»Pisali bi ’judovske zvezde’ v kartone.«

Kot je prejšnji teden pred nenadno spremembo svojih stališč povedala predsednica zdravniške zbornice Zdenka Čebašek Travnik, so tudi posamezni zdravniki nasprotovali hitremu razvrščanju stanovalcev domov za starejše glede na primernost za sprejem v bolnišnico: »Lahko rečem le to, da so nekateri zdravniki, ki ne želijo biti imenovani, odklonili sodelovanje v takšnih ocenjevanjih – ker so bili zaradi tega v nemilosti, jih tudi zdaj ne moremo pozivati k javnemu izpostavljanju. Bili so torej zdravniki, ki so se spraševali, čemu tak ukrep, čemu tak pristop – toda stvari so šle svojo pot ...« V nadaljevanju objavljamo razmišljanje zdravnice v eni izmed večjih slovenskih bolnišnic; v skladu z obrazložitvijo Čebašek Travnikove o pritiskih, ki so jih v nasprotju z zdravniki iz podmladka NSi deležni tovrstni oporečniki, bomo njeno ime zadržali v uredništvu.

Omenjena zdravnica je pozorno spremljala dogajanje po domovih za starejše, saj je v enem izmed njih nastanjena tudi njena mama. Takole piše: »Te dni sem se pogovarjala z našimi internisti. Ko je država izjavila, da bo organizirala regijske koordinatorje in povezavo domov z lokalnimi bolnišnicami, se je meni to zdelo fino. Naivno sem si predstavljala, da se bodo sedaj naši odpravili po domovih in jim pomagali pri načrtih za ločevanje sumljivih za okužbo od zdravih, pri izvedbi čistih in nečistih poti, jim predajali znanje in bolnišnične izkušnje pri preprečevanju okužb in pravilni rabi zaščitnih sredstev, internisti pa jim bodo v pomoč pri pripravi protokolov za prepoznavanje bolnih, za prepoznavanje dihalne stiske ... Vendar se ni zgodilo nič od tega!

V ta regijski odbor naj bi bil vključen tudi specialist paliativne medicine. Naš je to odklonil, rekel je, da to ni pravi čas za paliativo in da pri tem ne bo sodeloval. Internisti pa so dobili razpored, da bi hodili po domovih in izpolnjevali te triažne liste (domski zdravnik in dva internista, zaprti v ambulanti, pregledovali bi kartone in pisali ’judovske zvezde’ v kartone, ne da bi te ljudi sploh kdaj videli in ne da bi jih sploh kaj vprašali). Ob tem pa v naši regiji skoraj ni bilo okužb! Prvi dan sta šla dva malo mlajša internista v nekaj domov, drugi dan sta bila na vrsti dva stara kolega, ki pa sta se uprla. Eden je poklical na ministrstvo in povedal, da tega ne bo počel, ker je to zelo sporno. Internisti so se uprli, niso hoteli sodelovati. Menda so potem ob 10h zvečer dobili dopis z ministrstva za zdravje, ko so se začeli vleči ven. Ta internist mi je rekel, da ga je kasneje poklical naš domski zdravnik in se mu zahvalil, da se je uprl.

To ni paliativa, paliativa je lajšanje trpljenja v soglasju z bolnikom ali svojci. In bolnišnica ni samo respirator, ampak tudi drugo zdravljenje.«