Varujemo demokracijo, ne pa mej

Predstavljajte si, da ste nekje v Savojskih Alpah, blizu italijansko-francoske meje, in v enem izmed narodnih parkov občudujete okolico in bele vršace. Nenadoma pa se od nekod prikaže nekdo, ki je videti kot vojak, in vam grobo ukaže, da pokleknite na tla. Da je prepričljivejši, si pomaga s puško in jo uperi v vašo glavo. Zdaj zdaj bo repetiral. Prestrašeni dvignete roke in pokleknete. Nato vas ta domnevno vojaška oseba vpraša, ali ste slučajno tujec, kriminalec, morda celo begunec, musliman, Afričan, saj je vaša koža sumljivo temna. Ko razložite, da ste državljan Evropske unije, navaden civilist, ki se sprehaja naokoli, se uniformiranec s puško opraviči in odide naprej na lov na nove sumljive osebe.

Kaj bi se zgodilo? Izbruhnila bi afera. V Franciji na obmejnem področju praviloma patruljirajo pripadniki posebnih mejnih enot, znanih kot »les douanes«, po domače »cariniki«, sicer so oboroženi, a niso vojaške osebe, temveč civilisti. Enako počnejo tudi pripadniki francoske obmejne policije, nikakor pa ne navadni vojaki. Vojska, policija, tožilstvo bi preiskali ves dogodek in na koncu bi se opravičil kakšen visok politik. V demokratičnih državah so pravila delovanja, rules of engagement, vojakov natančno določena. V času vojne in v času miru.

Kar je logično. Vojska se ne ukvarja s civilisti, s civilnimi postopki, z zagotavljanjem javnega reda in miru, v demokraciji, v demokratični družbi, so pooblastila vojske v povezavi s civilnim sektorjem zelo omejena. Vojaki imajo svojo vlogo v vojnem času ali na posebnih misijah v nekih oddaljenih in razrušenih deželah, kar je problem neke druge vrste, nikakor pa vojska ne sme proti civilistom uporabljati orožja. Enako kot vojaški policisti ali pa pripadniki posebnih vojaških enot ne smejo sredi noči ustavljati avtomobilov in pretepati navadnih ljudi. V demokratičnih državah zaradi teh zlorab odstavljajo obrambne ministre.

»Če opazite tiste črne«

Kot so poročali vsi pomembni mediji, se je 7. maja na slovensko-italijanski meji zgodilo natančno to. Pomembno je, da zgodbo še enkrat zelo natančno ponovimo: civilista, 33-letnega Tržačana in slovenskega državljana, ki se je sprehajal z dekletom, sta na meji malce nad dolino reke Glinščice ustavila slovenska vojaka. Konec maja je Primorski dnevnik pričevanje ustavljenega opisal takole: »Prišla sva do križišča in za trenutek sva šla narazen, da bi preverila, ali nisva morda zgrešila poti. Po nekaj prehojenih metrih priteče proti meni oseba v vojaški opremi in mi kriči, naj se nemudoma ustavim. Nato spregovori v angleščini ’Sit down’.« Zgodba se nadaljuje: »Ukazal mi je, naj klecnem. Avtomatsko puško mi je meril naravnost v glavo. Po začetni tišini sem ga vprašal, kaj se dogaja. Ko je ta oseba slišala, da govorim slovensko, je umaknila orožje in se je začela opravičevati. Bil je vojak Slovenske vojske.« Po krajšem pogovoru se je ta človek civilistu opravičil, mu povedal, da s kolegom patruljirata ob meji in iščeta morebitne migrante. Nato sta vojaka odšla, eden izmed njiju pa je navrgel, naj, »če opazite tiste črne, pokličeta na 113«.

Primorski dnevnik je pričevanje ustavljenega civilista objavil pred mesecem dni, 23. maja. V vojski, na obrambnem ministrstvu, so najprej napovedali preiskavo, a so po nekaj dneh, ker pač niso preverjali vseh datumov, povedali, da se ni zgodilo nič posebnega. Obrambni minister Matej Tonin je celo špekuliral, da morda pretiravajo mediji, da gre za lažno novico ali pa da uniforme ni nosila vojaška oseba.

»Ni narobe le to, da je vojaška oseba domnevno ustavila civilista in da naj bi mu celo grozila z orožjem, narobe je tudi to, da Slovenska vojska ne ve natančno, kje so njeni vojaki in kaj počnejo.«

Kriminalisti so bili natančnejši, v postopku so ugotovili, kdo je bil takrat na meji, in fotografijo domnevnih varuhov meje pokazali oškodovanemu Tržačanu. Ta je osumljenega prepoznal. Primer domnevne prekoračitve vojaških pooblastil vodi državni tožilec, ki sodeluje s civilnim oddelkom vojske, z njihovo Obveščevalno-varnostno službo. Ko je novica o tem prišla v javnost, je načelnik Generalštaba Slovenske vojske Robert Glavaš javno obljubil, da bodo dogodek preiskali do potankosti. »V Slovenski vojski ne dopuščam zlorab in prekoračitev pooblastil ter zahtevam zakonito in profesionalno ravnanje vseh nas. Vsakršno odstopanje od tega je treba sankcionirati.«

(Ne)mešane patrulje

Vrnimo se na začetek – kaj na italijansko-slovenski meji sploh počno slovenski vojaki? Doslej je veljalo, da vojaki skupaj s policisti in pod njihovim poveljstvom patruljirajo ob meji. Pri tem vojaki nimajo policijskih pooblastil, ne smejo samostojno omejevati gibanja domnevnim migrantom, ne smejo opozarjati, usmerjati množice in skupine oseb, lahko pa opazujejo, asistirajo, pomagajo policistom in jih varujejo. Vojski izjemna policijska pooblastila podeljuje le 37.a člen zakona o obrambi, ki ga ob poslabšanih varnostnih razmerah sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov, pa še v tem primeru ta člen velja le tri mesece.

To se je doslej zgodilo le enkrat, v času vlade Mira Cerarja, pomladi 2016. Takrat so vojaki (uradno) ta pooblastila uporabili zgolj trikrat, pa še to zgolj posredno, saj so asistirali policiji pri izvajanju omejevanja gibanja oseb. Kakšnih večjih incidentov ni bilo. Prav tako ni nihče napadel vojakov ali policistov, ti pa niso uporabili orožja. Mimogrede, kot izhaja iz drugih vladnih dokumentov, vojaki tudi v primeru, da bi jim v državnem zboru aktivirani 37.a člen vseeno omogočal obvladovanje množic, ne bi smeli uporabiti orožja ali drugih prisilnih sredstev, razen v primeru skrajne sile in silobrana.

Pri ustavljenem Tržačanu je bilo drugače. Vojaka sta bila na terenu sama. Policistov ni bilo v neposredni bližini. Na vojski in ministrstvu za obrambo zatrjujejo, da gre za ustaljeno prakso. Meja je namreč dolga, beguncev veliko, policistov in vojakov pa malo.

Po posebnem sporazumu med Slovensko vojsko in Policijo naj bi ob meji vojaki v resnici delovali samostojno, a v omejenem obsegu. Ali z besedami polkovnika Marjana Sirka: »Vlada je oktobra 2015 sprejela sklep, v katerem piše, da se nadzor ureja samostojno ali v mešanih patruljah. Naša naloga se imenuje podpora policiji pri varovanju državne meje, policija je nosilec izvajanja te naloge, ona nas usmerja. V primeru, da vojska nadzor meje izvaja samostojno, morajo vojaki poročati, kaj se je zgodilo. Policija hkrati določa način delovanja. Seveda je za vojsko najbolj idealno, da smo v mešani patrulji, tam je vojakom najbolj jasno, kaj lahko delajo, kako naj varuje policiste in podobno. V praksi pa se v resnici dogaja, da en policist vodi dve ali tri patrulje in jim določa območje delovanja. To pa je na terenu problematično, kajti če vojaki odkrijejo kaj sumljivega, morajo čakati na policiste. Ti pa se na teren ne morejo kar prežarčiti, včasih potrebujejo 15 minut, drugič tudi več časa, da pridejo do kraja, kjer so vojaki.« Vojaki so sicer letos sodelovali pri prijetju 135 oseb.

Polkovnik ima prav. Vlada Mira Cerarja, ministrica za obrambo je bila takrat Andreja Katič, je na 57. seji 17. oktobra 2015 v resnici sprejela sklep, ki podrobno določa, kako naj vojska operativno pomaga policiji pri varovanju meje. Sklep je interne narave, nedosegljiv javnosti. V njej so, kot nam je povedal neki operativec, podrobnosti o tem, kako lahko vojaki tudi samostojno patruljirajo, kako naj se obnašajo do ljudi, ki jih srečajo, lahko jih ogovorijo, ne smejo pa zaustaviti, zapisane so tudi podrobnosti o načinu uporabe sile, kdaj se lahko repetira orožje in podobno. »Vse je zapisano tam, vse o logistiki, o letalnikih, o načinu uporabe in stopnjevanju sile, o odnosu med policijo in vojsko, o samostojnih in mešanih patruljah.«

Monopol nad nasiljem

Vojaki razmišljajo drugače kot policisti, še posebej, kadar so na »lovu za ta črnimi«, kadar so brez posebnega civilnega nadzora policije. A problem niso le samostojne patrulje. Po veljavnih pooblastilih vojaki na slovensko-italijanski meji nikakor ne bi smeli zaustaviti civilista, še manj pa mu groziti s puško. Polkovnik Sirk ima drugačno mnenje: »V stroki so razdeljeni, a sam trdim, da v določenih primerih vojak lahko uporabi silo.« Verjetno res, v silobranu, gotovo pa ne ob nepooblaščenem zadrževanju civilista.

Dr. Jelena Juvan je obramboslovka na Fakulteti za družbene vede. Glede vprašanja, kdaj lahko vojska uporabi silo, je zelo zadržana. »Uporaba sile je v Sloveniji v domeni policije, ne pa vojske. In vojska nima nobenih policijskih pooblastil, vsaj dokler v Sloveniji ni razglašeno vojno stanje. Vojska v trenutnih razmerah nikakor ne sme zaustavljati civilistov. In to velja tudi takrat, ko s policijo sodelujejo pri širšem varovanju državne meje. Pooblastila vojske se seveda od države do države razlikujejo, a v Sloveniji je črta med policijskimi in vojaškimi nalogami še posebno ostro zastavljena, kar je posledica dogodkov in političnih zlorab, ki so se dogajale v prejšnjem režimu.« Juvanova v zgodbi o ustavljenem civilistu vidi veliko problemov. »Ni narobe le to, da je vojaška oseba domnevno ustavila civilista in da naj bi mu celo grozila z orožjem, narobe je tudi to, da Slovenska vojska ne ve natančno, kje so njeni vojaki in kaj počnejo. Zdaj teče preiskava, a od vojske bi pričakovala bolj konkretne informacije, kaj se je res zgodilo. Dosedanja reakcija vrha Slovenske vojske pa nakazuje na to, da tudi sami niso prepričani, kaj se je sploh dogajalo. Kar je zelo problematično, še posebno za institucijo, kakršna je vojska.«

Diskreditacija

Resnici na ljubo pa ni problematična samo vojska, njen odziv, poskus utišanja incidenta, beg pred odgovornostjo, ki si ga je z izjavo, da pač za vsako stvar ne odstopa, privoščil minister za obrambo Matej Tonin. Še spornejši je odziv dela vladne politike. Ko so v oddaji 24ur na POP TV razkrili, kaj naj bi odkrili kriminalisti, je Nova24TV objavila priimek in ime Tržačana, ki sta ga vojaka zadržala na meji, in zraven pripisala, da gre za »radikalnega titoista«, »zagovornika Antifa«, ki sta »na prvi pogled izgledala kot nezakoniti migrant«. Četudi bi vse to držalo, zapisano ne bi opravičevalo prekoračenja pooblastil.

Novičarski portal v službi politike se je torej spravil na žrtev – sprehajalca, imena domnevnega storilca – vojaka – pa ni objavil.

Janša ne bi bil Janša, če ne bi naredil še koraka dlje. Tržačan naj bi bil po njegovem mnenju »član mednarodne teroristične organizacije«, v ozadju celotnega dogodka pa naj bi bili kadri »globoke države na tožilstvu«. Enako je trdil državni sekretar za nacionalno varnost Žan Mahnič, ki je zapisal, da ni nikakršno naključje, da je bil incident med podpornikom gibanja Antifa in Slovensko vojsko zrežiran. In enako je storil tudi minister za notranje zadeve Aleš Hojs, ki je kar javno in brez dokazov govoril o tem, da je mogoče, da sta bila v ozadju organiziran kriminal in tihotapljenje ljudi.

A diskreditacija se tukaj ni končala. V sredo popoldne, ko je od medijskega razkritja minilo že dovolj časa, da bi premier najprej razmislil, potem pa kazal s prstom, se je predsednik vlade med govorom v vojašnici Ivana Cankarja znova spomnil na incident na meji in dejal, da se vojski dela krivica. Del slovenske javnosti naj bi imel namreč dvojna merila.

Govoril je takole: »Bolj blagohotno se obravnava ravnanje nekega črnosrajčnika na protestih v Ljubljani, ki napade policijo in je ob tem zamaskiran in je to del nove normalnosti, kot pa to, če vojak Slovenske vojske ob opravljanju svoje službe uperi na nekoga, ki je sumljiv na prvi pogled, orožje.« Janez Janša je obramboslovec, ki gotovo ve, kakšna so pravila ravnanja v vojski. Vojak v človeka, ki mu ni nevaren, ki ga ne napada, njega ali koga drugega, ne sme uperiti orožja, nikoli, kaj šele, da bi ga z orožjem prisilil, da poklekne na tla. Prav tako je primerjava med tistimi, ki so se pred parlamentom epizodno prerivali s policijo, in vojakom povsem neumestna. Vojak je bil v službi, na uradni dolžnosti, v uniformi in oborožen je maltretiral sprehajalca, protestniki pa so bili civilisti, ki jih je zmotila železna ograja. Očitno je del nove normalnosti to, da predsednik vlade namenoma izkrivlja, ljudi ocenjuje po videzu in napada vse tiste, ki ga kritizirajo.

Zaustavljeni Tržačan z mediji ne želi govoriti. Kar je logično, predsednik vlade ga je razglasil za terorista, človeka, ki je sumljiv na prvi pogled, notranji minister pa je namignil, da tihotapi ljudi. Se pa je Tržačan te dni srečal z odvetnikom in skupaj se bosta odločila, kako naprej.

Govorili smo z njegovim očetom, Igorjem Malalanom. Dejal je, da je zelo žalostno, da se je takšen dogodek sploh zgodil. »Žalostno je, da so slovenski vojaki na meji z orožjem maltretirali slovenskega državljana ali kogarkoli drugega. Še bolj žalostno pa je, da so nekateri mediji in tudi politiki trdili, da je terorist in tihotapec. Tega ne morem razumeti. Vse to je laž. Veste, sin je narodno zaveden, tudi jaz, večina zamejskih Slovencev je celo bolj zavednih kot tisti iz središča Slovenije.« Za zamejske Slovence antifašizem pomeni, da govoriš slovensko. Pričakovano, v času rapalske meje je bil antifašizem na Primorskem način preživetja. »Res je zelo žalostno, da se sinova nacionalna zavednost, njegov antifašizem, zlorablja za politične cilje,« še pravi oče. »To je preprosto res gnilo. V Sloveniji manjka politične kulture. Žalosten sem kot oče, kot državljan republike Slovenije, žalosten sem, da je lahko v tako lepi državi, kakršna je Slovenija, tako nizka politična kultura. In da rečem še za konec: Smrt fašizmu, svoboda narodu!«

Kdaj bodo znani izsledki predkazenskega postopka in rezultati dela obveščevalno-varnostne službe na ministrstvu za obrambo, ni znano. V vsem tem času bodo slovenski vojaki vsak dan patruljirali ob državnih mejah, tudi v samostojnih patruljah, in v vsem tem času Slovenijo vodi politika, ki si želi, da bi vojska pri nadzoru meje dobila še dodatna policijska pooblastila. Pravzaprav jih ne potrebuje, sporni 37.a člen zakona o obrambi očitno, tako na tiho, že nekaj časa velja. A vprašati se je treba še nekaj. Kaj slovenski vojaki počnejo z zaustavljenimi migranti, če se na tako grob način spravijo že na naključnega sprehajalca?