Cvetje v pomladi

Kmetija odprtih vrat Andrejon
Gorenja Žetina 11 
tel.: 04 518 81 74
Andrejonove pokličite in se pomenite, kdaj boste prišli – načeloma vam lahko kaj dobrega pripravijo vsak dan, zagotovo pa ob koncu tedna.

Ambient:
razgled je krasen, posedanje na klopcah ob hiši tudi, pa tudi v notranjosti je prav prijetno; glavno pa je seveda čebljanje gospodinje.

Napitki:
belo štajersko in vipavsko (naša izbira), cviček in refošk ter zanimive domače žganjice (češnjev destilat!) za ogrevanje in slovo

Dostopnost:
iz Poljanske doline po ridah navzgor (in malo navzdol pa spet navzgor); ob morebitnem zaprtju se posvetujte z Andrejonovi, ki dobro navigirajo izgubljene goste.

Fino:
 sirovi cekini in siri pečenke krvavice

Ne tako fino:
če kaj, bi popravljali gobovo juho

Obilno kosilo z narezkom, juho, glavnimi jedmi in sladico pri Andrejonovih stane 12 evrov.

»Če je tistale kičasta razgledna gmajnica Mlačanova, bi jo kupil tudi jaz!« je zamisel doktorja Janeza iz Cvetja v jeseni med vijuganjem po bukolični pokrajini zamikala tudi kopilota tokratne Konzumove terenske ekspedicije. Pred šundrom zakasnelega tedna restavracij in vzhičenim poročilom lajfstajl medijev o prvi generaciji slovenskih mišelinskih zvezdic smo se namreč umaknili visoko pod Blegoš, na kmetijo odprtih vrat Andrejon, kjer smo med posedanjem na s soncem obsijani klopci pred hišo izvedeli ne le to, da naj bi sodeč po farnih knjigah prav pri tej hiši živela Meta in njen brat Jakob, s katerima se je rod zaključil, ampak tudi literarnozgodovinski namig, da naj bi Tavčar tu okoli imel več »Met«, in aktualni podatek, da je bila v nedeljo tam gori birma. K čemur je sodila tudi zabavna gospodinjina pripomba, da lahko hostijam podobne sirove hrustavčke použijemo brez spovedi. In smo jih, za vsak primer pa smo si kosmate duše očistili še z dišečim češnjevim žganjem in nežnim orehovcem, nato pa v očiščevalni vnemi do zadnje drobtine počistili še košarico svežega domačega belega kruha in desko, obloženo z dišečo suho klobaso, s fletno plastjo zunanje izolacije opremljeno sušeno svinjino in z občutkom prekajeno in začinjeno zaseko. A všečnosti domačih mesnin navkljub sta se nam najbolj v spomin vtisnila dva domača sira: kompaktnejša gavda, zažmohtana z dodatkom drobnjaka, in mehkejši, naluknjan, na ementalsko vižo uštiman žetinc. Pro-tip: kupite si jih še za domov!

V scenosledu je sledil velik jušnik gobove juhe, ki ji sicer ni manjkalo okusa in moči, a bi se nam vendarle zdelo prav, če bi v njej plaval kakšen oprijemljivejši kos gniloživk. To je tudi edina blaga zamerica, o nadaljevanju lahko namreč poročamo le v superlativih: krasno pečena krvavica je bila silno sočna, okarakterizirana z meto (heh, pa ne s katero od Tavčarjevih), kislo zelje obilno zabeljeno z drobnimi ocvirki, stari krompir po šolsko stenstan, mladi kiflčar hrustljavo zapečen, žlikrofi narejeni v domačem obratu, svinjski pečenki sta bili dve – pustejša (pogojno rečeno, prav nič suhobe ni bilo v njej) in sočnejša, pečenica nizkoprofilna in kompaktna, solata čisto frišna in hrustljava.

Preden smo se zapodili v kletno sirno štacunco, smo se pocukrali še z biskvitno sadno pito, potunkali krhke čokoladne kekse v šalico turškega kofeta in v zapisnik dodali še pohvalo Andrejonovim za sproščeno in duhovito in nenarejeno gostoljubje ter za to, da so širino odprtja vrat svoje kmetije prilagodili domačim surovinskim in kuharskim zmogljivostim. Če za pot pod Blegoš cenjeno bralstvo potrebuje še kakšno dodatno spodbudo, pa naj si tamle na desni ogleda vrstico o ceni. Če bi naš kopilot redno jedel pri Andrejonovih, bi verjetno kaj kmalu prišparal za ono kičasto gmajnico. Tavčar je že vedel, zakaj je hodil tja gor. Mi pa tudi.