Kako so umirali starostniki?

Razmišljanja o starostnikih v domovih, ki so oboleli za covid 19

V uvodu naj povem, da razprava o tem, kaj se je dogajalo v domovih za starejše občane (DSO) zadeva celo Evropo in še več, ves svet. Znanka, ki dela v zdravstvu v Quebecu-u, mi je povedala, da je v nekaterih zavodih za starostnike vodilno in strokovno osebje enostavno nehalo hoditi v službo in so bile prisotne ob stanovalcih le snažilke in nižje kvalificiran zdravstveni personal. Poznamo zgodbo iz Španije, kjer so vojaki med razkuževanjem doma za ostarele našli trupla stanovalcev. Pa še berem hude zgodbe iz Francije. V Sloveniji se take reči niso dogajale, so se pa dogajale reči o katerih se veliko govori, kar vznemirja državljane in o čemer bo treba izreči mnenje. Pa ne zaradi političnih razlogov ali obtoževanja enih ali drugih. Predvsem zato, ker dogajanja zadevajo širša vprašanja pravic ljudi do dostopnosti zdravljenja, do odločanja o lastnem umiranju, pa tudi občutljivih, pogosto ne enoznačnih etičnih načel delovanja strokovnih služb.

Predstavljam svoja vprašanja in razmišljanja, ki so seveda lahko zmotna. Saj je toliko nasprotujočih si informacij. Celo predsednica Zdravniške zbornice na dan 1. junija 2020 izjavlja, da nimajo v Zbornici dovolj podatkov, da bi lahko podali mnenje o dogajanjih v DSO-jih. Moram pa reči, da me je vzpodbudila k objavi članka tudi neka razprava parlamentarnega Odbora za zdravje na katerem so sicer o nekem drugem vprašanju povezanem s koronavirusom kar tako sprejeli z malo preveč lahkotnosti sklep, brez argumentirane razprave, da je bilo vse storjeno strokovno in znanstveno utemeljeno,. Bojim se, da se to ne bi zgodilo tudi z dogajanji v DSO. Predlagam umirjeno razmišljanje in razpravo o dogajanjih. Vsekakor pa razpravo v sedanjem času, da bi lahko v prihodnosti bolje ravnali.

Kaj se je dogajalo? Zgodba o stanovalcih treh domov za DSO v času epidemije v Sloveniji je bila že stokrat zapisana na različne, tudi nasprotujoče si načine. Predstavljam svoje videnje na osnovi informacij, ki so mi na voljo, in seveda, ki sem jih včasih (kot vsi ljudje) delno tudi selektivno dojemala. Imamo na voljo vrsto številk, s katerimi lahko dokažemo to ali ono. V Sloveniji je 80 % umrlih za novim koronavirusom umrlo v DSO, kar je menda najvišji odstotek med evropskimi državami. V oddelkih za intenzivno nego v slovenskih bolnišnicah je bilo zasedenih le 35% postelj. Številke se da uporabiti v različne namene, za dokazovanje različnih resnic. Naj navedem le primer: nekdo od odgovornih je povedal na TV, da bi v Sloveniji, ko zares ne bi skrbeli za starostnike, moralo (če se ne motim, po analogiji s Francijo) umreti kakih 400 oseb. Njemu se pridružuje moj prijatelj, ki vedno znova ponavlja, da je do množične okužbe prišlo le v treh domovih. Morda moji možgani ne delujejo dobro, toda ne vidim prav nobene povezave z dejstvom, da so DSO prejeli navodilo ali priporočilo, naj se starostnikov obolelih za covid 19, ki niso bili toliko prizadeti, da bi potrebovali bolnišnično zdravljenje in tistih pri katerih so zaradi drugih bolezenskih razlogov možnosti preživetja majhne, ne pošilja v bolnišnice. Dejstvo, da drugi domovi niso bili okuženi, je v začetni fazi epidemije delno pripisati tudi spletu okoliščin, lahko bi rekli naključju ali sreči. Pozneje pa gotovo tudi odgovornemu ravnanju (ob zelo strogih in večkrat tudi togih zaščitnih ukrepih) vodstva in vsega kadra v posameznih zavodih. Ne vem koliko so v okuženih domovih manj spoštovali varnostne ukrepe kot v neokuženih, seveda ob omejitvah stvarnosti življenjskih, in zlasti prostorskih okoliščin in pomanjkljivih znanj in izkušenj.

DSO so dobili od Ministrstva za zdravje navodila naj izpolnijo formularje za svoje stanovalce, ki potrebujejo paliativno nego, torej so blizu smrti (recimo bobu bob). Nekateri odgovorni trdijo, da ničesar ne vedo o teh navodilih in, da kolikor je v njihovi vednosti, takih navodil ni bilo. Nekateri dopuščajo možnost da so zahteve po izpolnjevanju formularjev, ki v zbiru predstavljajo seznam, res bile posredovane DSO in ob tem razlagajo, da se pri vsakem bolniku zdravniki odločajo glede na njegovo celotno stanje, kateri terapevtski ukrepi bi bili smiseln ali opravičen, kar je seveda povsem res. Mediji so poročali, da naj nekatere bolnišnice ne bi hotele sprejeti oskrbovancev iz DSO.

Vse to gotovo ni bilo usmerjeno zoper starostnike. To so bila prizadevanja, s katerimi smo ali so odločevalci želeli zavarovati mlajše pred smrtjo. Veliko ljudi ob tem pravi: »Zdravstvo se je balo, želeli so prihraniti postelje za bolnike z večjo možnostjo ozdravitve.« Drugi zagovarjajo zamisel o tem, naj težko bolni starostniki umro v zavodu, ki je (kot je nekdo na TV rekel) njihov dom, ker se tam počutijo bolj domače in bolj varno. V zgodbi o zdravljenju starostnikov s covid 19 je veliko različnih prikazov in morda bi kak drugi pisec napisal povsem drugačno zgodbo.

Komu verjeti? Zbegana sem nad različnostjo izjav in ne vem, komu naj verjamem. Težko se je odločiti, komu in čemu verjeti ob obrazih, ki te z ekrana ali s časopisne strani gledajo v oči in izgovorijo to ali ono, včasih povsem nasprotujoče si izjave. Med njimi so moji kolegi, ki jih spoštujem, in druge osebe, za katere nimam prav nobenega razloga, da jim ne bi verjela, kot so nekateri upravniki DSO. Ne vem, ali gre razlike v izjavah pripisati razlikam v percepciji in razumevanju dogajanja, dopisov in drugih reči, ki so vsebina sedanjih razprav. Iste besede in dejanja ljudje različno razumemo, vidimo v njih različne namene. Ali pa gre preprosto za prikrivanje kakih ukrepov, ki so se ob izreku zdeli smiselni, a se sedaj izkazujejo kot problematični ali pa se jih prikazuje kot nesprejemljive.

Zmotne ali neustrezne odločitve? V kriznih situacijah nikakor niti na ravni odločanja o lastnem početju ne naredimo vedno tistega, kar je za nas najbolje. Enako velja za odločevalce na ravni sistemov, družbe. Napake izhajajo iz mnogih virov. Veliko je preprosto neznanega, nepredvidljivega. Ko smo v stiskah, v stresu, se nam mišljenje dezorganizira. Ali pa se odločamo iz enega zornega kota in spregledamo druge poglede, razlage, možne posledice naših odločitev. Včasih ščitimo interese enih v škodo drugih. In še bi lahko naštevala. Pogosto gre za vprašanje mere ukrepa, sorazmernosti nevarnosti. Včasih pa je vprašanje v skladnosti ukrepa s prevladujočimi moralnimi normami v prostoru in času.

Kot zdravnica se povsem strinjam, da je za mnoge starostnike v slabem zdravstvenem stanju v njihovo dobro, da jih pustimo umreti ob infekciji s koronavirusom ali zaradi drugi razlogov v njihovi postelji v zavodu. Toda ob tem dve vprašanji: Kdo odloča o tem, ali bo bolnik zdravljen ali ne? Ali kaj šteje njegova volja ali volja njegovih svojcev, če je sam ne more izreči? Ne vem, koliko so spraševali svojce glede pošiljanja starostnikov v bolnišnico ali ne. Po izjavah nekaterih vprašanih starostnikov v zavodih, njih samih niso vprašali. Razširjeno je mnenje, da niso bili vprašani niti starostniki niti njihovi svojci.

Vprašanje mere, razmerja med ogroženostjo in varovalnimi ukrepi. Učila sem se pravil ravnanja vojne medicine (ne vem, če še veljajo), ki so se mi zdela povsem razumljiva in sprejemljiva. Poenostavljeno se je glasilo pravilo tako-le: prednost pri kirurških posegih imajo tisti ranjenci, pri katerih obstaja verjetnost, da bodo preživeli. Toda v Sloveniji epidemija, ki smo jo preživeli, ni bila vojna situacija s stotinami sočasnih ranjencev, ki potrebujejo nujno pomoč in glede na število ranjenih z majhnim številom zdravstvenega osebja.

Morda je - ne, če sem poštena, mislim, da je smiselno, racionalno v krizni situaciji čim preje identificirati takšne ali drugačne skupine, v našem primeru tiste, ki niso primerni (naj mi bo izraz oproščen, vem da ni primeren) za intenzivno bolnišnično zdravljenje. Toda ob takšnem razmišljanju se pojavi subverzivna misel: ali so bile razmere res tako nevarne, ali je bil ukrep sorazmeren situaciji? Seveda je o tem možna neskončna razprava s pro in kontra argumenti. Meni, ki pišem ta članek, nekako kot se reče v ljudskem jeziku, »ne znese«, da bi bili takšni seznami redoljubno pripravljeni v naprej.

Krhka moralna načela in neskladnost našega govorjenja in koronske stvarnosti. Na nobenem drugem področju dogajanj v času novega koronavirusa se nisem tako jasno ovedla krhkosti, lomljivosti tanke skorje izgovorjenih in zapisanih vrednot, kot so enake možnosti, solidarnost, človekove pravice, kakor ob ravnanju s starostniki. Vem, da so stari Grki nezdrave novorojence izpostavljali v naravi, da so še v prejšnjem stoletju na Japonskem stare v področjih lakote odnašali na goro in jih pustili tam umreti, da ne bi obremenjevali družine in plemena. Vem, da imata vsak čas in vsaka družba svojo moralo, pravila in prakse. V primeru sedanje epidemije gre za hud razkorak med uradnimi etičnimi imperativi, zapisanimi pravili visoko razvitih bogatih družb in ravnanja s starostniki v DSO Ta odstavek še najmanj velja za Slovenijo, saj so se v drugih državah dogajale zares grozote. A se ne čutim poklicano za moraliziranje... Predvsem se čudim krhkosti morale sodobnega razvitega civiliziranega sveta. Kar se mi zdi bolj pomembno od moralnosti, je človeško trpljenje. Na koncu, ko ostaneš bolan ali umirajoč brez ustrezne pomoči v DSO, se ne sprašuješ o moralnosti početja drugih. Ob tebi in v tebi – v tvojem telesu, v tvojih možganih je predvsem trpljenje.

Kako so umirali? Predvsem pa me v tej zgodbi vznemirja vprašanje, kako so starostniki umirali za covid 19 boleznijo? Kakšno pomoč so prejeli? Ali jim je bilo olajšano trpljenje? Koliko so se dušili? Zanimivo se mi zdi, da si takšna vprašanja mnogi zastavljamo, a nihče v javnosti.

Sprašujem se, koliko paliativne pomoči so ob umiranju glede na kvalificiranost in število osebja, ki je bilo ob njih, lahko dobili tisti, ki so ostali v DSO. Prepričana sem, da je bilo v DSO veliko človečnosti, prizadevanj za pomoč s strani osebja. Vendar kot zdravnici (morda se motim, ker sem že dolgo zunaj medicine) se mi zdi, da z manj muk lahko umreš v bolnišnici, da ti lažje pomagajo, zlasti v okoliščinah, ko ne morejo ali ne smejo biti ob tebi tvoji bližnji. Glede na svojo starost (85 let) razmišljam seveda tudi sebično o sebi. Ko bi me vprašali, ne bi privolila, da me dajo na respirator (vsaj sedaj mislim tako) . Ne bi pa rada umrla v mukah. In nekako večja garancija za to se mi zdi, če bi bila v bolnišnici, kjer je več možnosti za lajšanje trpljenja.

Predlagam razpravo. Kar zadeva situacijo v Sloveniji, me poleg vprašanj o tem kar je bilo storjeno, prepričana sem, da z najboljšim namenom, vznemirja sedanja nezadostna pripravljenost za umirjeno razpravo in pripravo za prihodnost. Zdi se mi, da drugod v Evropi odločevalci v večji meri prepoznavajo neustreznost nekaterih odločitev in ukrepov glede ravnanja s starostniki in glasno razmišljajo o popravkih. Morda bi lahko v prihodnjih mesecih organizirali razpravo – sine ira et studio, v kateri bi sodelovali ljudje iz različnih skupin, udeleženi v teh dogajanjih. Tudi kak starostnik, ki je doživel ali preživel okužbo v DSO. Ne mislim, da bi razprava dala odgovore na vsa vprašanja, ampak pomagala bi lahko pri odločanju v prihodnosti. Razprava se mi zdi pomembna ne le zaradi možnega prihodnjega vala bolezni covid 19 ali prihodnjih drugih epidemij. Tudi zaradi pri nas nejasne situacije glede možnosti odločanja o času in načinu lastne smrti. Imam izpolnjen nekakšen dokument, s katerim prepovedujem, da bi me oživljali. Toda ne vem, za katere situacije bi to veljalo in koliko bi zalegla moja beseda, da ne želim biti priključena na respirator.

Dogajanja okrog epidemije koronavirusa si zaslužijo, terjajo analize in veliko etičnih refleksij, tudi refleksijo o umiranju in o pravicah umirajočih v stvarnosti sedanjega časa v Sloveniji.