Kaj je janšizem?

Besedo »janšizem« že od leta 1995 uporabljamo tako pogosto, da so jo sprejeli celo v Slovar slovenskega knjižnega jezika. Slovar pravi, da pomeni »politično usmeritev […] slovenskega politika Janeza Janše«. Vsi se s tem ne strinjajo. Tino Mamić v Domovini piše, da si janšizem izmišljajo, zato da bi diskreditirali Janševo politiko. V resnici pa da janšizem ne obstaja, ker se politika Janeza Janše ne razlikuje od drugih politik. Obstoj janšizma bomo torej dokazali, če najdemo zadosti potez, ki politiko Janeza Janše ločujejo od drugih politik in se hkrati povezujejo v kolikor toliko trdno celoto. S tem pa bomo tudi dognali, kaj je janšizem – če seveda obstaja.

Besedam dajemo pomen govorke in govorci. Kolesarski protesti z geslom »Smrt janšizmu, svoboda narodu!« aktualizirajo geslo jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja »Smrt fašizmu, svoboda narodu!«. Program Janševe stranke SDS antifašističnemu boju pravi »bratomorna revolucija« in socializmu »totalitarni režim«. Dobili smo prvo značilnost janšizma: zgodovinski revizionizem – predelovanje zgodovine za nazaj, da bi popačili spomin na boj za narodno osvoboditev in pozabili na dosežke socializma.

V besedah

SDS »se zavzema za socialno pravično družbo, katere temelj je konkurenčno gospodarstvo«. Program socialne pravičnosti so postavili v devetnajstem stoletju, da bi omilili razsulo, ki ga je povzročalo konkurenčno gospodarstvo. Zato je trditev, da konkurenca »omogoča solidarnost med ljudmi«, nevarna iluzija. Drugod je program jasnejši, saj zahteva, da je »potrebno trg dela in kapitala osvoboditi ovir, ki zavirajo konkurenčnost«. S svobodno konkurenco na trgu dela država razbija delavski razred in organizira dirko navzdol pri mezdah, pravicah iz dela, varnosti zaposlitve, delovnih razmerah itn. Delavstvo se že stoletja bojuje proti tržni anarhiji, a tudi bolj človeški kapitalizmi so brzdali divjanje kapitala. Imamo drugo značilnost: radikalni neoliberalizem.

Janšizma ne smemo pripisovati eni sami stranki in osebi. Stranki »centra« (DeSUS, SMC) in desnica (NSi) so brez težav prestopile v avtoritarizem in zradikalizirale svojo neoliberalno politiko.

Osvoboditev trga kapitala ni ravno jasna zahteva. Pomeni lahko sprostitev finančnih špekulacij: te so že svobodne, proizvajajo fiktivni kapital in zaostrujejo krizo kapitalizma. Pomeni lahko pospeševanje zadolževanja podjetij, da bi spodbudili »realno« gospodarstvo – a to dosegajo z ukrepi denarne politike, z uravnavanjem, ne z »osvobajanjem«. Nemara hočejo reči, da je treba pritegniti kapitalske investicije: z odpravljanjem pravic iz dela, nizkimi mezdami, ohlapnim varstvom okolja itn. Skratka, da je treba ravnati kakor Cerarjeva in Šarčeva vlada pri Magni. Dobili smo tretjo značilnost: pospeševanje neokolonialne podrejenosti.

Ne preseneča, da program povzdiguje v »glavno gonilo« »neovirano individualno podjetniško pobudo«. Preseneča pa, da se program, potem ko ščuva kapital proti delavstvu, delavke in delavce pa druge proti drugim – zavzema za »spravo«. Oznanja razredni boj kapitala, razorožuje delavstvo – a pridiga o spravi. Četrta značilnost: demagogija.

V dejanjih

Leta 1994 so Janšo odstavili s položaja ministra za obrambo, ker je njegovo ministrstvo poseglo v civilne zadeve. Leta 2004 je SDS s propagando pomagala k referendumski zavrnitvi zakona o izbrisanih. SDS je poleg drugih strank, ki so bile kdaj v vladi, dosegla, da slovenska politika še vedno ni, vsaj kolikor je sploh mogoče, popravila posledic državnega zločina. Peta značilnost: zloraba oblasti in zaničevanje človečnosti.

Prva Janševa vlada (2004–2008) je odpravila socialno državo. Dotlej je delavsko gibanje uveljavljalo razredno politiko in uspešno zaustavljalo ekscese pri obnavljanju kapitalizma. Žal pa takrat še močni sindikati niso nasprotovali sami obnovi kapitalizma in se niso uprli ne pridružitvi neoliberalni EU ne vstopu v imperialistični Nato. Te strateške napake so pozneje pripomogle k porazu sindikalnega gibanja. A odločilno vlogo pri ofenzivi kapitala je odigrala Janševa vlada. Z veliko podporo občil so Janševi »mladi ekonomisti« zagnali neoliberalno ideološko kampanjo. Janševi vladi sicer ni uspelo uvesti enotne davčne stopnje, je pa znižala davke lastnikom kapitala in bogatašem, zlasti z nižjo davčno stopnjo na kapitalske dohodke. S tem je povzročila stalni primanjkljaj v državnem proračunu. Hkrati se je ta vlada začela zadolževati pri zasebnih bankah v tujini, razdolžila pa se je pri domačih bankah. To je imelo dve posledici: domače banke so začele nenadzorovano kreditirati domača podjetja, med katerimi številna pozneje niso mogla odplačati dolgov. Država se je vse bolj zadolževala v tujini, kar je pripeljalo do kapitulacije poznejših vlad pred organizacijami transnacionalnega finančnega kapitala. Ta vlada je zagnala nov val privatizacij, ki so pozneje zaradi špekulacij z menedžerskimi odkupi pripeljale do stečajev in bančne krize. Dejanja so potrdila značilnosti, ki smo ju razbrali iz programa: radikalni neoliberalizem in pospeševanje neokolonialne podrejenosti.

Druga Janševa vlada (2012–2013) je še nadalje omejila socialno-varstveno delovanje države. Z zakonom za uravnoteženje javnih financ je udarila po tistih, ki živijo pod eksistenčnim minimumom (začasni ukrepi na področju uveljavljanja pravic iz javnih sredstev, starševskega varstva in družinskih prejemkov, socialno varstvenih prejemkov itn.). Tej vladi je bil celo buržoazni parlamentarizem preveč demokratičen in je okoli sto zakonov sprejela po hitrem postopku. K isti praksi, s katero je vlada opuščala celo omejeno strankarsko demokracijo in vpeljevala avtoritarizem, sodi tudi način, kako je preprečila referendum o slabi banki: sindikati so zbrali podpise za začetek referendumskega postopka, parlamentarni uradniki pa so del teh podpisov »zgubili«. Prelomno dejanje druge Janševe vlade pa je bilo, da je notranjepolitične spopade prenesla v mednarodni prostor. Ni samo izzivala incidente v Piranskem zalivu, temveč je zlasti oznanila, da Sloveniji grozi bankrot in da bo nemara treba na pomoč poklicati zloglasno »trojko« (evropsko komisijo, Evropsko centralno banko, Mednarodni denarni sklad), ki je prav v tistem času pahnila grško ljudstvo v revščino, Grčijo pa v dolgoročno odvisnost od transnacionalnega finančnega kapitala. Janševo izjavo o morebitnem bankrotu države so izkoristile bonitetne agencije in znižale oceno Slovenije. Obrestne mere na državno zadolževanje so se povišale s povprečnih 4,3 odstotka leta 2011 na šest odstotkov leta 2012. Kot so ugotovili strokovnjaki, je bilo povišanje obrestne mere nesorazmerno glede na gospodarske kazalce. Pozimi 2012 so po vsej državi izbruhnili spontani množični protesti in vlada je odstopila.

Sedanja vlada je s »protikoronskimi« zakoni poskusila skleniti zavezništvo s fantomskim »srednjim razredom« in podpreti nekonkurenčni mali in srednji domači kapital. Znižala je standarde varovanja okolja, s čimer naj bi pospešila in privabila kapitalske investicije – kar je značilna praksa držav v neokolonialni odvisnosti.

Vlada napoveduje nadaljnje omejevanje varstva delavk in delavcev, sproščanje trga delovne sile (odpravljanje standardnih delovnih razmerij in še hujšo prekarizacijo), olajšanje odpuščanja delavk in delavcev. Napoveduje tudi nadaljnjo privatizacijo javnih storitev, zdravstva, šolstva in celo socialnega varstva: s tem se zmanjšuje dostopnost storitev, pada življenjska raven večine, zlasti pa se še slabša položaj nezadostno plačanih in najmanj zavarovanih delavk in delavcev.

Kaj torej je?

Poteze janšistične politike se logično povezujejo: njen neoliberalizem se v načelu sicer ne razlikuje od politike drugih meščanskih strank, a zaradi radikalizma zahteva avtoritarne prijeme, osebno odvisnost javnih uslužbencev, demagogijo in vse večjo surovost v občevanju z javnostjo.

Vse tri Janševe vlade so bile koalicije. Janšizma zato ne smemo pripisovati eni sami stranki in še manj eni sami osebi. Stranki »centra« (DeSUS, SMC) in desnica (NSi) so brez težav prestopile v avtoritarizem in zradikalizirale svojo neoliberalno politiko. Protiljudska politika nujno posega po avtoritarnih postopkih. Zato centralizira odločanje in nadzor in povezuje oblastna, upravna in strokovna telesa v orodje enotnega napada na delovno ljudstvo.

Posebnost te politike je, da uveljavlja interese kapitala »nasploh«, tako tukajšnjega kakor transnacionalnega. S povečevanjem izkoriščanja omogoča preživetje nekonkurenčnim majhnim domačim kapitalom in nudi ceneno delovno silo velikim transnacionalnim kvazimonopolističnim kapitalom. Oboje je prilagojeno obrobnemu položaju Slovenije v Evropski uniji in povečuje našo neokolonialno podrejenost.

Tukajšnjega avtoritarnega liberalizma ne kaže mešati s politiko Viktorja Orbána. Orbánova politika poskuša iz tajkunov, menedžerjev in višjih državnih birokratov sestaviti domači vladajoči razred, ki bi bil sposoben partnerstva s transnacionalnim kapitalom in bi obnovil regionalni ogrski imperij. Tukajšnji avtoritarni neoliberalni politiki sta zadosti korupcija in pobiranje »šticunge«, širših razrednih ambicij pa nima. To je pokazala v prejšnjem mandatu, ko je notranje spopade prenašala v mednarodni prostor in klicala na pomoč aparate transnacionalnega kapitala. Zato je ustrezneje govoriti o avtoritarnem neoliberalizmu v službi neokolonialne politike transnacionalnega kapitala.

Če tako definiramo janšizem, je naloga sedanjega trenutka jasna: idejno zasnovati in praktično organizirati alternativo, ki bo presegla vladavino strankarskih aparatov, se uprla neokolonializmu Evropske unije in mobilizirala mednarodno gibanje za odpravo kapitalizma.