Ubranimo zgodovino

13. junija je bila v beograjskem Centru za kulturno dekontaminacijo objavljena deklaracija »Ubranimo zgodovino«. Sestavili so jo najuglednejši zgodovinarji in intelektualci iz Srbije, pridružili in sooblikovali pa so jo tudi številni drugi, med njimi hrvaška pisateljica Dubravka Ugrešić, sarajevski pisatelj v bostonskem azilu Aleksandar Hemon, politični filozof Igor Štiks, antropologinja Svetlana Slapšak, slovenski zgodovinar Božo Repe … Trditev, da je treba ubraniti zgodovino, je na prvi pogled odveč; zgodovino pač imamo, nihče je ne more napasti, spremeniti, uokviriti. Vendar se dogaja ravno to: zgodovina postaja mitološka pripoved, poljubna zgodba političnih elit.

V devetdesetih, v času jugoslovanskih vojn, je bil ta pojav izrazit, trend političnega revizionizma pa vztraja še danes. V deklaraciji je zapisano: »V državah, ki so nastale z razpadom SFRJ, je močno navzoč revizionistični odnos do preteklosti. Zgodovinski revizionizem predstavlja zlorabo zgodovinske znanosti ter namerno in zlonamerno napačno prikazovanje preteklosti. Preteklost prilagaja sodobnim političnim zahtevam, izloča in poudarja zaželene vsebine, proizvaja napačne podatke, selekcionira zgodovinske vire in spregleduje vse, kar ne ustreza prevladujočim političnim idejam in programom.« Na drugi strani redukcionizma so spoznanja, zgodovinski viri, pa tudi nove interpretacije že znanih dejstev.

Revizionizem v »zemlji seljaka na brdovitom Balkanu« poteka na dveh ravneh. Predmet politične manipulacije postajajo dogodki iz 2. svetovne vojne, kar vidimo tudi v Sloveniji, zato »v družbah izginjajo jasne moralne koordinate, izginja meja med fašizmom in antifašizmom ter grozi nevarnost ponovitve zločinov«. Podobno je s pogledom na vojne, ki so raztrgale Jugoslavijo. Kot je zapisano v deklaraciji: »Obletnice in jubileje izkoriščajo za nacionalistično mobilizacijo in utrjevanje avtoritarnih oblasti. Pietete in empatije do ’tujih’ žrtev ni. Po skoraj tridesetih letih od začetka teh vojn se niti ena stran ni pripravljena soočiti z lastno vlogo in odgovornostjo. Danes je zgodovina ’rezervni vojni položaj’, na katerem tli sovraštvo, ki uničuje naše družbe.«

Kako torej ubraniti zgodovino? Vztrajati je treba pri premisah: zgodovina je znanost, zgodovina je dinamična, je disciplina kritičnega mišljenja; zgodovina je celovita, nadnacionalna, v njej so pomembni konteksti, perspektive, razum in svoboda. Zgodovinarji morajo biti tudi odgovorni. »Sedanjost se gradi na podlagi predstav o preteklosti. Sedanjost je ogrožena, če se preteklost zlorablja, če se vanjo vpisuje nekaj, česar ni bilo, če se ’pozablja’ in relativizira tisto, kar se je zgodilo.«

Vse zapisano velja tudi za Slovenijo. Trenutna vlada ima do zgodovine enak odnos, kot so ga imeli leta 1945 do preteklosti komunisti; to v prihajajoči posebni številki Mladine Intervjuji pojasnjuje tudi dr. Aleš Gabrič.

Ad urbe condita torej – vse se začne z našim prihodom na oblast. George Orwell je imel prav, ko je v distopičnem romanu 1984 zapisal, da »kdor obvladuje preteklost, obvladuje prihodnost; kdor obvladuje sedanjost, obvladuje preteklost«.

Prava zgodovina ni nikoli ideologija, kakor niti dva plus dva ni enako pet.