Vinska klet med preteklostjo in sedanjostjo

Drobna arheološka najdba, kepa zemlje in v njej več kot 2500 let stare grozdne pečke, govori o tem, da je vinska trta rasla v Goriških brdih že v mlajši železni dobi. Dokaz za to so arheologi našli ob izkopavanjih v Golem Brdu tik ob italijanski meji. Vendar je zgodovina te kulturne rastline daljša. Za izvorno deželo vinske trte velja Perzija, njena pokrajina Širaz, drugi arheološki dokazi govorijo, da so na ozemlju današnje Armenije in Gruzije trto gojili že v neolitiku. Vinska trta se je naglo širila z območja Črnega morja v Sredozemlje. Po Evropi so jo razširili Grki in Rimljani. Ko so Rimljani dosegli Brda in se tod naselili, se je vinogradništvo okrepilo in postalo pomembna gospodarska dejavnost. Rimljani so trto sadili pod sadnim drevjem in vino hranili v keramičnih amforah. Stoletja so minevala, vino se je pilo, a pridelovalo se je v različnih prostorih tako ali drugače. Arhitekturni objekti, namenjeni izključno vinarski dejavnosti, so se pojavili šele na prehodu iz 18. v 19. stoletje v francoski pokrajini Bordeaux, ki ima bogato enološko tradicijo. V drugi polovici 19. stoletja pa se je težišče novosti v arhitekturi vinskih kleti preneslo v Španijo. Naključje ali ne, ob koncu 19. stoletja, natančneje leta 1881, je v Goriška brda prišel katalonski grof Silverio de Baguer (1838–1927), se poročil v družino Catterini, ki je imela v lasti grad Dobrovo, ter v Brda prinesel nekaj vinogradniškega znanja in novosti iz Španije. Pomemben je zato, ker je vinograde zasadil na nov način brez opore dreves, kot je bil tod običaj prej. Grajska vinska klet tega renesančnega dvorca pa je postala nepogrešljiv prostor za zorenje vina.

Na drugem koncu Slovenije, na obronkih Pohorja, pa je za razvoj sodobnega vinogradništva zaslužen nadvojvoda feldmaršal Janez Habsburško-Lotarinški (1782–1859). Bil je novator na marsikaterem področju, imel pa je poseben odnos do vina in vinogradništva. Opazil je, da na Štajerskem gojijo slaborodne trte, kletarjenje pa je bilo zastarelo in nestrokovno. Leta 1822 je kupil posestvo na pobočjih Pohorja nad Limbušem, saj je ugotovil, da so na teh legah ugodne podnebne razmere, ter tam posadil več vrst vinske trte iz Porenja. Posestvo je poimenoval Meranovo, trte pa je posadil v vrstah, da so bile različne sorte trt med seboj strogo ločene. Že ob prvi trgatvi leta 1826 se je pokazal uspeh, ki je prinesel ugled in sloves. Tako so na Meranovem leta 1832 ustanovili prvo vinogradniško šolo na Štajerskem, ki je bila pomembna za celotno takratno monarhijo. Danes je na posestvu Meranovo Univerzitetni center za vinogradništvo in vinarstvo mariborske Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede.

Slovenija je zares prava vinorodna dežela, saj vinsko trto gojimo od Goriških brd, Vipavske doline, Krasa, koprskega in Slovenske Istre prek Bele krajine, Dolenjske in Bizeljskega do obronkov Pohorja in okolice Maribora, prek Gornje Radgone in Slovenskih goric do Haloz in Prekmurja.

Vinske kleti, ti najpomembnejši prostori, kjer nastaja vino, so različne, a zdi se, da je značilni arhitekturni element obok, pa četudi v resnici niso vse vinske kleti obokane. Ena največjih starih obokanih kleti je mariborska Vinagova klet, ki jo je v letih 1847–1858 zgradil meljski graščak Alojz plemeniti Kreiehuber. Vkopana je pod starim mestnim jedrom, razprostira se na površini 15.000 kvadratnih metrov, obokani tuneli pa se vijejo v dolžini 2,5 kilometra pod mestom. Mariborčani pravijo, da je njihova klet ena največjih klasičnih kleti v Evropi. Pod oboki počiva okoli 140 ovalnih hrastovih sodov in 75 vgrajenih betonskih cistern. Hranijo tudi nekaj steklenic starega vina, celotna zmogljivost kleti pa je do tri milijone litrov.

Na Štajerskem je ena od največjih vinska klet Zlati Grič nad Slovenskimi Konjicami, ki ima zmogljivost 1,3 milijona litrov in katere arhitektura je že sodobna. Leta 2009 sta sprojektirala v hrib vkopano vinsko klet arhitekta Andrej Kemr in Igor Skulj. Na vprašanje, kako umestiti tako velik objekt sredi vinogradov in lepe pokrajine, ne da bi povsem skazil okolico, sta odgovorila z vkopom v hrib, streho so posejali s travo ter prostorom pod zemljo omogočili naravno svetlobo. Klet ni obokana, meri 3500 kvadratnih metrov, v njej so klimatizirane posode iz nerjavečega jekla, leseni sodi pa so nameščeni v reprezentančni del, kjer poteka degustacija vin. Nedaleč od nove kleti stoji dvorec iz 15. stoletja, ki skupaj s kmečkim objektom gostilne dopolnjuje vinogradniški arhitekturni trigovor. Dvorec je klasični primer nekdanjih vinskih hramov z obokano vinsko kletjo.

Leta 2009 je nastala še ena izmed sodobnih vinskih kleti. V vasi Mačkovci v Prekmurju je vinarstvo Marof povabilo k sodelovanju arhitekta Andreja Kalamarja. Tudi ta klet je nastala ob starem »vinskem« dvorcu, ki je bil postavljen okoli leta 1905. Klasični podeželski dvorec je imel tudi gospodarska poslopja, ki pa so s prenovo dobila novo namembnost – vanje je umeščena sodobna vinska klet. Podolgovata klet se prilega terenu in v nobenem pogledu ne preglasi zgodovinskega dvorca. Njena fasada je strukturirana, večina stavbnega volumna je pod terenom, kjer so prostori za predelavo vina, kovinski in leseni sodi, laboratorij, polnilnica in skladišče steklenic. Zemlja, ki obdaja prostore, zagotavlja stalno temperaturo 14 stopinj Celzija. Andrej Kalamar pravi, da se vedno trudijo, da iz prostora izluščijo tisto, kar je bistveno in kot da je tam že od nekdaj. »Vse kaže, da nam je tudi pri kleti uspelo. Današnji pogled ne daje novih časovnih referenc. Trta je zrasla, klet so obrasle vrtnice, stoletna lipa je še malo večja. Objekt se ni postaral, le klet se je prav lepo vrasla v prostor. Trenutno pa se ukvarjamo z načrti za novo opremo degustacijskega prostora.«

Med novejše vinske kleti štejemo tudi klet Brič v Slovenski Istri ob meji s Hrvaško in klet Santomas v Šmarju pri Kopru, pa četudi sta bili postavljeni že pred dobrimi 15 leti. Obe se z izbranim gradbenim materialom (kamen) in tudi z volumnom in s samo obliko prilagajata primorski pokrajini. Klet Brič sta leta 2005 sprojektirala Boris Podrecca in Marko Lavrenčič, klet Santomas pa Lavrenčič leta 2008.

Vipolže v Goriških brdih so bogatejše za kar dve novi vinski kleti. V letih 2010– 2015 je po načrtih Dekleva-Gregorič arhitektov nastajala vinska klet Fana, v letih 2014– 2019 pa vinska klet Edija Simčiča arhitektov Plusminus30. Naravna in kulturna krajina Brd z gričevnato konfiguracijo in valujočim vzorcem vinskih trt je občutljiv prostor. »Umeščanje vinske kleti, s spremljajočim programom, je zahtevalo razmislek o dialogu med grajenim posegom in identiteto krajine. Glavni volumen vinske kleti, kjer se odvija tehnološki proces pridelave vina, smo umestili za napete linije horizontalnih zidov, ki vzniknejo in poniknejo v šrafuro krajine trt. Na zidove pa smo v manjših, dvokapnih volumnih umestili spremljajoči program posestva, ki omogoča obiskovalcem izkušnjo, povezano tako z vinom kot s prostrano krajino vipolških Brd,« natančno in določno razloži projekt vinske kleti Fana Aljoša Dekleva, ki je leta 2003 skupaj s Tino Gregorič ustanovil arhitekturni studio. Lani (2019) sta prejela nagrado Prešernovega sklada za arhitekturna dela zadnjih treh let. Prejela pa sta tudi že kar nekaj mednarodnih nagrad. Njun arhitekturni jezik je jasen in odločen, tako sta tudi pri vinski kleti Fana upoštevala tradicijo in genius loci. Osrednji element dolgega zidu vinske kleti je tradicionalni obok, tako tudi obok lesenih vrat, ki vodijo v vinsko klet in jih lahko razumemo kot relikt ali kot tipološki element tradicionalnih vinskih kleti. Terasa nad kletjo je hkrati razgledna ploščad in večnamenski prostor za različne dogodke, ki potekajo na posestvu Fana.

Na sosednjem griču razložene vasi Vipolže je vinska klet Edija Simčiča. Naloga arhitektov Plusminus30 je bila razširiti obstoječi objekt in pri tem poudariti osrednje prostore za pridelavo vina ter skladišča in prostore za degustacijo. Vprašanje, kako tako velik objekt ustrezno umestiti v dani prostor, ne da bi ob tem posegli v silhueto vasi, se je postavilo tudi pri tem projektu. »Umestitev objekta je zato prilagojena reliefnim danostim in klimatskim razmeram lokacije. Oblikovno se naslanja na značilnosti stavbne dediščine okolja. Predvsem pa pri načinu urejanja kulturne krajine pobočij s terasami in opornimi suhimi zidovi,« je odgovor avtorjev. Vinska klet in prostor za predelavo sta vkopana v hrib zaradi boljšega prilagajanja terenu. Streha objekta je ravna in ozelenjena, rob strehe pa poteka vzporedno s pobočjem. »Prostor, namenjen pokušini vin, je v delu objekta, ki ’zraste’ iz terena, zelena streha steče čezenj in ga poveže z objektom predelave. Fasada je iz kortena, ki se s svojo rjavo kovinsko barvo poveže z naravnimi odtenki zemlje, kamenja in jesenskih barv trt in drevja, z leti pa se stara, kot dobro vino,« razloži Jure Meden. Degustacijski prostor se odpira na teraso s pogledom na Brda. Sprednja fasada je oblikovana kot oporni ’suhozid’ ter delno zasuta z brežinami in ozelenitvijo. Je kot nekakšen dialog s tradicionalno suho gradnjo kamnitih zidov, oblečena v kovinske ’gabione’, napolnjene s kamenjem, ki je bilo pridobljeno med gradnjo na sami lokaciji. Barbara Debevec, Jure in Lara Melon ter Bernard Podboj so arhitekturni studio Plusminus30 ustanovili leta 2007. Za njimi je kar nekaj uspešnih projektov – med prvimi projekti pa sta bili novogradnja Univerze na Primorskem v Kopru ter obnova zgodovinskih stavb Foresterije in Armerije v starem koprskem mestnem jedru.

V slovenskem registru je vpisanih več kot 30.000 pridelovalcev grozdja in vina, zato je tudi raznolikost vinskih kleti velika. Nekateri so se odločili za širitev ali novo gradnjo, drugi nadaljujejo pridelavo vin v starih, a osveženih kleteh z novo tehnologijo. Mnoga pravila in prostorske ureditve iz preteklosti pa se še vedno slutijo v kletnih zidovih. Še v 18. stoletju so bili prostori, namenjeni predelavi vina, vključeni v grajske komplekse. Kasneje so bili proizvodni prostori pogosto nameščeni okoli kvadratnega dvorišča nasproti bivalnega dela podeželskega dvorca. Kot rečeno je razvoj vinskih kleti dobil ob koncu 19. stoletja nov zagon v Španiji. Še posebej na prehodu v 20. stoletje je k temu prispevala skupina katalonskih arhitektov, učencev znamenitega Antonia Gaudija. Samo arhitekt Cèsar Martinell Brunet je med letoma 1914 in 1925 projektiral več kot 40 vinskih kleti. Te njegove kleti so arhitekturno in oblikovno blizu monumentalnosti katalonskih gotskih cerkva, zato so jih poimenovali »vinske katedrale«.

Nekateri vidijo sledi španskih vinskih kleti tudi pri nas. »Za vinsko klet Batič lahko že na prvi pogled rečemo, da poudarja zgodovino vinske arhitekture. Arhitekti Adrijan Cingerle, Danijel Kavčič in Tina Krošel iz novogoriškega arhitekturnega biroja Kreadom so jo namreč zasnovali kot monumentalno poslopje po vzoru španskih vinskih katedral,« je zapisala umetnostna zgodovinarka Nataša Kovšca. Družina Batič se s pridelavo vin ukvarja, kot pravijo, že več stoletij. Ta dolga tradicija pa se odraža tudi v arhitekturi vinske kleti na posestvu v Šempasu. Gre za rekonstrukcijo nekdanjega gospodarskega poslopja. Ohranili so prvotno tlorisno zasnovo, gabarite stavbe in simetrično dvokapnico. Notranjost kleti pa je dvonadstropna, v pritličju so vinski laboratorij in servisni prostori, v vkopani kleti pa zorijo vina. In le v tej ureditvi volumnov lahko iščemo primerjavo s katalonskim vzorom – torej z vinskimi katedralami.