremo mimo imen Edvarda Kardelja, Borisa Kidriča, Ivana Mačka - Matije, Mitje Ribičiča.

»Moramo sprejeti dobro in slabo – v sebi, v svojem narodu, v svoji politični opciji,« opozarja Nevenka Troha. Toda skrajna desnica zgodovino podreja ideologiji, s katero utrjuje svojo oblast in opravičuje izključevanje kritičnih skupin. Namesto da bi končno umirjali strasti, naši vodilni politiki z Janšo na čelu počnejo vse, da bi še zaostrili napetosti. Iz teh napetosti se čez slovensko demokracijo in zdravo pamet že razrašča vzporedna stvarnost, v kateri smo Slovenci potomci prastarega indoevropskega plemena Venetov, 1. maj je predvsem god Jezusovega krušnega očeta, ustanovitev OF pa dogodek, ki se ga ni več vredno spominjati. To je svet ostrih delitev in poenostavljenih razlag, lažnih idolov, neizpodbitnih avtoritet in pravičnega boga, svet neprebolene preteklosti in izpolnjenih tisočletnih sanj – svet domišljije. V katerem za odrasle, ki ne želijo sodelovati v tej igri, ni prostora.