Ugrabljeno vrhovno sodišče

V članku z gornjim naslovom se sicer povsem strinjam z oceno, da so trije vrhovni sodniki (v petčlanskem senatu) s tem, ko so obsodbo Janše zaradi žalitve novinarke spremenili v njeno nasprotje, »postavili na glavo celotno domačo in evropsko sodno prakso« v takih zadevah – nikakor pa ne z mnenjem, da je bilo s tem vrhovno sodišče »ugrabljeno«. Komu ugrabljeno? »Nam« ali »našim«, ki smo ga do nedavnega obvladovali – zdaj pa je v njem že toliko »desničarjev« ali »konservativcev«, da se v kakšnem senatu lahko znajdejo že v večini in potem odločijo »po svoje«? Podlaga takim pogledom na sodstvo pri nas je skrajno naivna predpostavka, da so nam doslej, dokler niso prišli zraven tudi »desničarji«, sodili »normalni«, politično neopredeljeni sodniki in to zgolj strogo po pravu, nič po politiki. Zakaj je ta predpostavka skrajno naivna (pri kom pa lahko seveda tudi namerno zavajajoča), tu nimam prostora pojasnjevati, pa upam, da tudi treba ni.

A ta očitek »ugrabljenosti« je pravzaprav le v naslovu članka, v besedilu vsaj izrecno ni izražen. Da so v demokratični, pluralni družbi tudi sodniki različno politično usmerjeni, je menda jasno – in to seveda lahko vpliva tudi na vsebino sodnih odločitev. Včasih nedopustno (kot pristranskost nasproti »svojim«), včasih pa dopustno in normalno: kadar zakon nalaga razsojanje po kriterijih, katerih razumevanje je odvisno tudi od sodnikovih osebnih nazorov. Kdaj gre za prvo in kdaj za drugo? Pravo ni matematika, enoznačnih odgovorov tu ni – in v težjih primerih lahko zato šele ustavno ali evropsko sodišče izreče zadnjo razsodbo.

Za kaj od tega dvojega je šlo pri sporni sodbi vrhovnega sodišča? Zame je tu precej znakov, da je šlo za politično pristranskost – ne v tem smislu, da bi Janši naklonjeni sodniki kar brez argumentov razsodili njemu v prid, marveč zato, ker so pri tem (po moji presoji) povsem očitno napačno uporabili kriterije, ki jih je za presojo takih sporov razvilo evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Toda tako mislim jaz, a dopustiti je vendarle treba tudi možnost, da pa so oni iskreno prepričani, da so jih uporabili prav – in počakajmo še presojo ustavnega sodišča in potem morda še ESČP.

Zato v tem in drugih podobnih primerih podpiram tudi ostro kritiko sodnih presoj, ki jih je možno razumeti kot politično pristranske – vendar pa naj ta kritika ne bi šla tako daleč, da bi kritiziranim sodnikom odrekala pravico do njihove lastne, lahko tudi nazorsko opredeljene interpretacije veljavnih pravnih norm (tukaj: tistih o svobodi govora in tistih o žalitvah). O tem, ali je ta njihova interpretacija pravilna ali ne, bo namreč moralo povedati svoje še ustavno sodišče – in potem morda še ESČP. Če bo tam spoznana za napačno (kot pričakujem), bo to mnogo učinkovitejše »zdravilo« zoper nevarnost ponavljanja takih presoj, pa naj je bila ta »samo« strokovno napačna ali morda tudi zavestno pristranska.

In na koncu tisto, kar pa me je v tem članku najbolj zmotilo – hudo zgrešena zaključna misel: »Politizacija vrhovnega sodišča je nekaj, na kar niti pomisliti ne bi smeli, saj ne gre za ustavno sodišče, ki v določenih primerih sprejema pravno vrednostne sodbe, pač pa za vrh rednega sodstva in s tem tretje in edine apolitične veje oblasti.« Trideset let je trajalo, preden so se pri nas vsaj novinarji in politiki (mnogi pisci pisem bralcev še vedno ne!) sprijaznili s tem, da ob odločanju ustavnega sodišča v sporih, kjer gre za ustavno in zakonsko opredeljene vrednote, ustavni sodniki v to odločanje neizbežno in povsem legitimno vnašajo tudi svoj nazorski odnos do teh vrednot (pravna država, socialna država, človekovo dostojanstvo, pravica do življenja, svoboda govora itd. itd.) – toda, da bi enako smeli in morali odločati tudi vrhovni (in sploh vsi) sodniki, to je pa tudi njim pretežko razumeti? Pa čeprav naše ustavno sodišče že vseh teh trideset let vedno znova poudarja, da se »sojenje po ustavi« ne sme začeti šele na ustavnem sodišču, ampak da se tam včasih (kadar zadeva sploh pride do tja) samo konča – in da so tudi ustavnopravne elemente spornega primera dolžna obravnavati in do njih zavzeti stališče že najnižja sodišča, še posebej pa vrhovno sodišče! Vključno z vrednostnimi presojami, ki jih v to sodniki (levo, desno ali kakorkoli usmerjeni) vnašajo – tudi če se tega nekateri od njih niti ne zavedajo.