Vklenjena svoboda

Vprašanje, ki ga danes postavljajo ljudje, ki z nelagodjem opazujejo ravnanje sedanje vlade, je: Zakaj ministri in poslanci koalicijskih strank, ki so bili še pred tremi meseci trdno prepričani o pomenu demokracije in vladavine prava, ki so na primer v prejšnji vladi upravičeno protestirali, ko je prišlo do kakšnega spornega imenovanja, danes molče sprejemajo razgradnjo demokracije v Sloveniji? Zakaj sprejemajo, da bodo sami nosili dolgoročno odgovornost za to? Zakaj se ne odzovejo zaradi naraščajočega policijskega nasilja? Zakaj jih ne moti zamenjava na vrhu urada za preprečevanje pranja denarja? Zakaj jih ne skrbijo sporna imenovanja v policiji? Zakaj so tiho ob brutalni kršitvi zakona o statističnem uradu, ki zagotavlja politično neodvisnost te institucije?

Tuji diplomati v Sloveniji so v zadnjih tednih postali aktivni. Na novinarje in različne javne osebnosti se v zadnjem času obračajo, jih zaprošajo za neuradne pogovore, saj poskušajo ugotoviti, kaj se dogaja v mali članici Evropske unije. Nekateri, ki nimajo svojih predstavništev v Sloveniji, ampak v sosednjih državah, so se kljub veljavnosti protikoronskih ukrepov celo pripeljali v Slovenijo, da bi na kraju samem dobili vtis o dogajanju. Razumevajoči so do kadrovskih rošad, popustljivi do dejstva, da so medicinsko opremo dobavljala prijateljska podjetja (kar naj bi bilo značilno za to območje Evrope), poudarjajo, da je pokoronsko obdobje naporno za vse vlade in da ljudje zahtevajo ukrepe. A vseeno menijo, da je demokracija v Sloveniji ogrožena.

Razlogov za njihovo skrb je več. Zaznali so na primer, da predstavniki te vlade, prvi med njimi pa premier Janez Janša, razširjajo rasistična mnenja, javno podpirajo oboroževanje, izkazujejo zavezništva s spornimi političnimi osebnostmi, grobo blatijo vsakogar, ki ima drugačno mnenje, pozivajo h kazenskemu pregonu protestnikov in kritikov. Seveda so skrbi tujih diplomatov povezane tudi z odkritim zavezništvom slovenske vlade z madžarskim premierom Viktorjem Orbánom, zoper katerega se Evropa, tako na ravni unije kot držav, odkrito postavlja zaradi njegovih protidemokratičnih stališč in ravnanj.

A to niso edini razlogi za skrb. Kar se je prve tedne zdelo kot zgolj občutek protestnikov, je danes že mogoče dokazati s podatki: slovenska policija še nikoli doslej ni bila tako nasilna. Policijsko nasilje se stopnjuje iz protesta v protest, policija se spreminja pred našimi očmi – pri čemer je bila slovenska policija doslej izrazito miroljubna in pomirjujoča. A ni več tako. Ne mislimo le na fizično nasilje policistov, odrivanje protestnikov, grobosti, pridržanja brez resnega razloga; tega je vse več. Nasilnost policije se je najprej začela s sistematičnim kaznovanjem in popisovanjem protestnikov, nadlegovanjem in izživljanjem nad protestniki, kar se kaže z zavestnim odpiranjem prometa med protesti, blokadami, ki jih postavljajo policisti sredi ulic, da bi tako otežili prehajanje protestnikov po mestih.

Opise policijskega ravnanja, kot smo jim priča danes v Sloveniji, smo doslej poslušali ob predstavitvah mednarodnih monitoringov ravnanja policije na Madžarskem.

Tega v Sloveniji nismo vajeni. Namen takega ravnanja ni le prestrašiti protestnike, ampak, kar policija dobro ve, izzvati njihov odpor in s tem konflikte. Slovenska policija prvič v zgodovini izziva konflikte s protestniki.

Policisti svoje dolgoletne prakse niso spremenili zaradi spremenjene doktrine, za katero bi stal strokovni razmislek ali spremembe v vedenju prebivalcev. Slovenski policisti danes tako ravnajo, ker imajo take ukaze z vrha ministrstva za notranje zadeve, ki ga vodi agresivni Aleš Hojs. Policija danes deluje politično, celo strankarsko.

Mar ni povedno, da danes policisti prav iščejo plakate, ki bi lahko bili žaljivi do predsednika vlade? Na policijo so se doslej prebivalci lahko zanesli, da bo tudi v takih razmerah nepristranska in v pojmovanju svoboščin široka. V zadnjem mesecu smo postali država, kjer policija slehernika kaznuje, če s kredo na pločnik napiše nedolžno geslo »Čas je za odstop«. A to kaznovanje in nadlegovanje protestnikov imata jasen namen: hočejo, da se kakšen izmed protestnikov razjezi, v jezi postane nasilen, da bi s tem prikazali celotno protestno gibanje kot nasilno. To je politično ravnanje, ne pa strokovno.

Morda se iz ministrskih in poslanskih soban te spremembe ne zaznajo, morda se ministri Tonin, Pivčeva, Kustečeva, Počivalšek, Gantar idr. teh sprememb, do katerih je prišlo v razmerju med oblastjo in prebivalstvom v času njihove vlade, ne zavedajo. A takšne opise policijskega ravnanja, kot smo jim priča danes v Sloveniji, smo doslej poslušali ob predstavitvah mednarodnih monitoringov ravnanja policije na Madžarskem.

A ne gre le za policijo, ki je začela slediti politični agendi, kar kažejo tudi uradni podatki (več o tem v članku Policija se je spremenila, op. p.). Tovrstni režimi imajo vedno zelo podobno agendo. In prepoznajo se prav po tem, da je vedno na visokem mestu »liste sovražnikov« kultura.

Slovenski kulturniki so bili vedno tudi politični – a to ni posebnost, to velja za umetnike in ljudi kulture po vsem svetu. Kulturniki so vedno kritični; da je oblast problematična, pa se vedno znova pokaže v njenem odnosu do umetnosti, medijev, sodstva in intelektualcev – demokratične oblasti to razumejo, nedemokratičnim pa gredo vedno v nos. Tako je bilo in je vedno znova. Tako je na Kitajskem, tako je v sodobni Rusiji in bilo je v nekdanji Sovjetski zvezi, tako je bilo v nekdanji Jugoslaviji, tako je danes na Madžarskem in Poljskem. Kultura, mediji, intelektualci in sodstvo – to so štirje indikatorji za merjenje demokratičnosti neke oblasti.

Slovenska kulturna in umetniška srenja je neizprosna do vsake oblasti. Nihče ni bil tako kritičen do vlade Mira Cerarja kot kulturniki, ki danes prav tako dvigujejo glas. In tudi v prejšnji vladi je bil ostre kritike deležen kulturni minister iz vrst SD Zoran Poznič – in kritizirali so ga kulturniki in umetniki, ki danes stojijo v prvih vrstah na protestih pred ministrstvom za kulturo. Enako trdi so bili do ministra Toneta Peršaka in še bolj do ministrice Julijane Bizjak Mlakar. Bitke, ki so se bile na področju kulture, so bile trde in neizprosne v vseh tridesetih letih obstoja te države. Ta zgodba se je ponavljala vedno znova, a le vlade

Janeza Janše so to razumele kot ideološki spopad, kot osebni napad.

Minister Vasko Simoniti ne skriva svojega namena: s tem, ko je popolnoma ustavil praktično vse projekte, ko ne daje jasnih informacij in ne stori nič, da bi kultura začela proces oživljanja, kulturni sektor spravlja v eksistenčno stisko. To je njegov namen: izkoristiti epidemijo za obračun s kulturo. Te kulture ta oblast namreč ne sprejema in je ne želi niti poimenovati kultura. Gre za načrtno izčrpavanje. Resnost razmer (in tudi ravnanja prozornost vlade) nam kaže dejstvo, da so predstavniki nekaterih veleposlaništev evropskih držav sami poiskali vidne slovenske umetnike in jih opozorili, da imajo njihove države v svojih proračunih rezervirana finančna sredstva za pomoč umetnikom v problematičnih državah ter tudi kako do teh sredstev priti.

V torek se je pred ministrstvom za kulturo zbral cvet slovenske kulture. Vodilni slovenski režiserji, glasbeniki, igralci, slikarji, oblikovalci, pisatelji, plesalci, prevajalci, dramatiki, pesniki ... Redko vidimo vse te ljudi na enem mestu. Vsak minister bi storil vse, da bi navezal stik z ljudmi, ki predstavljajo slovensko kulturo tako doma kot v svetu, da bi z njimi začel dialog. Ta vlada tega noče. Edini sogovorniki umetnikov in kulturnikov so bili policisti, ki so jih legitimirali.

V kateri državi v Evropski uniji, razen na Madžarskem, bi policist zahteval legitimiranje od igralca ali kogarkoli samo zato, ker se je v znak protesta slekel do spodnjic? To se je zgodilo ta teden v Sloveniji. »Če hočemo dejanske spremembe, ne moremo izbirati med protesti in politiko. Staviti moramo na oboje.« Te besede je ta teden v besedilu »Kako sedanje razmere obrniti v dejanske spremembe« zapisal Barack Obama, nekdanji ameriški predsednik. Pomembne so tudi za Slovenijo. Nobenega dvoma ni, da so protesti legitimna in demokratična pot izražanja političnih stališč, vendar pa je Slovenija parlamentarna demokracija in pot do novih volitev oziroma politične spremembe v tem trenutku v tej državi vodi skozi parlament. A kot pravi Obama: oboje je pomembno.

Nasilje policije se stopnjuje iz protesta v protest, policija se spreminja pred našimi očmi v nasilno. Slovenska policija prvič v zgodovini načrtno izziva konflikte s protestniki in producira namišljene prestopke.

Poslanci državnega zbora so še vedno varuhi demokracije, tisti, ki sedijo v opoziciji, in tudi vsi tisti, ki sedijo v vladi. Danes se Slovenija zaradi značilnosti te oblasti po političnem zemljevidu hitro približuje državam, kjer se dogaja politično nasilje, kjer preganjajo novinarje in pritiskajo na medije, kjer onemogočajo in žalijo intelektualce, kjer kulturo zaradi njene političnosti poskušajo onemogočiti. To ni nekaj, kar je verjetna prihodnost, to je že danes tukaj. Morda se iz vladnih in poslanskih soban res ne vidi, kako hitre spremembe doživlja ta država, a slovenska oblast je v tujih medijih že označena kot vprašljiva, nasilna, nedemokratična, predsednik vlade pa kot tisti, ki širi nevarno politiko Viktorja Orbána.

Ko sta DeSUS in SMC vstopala v to koalicijo, sta predsednika obeh strank, Zdravko Počivalšek in Aleksandra Pivec, zagotavljala, da ne bosta dopustila, da bi SDS Slovenijo zapeljala v to smer, da bosta nekakšen porok demokracije. Podobno je govoril tudi predsednik NSi. No, SDS se dogovora ni držala, meja je že prestopljena. Kaj bosta storila SMC in DeSUS, ko bo policija v njunem imenu s kom res grobo obračunala? Že danes v njunem imenu odvaža z marico mlade okoljevarstvenike in jim odvzema prostost. Res? V Sloveniji leta 2020? Preganja ljudi, ker imajo na kolesih karikature premiera. Resno, v Sloveniji leta 2020? So v DeSUS in SMC spregledali, da se je vse že zgodilo, in to v njihovem imenu?