Konvertitova »častna Titova«

Radenski župan, revizionistični samooklicani zgodovinar Roman Leljak, je končno – vsaj za zdaj – dosegel svoje. Pred časom je napovedal preimenovanje Titove ulice v Ulico dr. Anteja Šarića, a ogorčeni prebivalci so mu načrte prekrižali, saj so se uprli s peticijo. Po polemikah in poskusih diskreditacije njenih podpisnikov, ki so se odzvali s kolesarskim protestom, je Leljak spremenil načrte – sklenil je, da se bo maršalova ulica po novem imenovala Ulica slovenske osamosvojitve. Toda njegov predlog ni pomiril vznemirjenih podpisnikov, ti želijo, da se v Radencih ohrani ulica s Titovim imenom.

»Smo proti vsakršnemu preimenovanju, saj zanj preprosto ni nobenega razloga,« pravi Emil Šmid, ki je peticijo podpisal med prvimi.

Toda Leljak, ki zadnja leta kariero gradi zlasti na ideoloških temah, ne misli popustiti. Pri tem je treba poudariti, da je bil radenski župan pred nazorskim obratom občudovalec jugoslovanskega socializma in Josipa Broza Tita. Radenčani še dobro pomnijo vesela druženja v Leljakovem gostišču Kapelski hram pod Titovo sliko in zastavo s peterokrako zvezdo ob socialističnih praznikih. Za nekdanji dan republike je leta 2006 z vabili pozival na »drugo tradicionalno fešto«, s katero naj bi se »spomnili na stare čase v Jugoslaviji«.

Danes za nekdanjo državo ne želi niti slišati; namesto tega izmenično v maniri hrvaških in slovenskih »domoljubov« časti mit o ustaštvu in mit o slovenskih osamosvojiteljih. Med vodenjem občine Radenci še vedno najde čas za obujanje in tudi potvarjanje polpretekle zgodovine. Njegov najnovejši projekt obravnava usodo tako imenovanih otrok s Kozare, ki so jih po ofenzivi nad partizanskimi enotami v Bosni v valu etničnega čiščenja zajeli ustaši in jih večino pobili v taborišču Jasenovac. V svoji revizionistični maniri zatrjuje, da so nesrečne otroke zajeli partizani in jih razselili po državi – to pa je zelo pogodu hrvaškim skrajnim desničarjem.

Njegovi nasprotniki živijo manj idilično. Kakor drugi prebivalci Radencev, ki javno izražajo nezadovoljstvo z županom, je bil tudi Emil Šmid deležen diskreditacij. Leljak je napovedal, da bo na Facebooku objavil imena 501 podpisnika peticije proti preimenovanju Titove ulice, in zapisal, da bo »zelo razočaran«, če bodo med njimi javni uslužbenci – to pa so številni med podpisniki razumeli kot prikrito grožnjo. Šmida je razglasil za začetnika pobude, čeprav ta pojasnjuje, da so peticijo spontano oblikovali stanovalci Titove ulice, sam jo je podprl šele pozneje.

Dodaja, da Leljakovim potezam ne nasprotuje, ker je bil njegov protikandidat na lokalnih volitvah – kandidiral je s podporo SD, po porazu pa se je javno odpovedal vsakršnim ambicijam v občinski politiki –, temveč »ker sem zaskrbljen zaradi smeri, v katero pelje našo občino«.