Velika Madžarska

Ponarejanje zgodovine ni posebnost slovenskih desničarskih populistov

Kot opozarja zgodovinar Gabrič, so k tovrstnemu početju nagnjeni tudi »tisti Italijani, ki izkoriščajo žrtve fojb za svoje namene, pa si dejanske raziskave tega, kaj fojbe v resnici skrivajo, niti ne želijo«. Vendarle pa je historični revizionizem posebej značilen za nekdanje socialistične države vzhodne Evrope, ki se ne morejo sprijazniti s svojo preteklostjo. Pri italijanskem problematiziranju fojb gre predvsem za provokacije, desni populisti pa sedaj po vzhodni Evropi na veliko spreminjajo svoje povsem ideološke poglede na preteklost v uradno zgodovinopisje svojih držav.

Na Poljskem je tako parlament sprejel zakon, ki predpisuje, da »je zgodovinska resnica, da Poljaki niso sistematično institucionalizirano sodelovali pri izvajanju holokavsta«. Pa čeprav so poljski kvizlingi dokazano sodelovali v pogromih Judov; najbolj znan tak dogodek se je pripetil 10. julija 1941 v mestu Jedwabne, ko so Poljaki pobili okoli 340 Judov, ker naj bi bili komunisti. V drugo skrajnost je šel ruski revizionizem, po katerem Poljaki nosijo velik del odgovornosti za izbruh druge svetovne vojne in holokavst, Stalinov pakt z Nemci pa naj ne bi imel velike teže. V Ukrajini je vedno bolj priljubljena izmišljena zgodovina, po kateri so Ukrajinci izvorni arijski narod, ki je prvi uporabljal simbol svastike – spet gre za prepričanje o izjemnosti, ki napaja nevarne fašistične težnje. Za revizijo polpretekle zgodovine krvavih zunajsodnih pobojev pa je država leta 2015 ustanovila Ukrajinski inštitut za nacionalni spomin. »Tako imenovano zgodovinsko uravnoteženje je pravzaprav poskus v historični narativ uvesti razlage, ki izhajajo iz stališč v drugi svetovni vojni poražene strani, ki poskuša s tem opravičevati svoje zgrešene poteze med vojno. Namesto revizije pogledov in razlag, s čimer ne bi bilo nič narobe, tako prihaja do zahajanja v tako imenovani historični revizionizem, ki je v vzhodnoevropskih državah močnejši kot na Zahodu. Deloma zato, ker so na Zahodu dlje živeli v demokraciji in so nekatere osnovne zadeve, na primer, kdo je v drugi svetovni vojni sodeloval, kdo je bil na kateri strani in kdo je zmagal, že zdavnaj razčistili,« komentira Gabrič.

Nihče pa uradne zgodovine ne ponareja z večjo strastjo kot politični prijatelj Janeza Janše, madžarski predsednik Viktor Orbán. Mednarodna institucija Projekt spomina na holokavst je Madžarsko lani okrcala zaradi »revizionizma, rehabilitacije vojnih zločinov in zmanjševanja uradne odgovornosti za genocid«, v katerem naj bi umrlo več sto tisoč Judov. Orbánova oblast si tudi vztrajno prizadeva, da bi iz zgodovinskega spomina izbrisala državnika Imreja Nagya, ki je leta 1956 vodil neuspeli upor proti sovjetski okupaciji. Na drugi strani vlada gradi kult »madžarskega Rupnika« Miklósa Horthya, ki je državo med drugo svetovno vojno priključil paktu sil osi na čelu z Nemčijo.

Najbolj izraženo, za Slovenijo pa tudi skrb zbujajoče, pa je madžarsko zanikanje razvpite trianonske mirovne pogodbe, s katero je država po prvi svetovni vojni izgubila velik del svojih ozemelj – tudi Prekmurje, ki je tedaj dokončno pripadlo Sloveniji. Orbán in njegovi somišljeniki sporazum označujejo za največjo tragedijo v zgodovini države in volilnemu telesu obljubljajo, da bodo Madžarski povrnili nekdanji obseg. Orbán je že večkrat objavil fotografije zemljevidov »Velike Madžarske«, ki vključujejo ozemlja Slovaške, Srbije, Hrvaške, Romunije in Slovenije. Nazadnje je to storil 7. maja, ko je na Facebooku objavil fotografijo sestanka vrha svoje stranke Fidesz pod spornim zemljevidom. Slovenska vlada oziroma Janez Janša se nista odzvala.